Kochi. Kerala backwaters.

Kochi sem že komaj čakala. In mislim da ostali tudi. Midva sva tu že bila, vedela sva kaj lahko pričakujeva. Odločila sva se, da bomo spali v Fort Kochi-ju, v enem izmed elpih, čistih homestayov - hehe, potovanje s starši ima tudi prednosti, kot so malo višji standard potovanja. To je za naju v Indiji pomenilo predvsem lepša in bolj čista prenočišča. Ostalo niti ni tako bistveno. Hrana je še vedno večja verjetnost da bo boljša na ulici (pa še odvadila sem se jesti s priborom :)), premiki z vlakom so tko ali tako najboljši v sleeper classu (kjer ni klime in je vedno na voljo nekaj za pod zob). Ampak prenočišče pa, ja, naam pomeni precej veliko. Dlje kot potuješ, bolj se ti že na splošno standard viša. Tu še najbolj, saj lahko menjavanje postelj in okolja postane kar precej naporno...

Kakorkoli, prispeli smo v Kochi, se s taxijem elegantno odpeljali do Fort Kochija. V lep in čist homestay. Kljub temu, da je bilo zunaj skoraj 30stopinj, sem si z največjim veseljem privoščila dolg in vroč tuš. 

Paše.

Predvsem pa sem bila vesela, da sta bila tudi Petrova starša zadovoljna s prenočiščem, čistimi rjuhami, delujočo klimo ter kopalnico brez ščurkov.

Znane kitajske ribiške mreže v Fort Kochiju.

Prijeten večer ob pivu in dobrem indijskem rdečem vinu.

Na predstsvi Kathakali, tradicionalni dance-drama artform of Kerala

Kerala backwaters. Obvezen del itinerarija.

Mreža več kot 900km dolgih, med seboj povezanih kanalov, rek, jezer...

Tako raste poper.

Kingfisher. Moj mož ga je super ujel, je prav poziral. ČE pa ti ga ne uspe videti v živo, pa je na nalepki na pivu ;).

Dnevni izlet z malo ladjico po rečnih kanalih. Vmes smo se ustavili na kopnem, si ogledali ¨plantaže¨, no, umetno posajen ;) poper, vanilijo, kurkumo,.... še in še.

Popoldanska vožnja na malo večji ladjici (ki je bila že precej dolgočasna).

Tipično kerala kosilo : postreženo na bananinem listu. Riž, pappad, daal ter različni kariji, na osnovi kokosa. Poleg hladno pivo, v najinem primeru toddy. Meni zelo okusno, večini ostalih malo manj.

Na kosilu, tokrat na pravih krožnikih :).

Ta del Indije nama kar potegne. Kochi je lep, prijazen (vsaj ta kolonialni del), veliko nudi. Po najinem mnenju obvezen del itinerarija vsakega na tem koncu Indije, se splača. Kaj več bo povedal wikitravel.

Madurai in Kanyakumari.

Mysore smo pustili za seboj in se odpeljali proti Madurai-u, v notranjost Tamil Nadu-ja. Madurai naj bi bil eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mest na svetu (!), bolj kot po tem pa je znan po svojih templjih.

In to je glavni razlog, da smo se v njem ustavili tudi mi. In bilo je vredno, Shree Meenakshi tempelj.

V samem templju je prepovedano slikati s fotoaparatom (pustimo ob strani dejstvo da sem ne spadajo telefoni, katere imajo Indijci tako dobre, boljse kot marikateri foto....), ulice naokoli pa niso bogve kaj. Pač indijske, umazane, s kravami, prometom, dreki, tuktuki...

Je pa tempelj vreden ogleda! Ogromen, aktiven, s kar petimi vhodi, izgubljas v njem se lahko ure in ure, med mogočnimi stebri, dvoranami, muzeju... Velik del je sicer ne-hindujcem nedostopen, a vseeno, ostane dovolj ostalega.

Res, nama je bil zelo všeč. Posedala sva pod stebri in srkala vase ogromno energije, ki jo nudi okolje. 

Po Madurai-u pa smo se odpeljali na skrajni jug Indije. Bolj južno ne gre :). Kanyakumari - Cape Comorin.

Malo mesto na stičišču Indijskega oceana, arabskega morja in bengalskega zaliva. Indijsko seveda :). Piši in riši, z veliko začetnico. 

Lahko se odpelješ s trajektom do malega otoka malo stran od obale; nepregledna množica indijskih nedeljskih turistov nas je odvrnila od te ideje :).

Vseeno pa smo se sprehodili ob obali, uživali v bližini morja, še bolj pa se mi zdi da v slikih, ki smo si jo ustvarili v glavi - kje na zemljevidu Indije oz sveta se v tem trenutku nahajamo :). To pa je poseben občutek.

 Na skrajnem jugu indijske podceline.

 Vzhod.

 Jutranji prodajalec chaiia.

Slabih 100 metrov zračne linije od hotela je stala prelepa katedrala. Ki pa je na žalost s svojim ozvočenjem delala konkurenco mošejam po mestu. Od štirih zjutraj dalje...

Dnevi so bežali med premikanjem in komaj smo že čakali Keralo in Kochi.

Magični Hampi

Iz neprivlačne Goe smo se z vlakom odpeljali v Hampi. Že potovanje z vlakom je bilo pravo doživetje. Vsak, ki se je kdaj peljal z vlakom po Indiji ve, kako je prvič. Tako je bilo tudi za Petrova starša :-) .

Zanimivo je bilo opazovati, kako se je spreminjala pokrajina, zelena barva vse naokoli, kokosove palme, riževa polja, vse do skalnate, granitne okolice. Prispeli smo v Hospet in se s tuk tukom odpeljali do Hampija. Samo mesto na južnem delu reke je bolj "ubogo". Človek skorajda ne more verjeti, da ta vas predstavlja izhodišče do znamenitih ruševin, ki so celo pod Unescovo zaščito. Ulice napolnjene z guesthousi, restavracijami, turističnimi agencijami. In smetmi. In kravami. Nama dokaj normalno, saj si vendar v Indiji :) a vseeno malo šoka za starše. Hvala bogu se nam je sama okolica hitro oddolžila za nesnago v mestu :). Že prvi večer smo ujeli lep sončni zahod na bližnjih skalah nad vasjo.

 Že prvi večer smo za nagrado po dolgi vožnji z vlakom doživeli lep sončni zahod.

 Pogled na osrednji tempelj v Hampiju - Virupaksha - tempelj.

Hampi je bil prestolnica ogromnega kraljestva v 14. stoletju, Vijayanagarja. Ostanki se raztezajo na vec kot 25ih kvadratnih kilometrih. Res je lep pogld vse naokoli. Tako smo naslednja dneva s kolesom in pes pohajali med templji, rusevinami, kozami, bolderji, lovili lepe scene in uživali.

Jutranje kopanje v bližnjem ghatu.

 Za zajtrk pa puriji in idliji s chaii-jem.

 Vsakdanji prizor na ulici Hampija. Vas je res za b*...

 Lovljenje zadnjih sončnih žarkov z bližnjega hriba.

 Razgled z vrha. Vse naokoli skale, ruševine, noro!

 Bolj kot templji me je navdušila pokrajina, razgledi,... res veličastno.

Se splača :).