Roadtrip po Baliju - 2.del

Četrti dan najinega roadtripa sva bila že dobro utečena. Po zajtrku sva se zapeljala na dnevni izlet do hindujskega templja Pura Agung Lempuyang. Zajema 7 templjev na hribu, ki so povezani s preko 1700 stopnicami. Na poti do tja so se pojavile prve težave z avtom, ki je začel prav neprijetno cukat in izgubljat moč. V strm hrib sva se komaj peljala v prvi, pa še tako sem moral na vsakem ovinku kurit sklopko. Komaj sva se privlekla do parkirišča, oba srečna, da nisva obstala nekje na poti. 

Jutranji poled iz Ameda na Mt. Agung (3031 m.n.m), najvišji vulkan Balija.

Rentala sva vsak svoj sarong, ki je pač obvezen, neglede na spol in dolžino hlač. Prve stopnice so bile ubijalske, visoke skoraj pol metra. Komaj sva sopihala po njih. A ko prideš mimo prvih dveh templjev, prideš na cesto. Seveda podjetni Balinezijci tukaj ponujajo prevoz z motorjem, le 5 min, namesto 20 peš. A cesta ni bila prometna, nikogar ni bilo, zato sva seveda šla naprej peš. 

Prve visoke stopnice...

Obvezen sarong tudi za moške.

Drugi izmed templjev, ta je najbolj veličasten. 

Počasi so se odpirali razgledi prko celega Balija.

Kmalu sva prišla do novih stopnic, na parkirišču pod njimi pa je cel kup praznih štantov pričalo o tem, da ni ravno sezona. To nama je do zdaj že nekako postalo jasno, saj sva bila edina, ki sva grizla kolena po hribu in stopnicah. Gozd je postajal vse bolj divji, razgledi pa vedno boljši. Čeprav nisva bila najbolj zgodnja, sva imela srečo, saj se še ni spustila megla. Po poti sva se ustavljala ob templjih, ki niso kaj prida, vendar nama je šlo bolj za razgled in dober sprehod.
Na vršnem grebenu je strmina nekoliko popustila in iz filmske džungle se je odprl veličasten razgled proti morju. Noro! Od tam je bil le še streljaj do vrha.

Nor razgled z vršnega grebena.

Džungla je bila skoraj filmska :-)

Tempelj na vrhu.

Na hitro sva pomalicala, nato pa navzdol. Vse stopnice so se proti koncu že pošteno vlekle, saj nisva vajena takšnega gibanja. A vseeno sva bila zelo zadovoljna z vzponom, ki se po višini lahko kosa s Pohorjem. Čakal naju je še zaslužen skok v morje in bazen, zvečer pa pivo na terasi :-).

Naslednji dan sva se odpeljala proti Padangbaiju. Pot je na najino presenečenje bila precej slikovita, saj so se na vse strani odpirali lepi pogledi na zelene riževe terase s hribi v ozadju. Spotoma sva se ustavila še v templju Tirta Gangga, ki je nekakšna mešanica templja, parka in kopališča. 

Čudoviti razgledi na riževa polja med potjo.

In spet daritve, zaščita pred zli duhovi.

Tirta Gangga - park, tempelj in kopališče v enem.

Padangbai je glavno pristanišče na otoku za povezave proti vzhodu. V zalivih, ki ga obdajajo, pa se skriva nekaj lepih peščenih plaž.
Sam prihod v mesto je bil nekoliko kompliciran, saj te vsi po vrsti nekam po svoje usmerjajo, te ustavljajo in zahtevajo plačilo. Najprej sva se znašla pred pomolom za trajekt. Prijazen policaj naju je nato usmeril do stranske ulice, ki vodi v mesto. Tam so naju ponovno pričakali strici, ki so zahtevali plačilo za vstop v mesto. Ker so dejansko delili neka uradna potrdila, in ker je bila vstopnina samo 5000 rupij, sva pač plačala. Mesto ima eno centralno parkirišče, kjer pustiš avto in potem okrog hodiš peš, podobno kot v Piranu. Našla sva si udobno prenočišče z zanimivo dvonadstropno sobo, ter se odpravila na hitro kosilo in naprej do plaže. 

Glavni zaliv v Padangbaiju.

Pomol za speedboate do Gilijev.

Blue lagoon je sosednji zalivček, oddaljen 500m, ki je zelo primeren za kopanje in snorklanje. Ko sva prispela tja, se je res odprl rajski pogled na plažo, ki pa je bila dolga vsega kakšnih 100 m. A smeti ni bilo preveč zato sva se takoj vrgla v vodo. Na najino navdušenje sva odkrila verjetno eno izmed najboljših mest za snorklanje na Baliju ;-). Pisanih rib je bilo, kot bi plaval v akvariju! In to že po par metrih od plaže. Edina plavalna očala, ki si jih deliva, sva si izmenjavala na 5 minut, dokler nisva bila do konca utrujena od močnih tokov v vse smeri. Res lepo doživetje, priporočava da se ustaviš tu za en dan, preden odvihraš namprej na Gilije :-) .
Tukaj je zelo popularno tudi potapljanje, na voljo je kar nekaj centrov. 

Pogled na Blue Lagoon.

Majhna plaža, majhen zaliv, fenomenalno snorklanje.

Zjutraj sva seveda morala ponoviti vajo. Imela sva čas, zato sva si po kopanju na plaži privoščila še kavico in uživala v mirnem jutru.
Ta dan sva se nameravala odpeljati do Sanurja in pričakovala sva lepo enostavno vožnjo. Avto je pri pospeševanju še kar cukal, tudi nad 4000 vrtljaji, zato sva opustila prvotne plane raziskovanja hribovite notranjosti otoka.

Sanur je tipična podoba Balija z razglednic. Dolga, bela, peščena plaža, z ležalniki in belimi senčniki. Takoj ob plaži je pot za kolesarje in pešce, ob njej pa restavracije in resorti. Vse je na evropskem nivoju, tudi cene. In ne konča se tukaj, celotni Sanur ponuja moderno urejeno zaledje z butičnimi trgovinami in restavracijami. Za naju je bilo skoraj preveč urejeno. 

Plaža v Sanurju - tipična razglednica Balija.

Zalivčki eden za drugim, bolj primerni za namakanje kot za plavanje.

Prispela ravno v času kosila, ki sva si ga privoščila še pred iskanjem sobe. Bilo je poceni in dobro, česar pa nisva pričakovala za sobo. A v drugem poskusu nama je uspelo najti miren in udoben homestay, po najinem okusu, celo z bazenom. Seveda sva najprej morala raziskati plažo, ki niti ni bila tako lahko dostopna. Normalen dostop do obale je le vsakih nekaj km, zato sva se "prešvercala" skozi eno izmed zaprtih restavracij. 

Plaža in morje sta res zgledala rajsko. A takoj, ko sva zabredla v vodo, sva ugotovila, da je le-ta preplitka za normalno plavanje. Pa še cel kup alg je raslo na dnu in plavat tukaj res nimaš kam. 100 m ven v globljem morju pa so se levo in desno naganjali vodni skuterji.
Sprobala sva še bazen, nato pa šla na sprehod po rivi. Vedela sva, da bova ostala le eno noč, a nama ni bilo žal. 

Na južnem, cenejšem delu plaže, sva si privoščila kokos :-)

Preskus bazena :-)

Zjutraj sva šla na tek ob obali, kar je bil najin vrhunec v Sanurju. Uživala sva v resnično nori sceni sončnega vzhoda nad stekleno gladino. Da je bilo res vredno vstati zgodaj, je dokazovala množica fotografov s stativi in v vodi do kolen, ki so se trudili ovekovečit ta prizor. 

Nora jutranja scena ob obali.

Po zajtrku sva se odpeljala nazaj v Ubud. Bila sva zadovoljna, a zaenkrat je bilo vožnje dovolj. Najin mali avto je dal svoje skozi....

Imela sva se super, prvic sva si tekom potovanja rentala avto, ki nama je ponujal veliko več svobode. Lahko se pelješ, kamor želiš in ustaviš, kjer želiš. Vendar čeprav se sliši precej super, to ni vedno tako. Vožnja sama je bila za naju kar naporna, ceste so večinoma ozke, zavite in nepregledne, polne prehitrih motorjev, prepočasnih kamionov in ostalega spektra prometa, ki dela gužvo. Aja, pa vozi se po “napačni” strani ceste, temu primerno sta na “napačni” strani tudi smerokaz in prestavna ročica, kar v hitrih reakcijah zahteva precej motorične zbranosti (recimo, ko pri hitrem ustavljanju z levo roko vklopiš brisalce in z desno roko tolčeš po vratih, ter hočeš prestavit v drugo). Pokrajina ob poti je sicer lepa s kar nekaj božanskimi razgledi, ki pa se razkrijejo le mestoma, ponavadi na nepreglednih ovinkih, neprimernih za ustavljanje. Če slučajno je prostor za varno ustavljanje, moraš biti seveda pozoren, da lahko pravočasno zmanjšaš hitrost in parkiraš, ne da bi te pri tem nabasal živčen lokalec na motorju, ki se ti je prilepil na zadnjo šipo. Vsekakor velja pravilo defenzivne vožnje in dovolj zgodnjega sporočanja, kaj nameravaš storit. Tudi v največji gužvi se da vključit na glavno cesto, saj tukaj kljub pravilu močnejšega ljudje vozijo precej bolj strpno in ti odstopijo prednost, tudi če nisi močnejši :-) 

Neglede na vse pa sva v izletu vsekakor uživala in sva zelo vesela, da sva se ga lotila. To je bil za naju drugačen način potovanja, ki bi se ga sicer lotila le kje po Evropi ali Ameriki. Tukaj pa morda spet kdaj :-)

Roadtrip po Baliju - 1.del

Morje, sonce, plaže, masaže, dobra hrana, tek in plavanje. Bali. Enostaven, zelen, čist in prijazen. Takšen nama je ostal v spominu. To je bil tisti pravi dopust, ki sva ga krepko potrebovala. In zajela sva ga s polno žlico. 

Ponovno daritve na vsakem koraku, Ubud, Bali.

Sončni vzhod med palmami.

Budizem in hinduizem sta na Baliju prisotna z roko v roki, v sicer muslimanski Indoneziji.

Mirna, poceni in udobna namestitev med zelenjem.

Jutranji tek med riževimi polji - neprecenljivo.

Nasi campur - riž z dodatki, tipična in zelo okusna indonezijska jed. 

Razvajala sva se na polno, se dobro naspala, nato pa naju je začelo vleči naokrog. Vreme je neverjetno držalo, vse dni je bilo jasno in sončno, in tudi napoved je obljubljala konstantno lepo vreme. To se splača izkoristit, zato sva se odločila za roadtrip. Podvizala sva se in rentala poceni majhen suzuki (s klimo!) za en teden, 

Najem avta na Baliju je blazno poceni, majhnega dobiš že za 10 EUR na dan. Za primerjavo: taxi od letališča do Ubuda stane 20 EUR za uro in pol vožnje. Logično je, da kamorkoli greš na dnevni izlet daljši od 10 km, greš pač s svojim najetim avtom. Javni prevoz je tukaj zelo ubog, taxiji pa peklensko dragi. No, če voziš motor, je opcija tudi motor, ki stane tretjino avta.

Kakorkoli, v avto sva nabasala ruzake, nekaj kokosov za po poti, ter poln tank goriva. A, pa navigacijo. Brez te ne bi nikoli našla skritih lepot, ki jih ponuja otok.

V 7 dneh sva prevozila skoraj 400 km, se v povprečju vozila slabi dve uri dnevno, preostanek dneva pa sva maksimalno izkoristila za odkrivanje novega kraja. Videla sva jezera, slapove, Budistične in Hinduistične templje, bele in črne plaže, ter plavala z nešteto pisanimi ribami kot v akvariju. Naredila sva krog: Ubud – Manduk – Lovina – Amed – Padangbai – Sanur – Ubud.

Najin roadtrip po Baliju - navigacija prav pride :-)

Prvi dan sva se na poti do Munduka ustavila v hinduističnem templju Pura Ulun Danu Beratan. To je precej popularna znamenitost, saj je tempelj eden najpomembnejših na otoku. Posledično je bila velika tudi množica domačih in tujih turistov, ki smo oblegali lepo urejen kompleks. Del templja stoji v jezeru, kar naj bi omogočalo lep odsev v vodi. Ko pa sva prišla do tja, pa je sledil šok. Gladina jezera se je namreč toliko znižala, da je tempelj na kopnem. Že celo trava raste okrog njega! Žalosten primer velike zamude monsuna to deževno dobo…

Del templja Pura Ulun Danu Beratan je na jezeru, oz. je bil, dokler je bila gladina dovolj visoka.

Znotraj kompleksa je tudi budistična stupa.

Pot sva nadaljevala po starem robu vulkanskega kraterja proti slapovom v okolici Munduka. Pri vsej tej suši pa so se ironično ravno zdaj začeli okoli naju zgrinjati oblaki, megla je postala gosta in iz nje je začelo pršeti. Sklenila sva, da v tem  vremenu nima smisla bluzit okrog slapov, zato sva se lotila iskanja prenočišča.

Munduk je dolga vas, strnjena na edini grebenski cesti. Razgledi na vse strani so veličastni. Po naključju sva zavila v prvi homestay, ki je imel parkirišče in sobo z balkonom ter vrhunskim razgledom. Zadnji trenutek sva se skrila pod streho, preden se je utrgal oblak. Evo ti sušo! Pa vendar se je zvečer pričelo jasniti in to je bil zadnji dež, ki sva ga doživela od takrat.

Pogled na zahod z najinega balkona v Munduku. 

Zjutraj je bilo nebo kristalno jasno, zato sva se podvizala in hitro odpravila do slapov. Prvi slap Air Terjun Munduk je imel celo vstopnino 10.000 rupij, zraven tega pa še dodatnih 5.000 za parkirišče (kar je skupaj še vedno le en euro). Zelena džungla, skozi katero sva se spustila do potoka, ni kazala znakov suše. A slap je bil precej manjši kot običajno, kar se je videlo po izdolbeni skali in strugi. Zaradi zgodnje ure še ni bilo drugih turistov, zato sva nadaljevala do drugega slapu. Ta je bil kak kilometer stran, skozi zelene plantaže kave in banan. Tukaj je bilo precej več vode, lepo kuliso pa je predstavljala zelena okolica. Ni se nama mudilo, zato sva si privoščila kavico v bližnjem Cafeju.

In se prvi jutranji žarki.

Prijeten sprehod med plantažami banan in kave.

Drugi slap.

Svetovno znana kava Kopi Luwak, posebnost Balija.

Kava je obvezna tudi pri daritvah.

Do Lovine naju je čakala le dobra ura vožnje, zato sva imela čas. Veselila sva se že morja, plaže in kopanja. Najin cilj pa ni najbolj izpolnil pričakovanj. Že nastanitev je bila bolj "kavbojska". Ko pa sva se sprehodila 2 minuti do plaže, naju je v morju pričakal pas smeti. Nič kaj vabljivo za kopanje. Popularnih delfinov nama ni bilo za gledat, zato sva se odločila, da že naslednji dan nadaljujeva pot do Ameda. 

Tega bi se morali vedno držat...

Lovina je znana po delfinih.

Glavni pomol, izhodišče za opazovanje delfinov.

Črna vulkanska plaža, na videz lep pogled, a polno smeti v morju.

Zjutraj sva se najprej odpeljala še do bližnjega budističnega templja Brahma Vihara Arama. Nisva imela visokih pričakovanj, a tempelj naju je navdušil. Vse skupaj je zasnovano kot lepo urejen park, z več manjšimi templji, gredicami rož, ribnikom,... Skozi je speljana potka, ki te na koncu pripelje do glavnega templja. Ta na videz močno spominja na tistega v Borobadurju. Že takoj sva začutila dobro energijo kraja in pustila, da naju napolni. Ostala sva dlje, kot sva načrtovala, čeprav je pred nama bil še dolg dan.

Glavni tempelj Brahma Vihara Arama spominja na tistega v Borobudurju.

Polno skritih kotičkov s podobami Bude. 

Celoten kompleks templja je obdan z lepim parkom. 

Čakala naju je vožnja ob obali do Ameda. Na zemljevidu najdaljši odsek najinega roadtripa, dobre tri ure vožnje. Računala sva, da bova lahko vsaj uživala ob pogledih na morje. No, računica se ni izšla. Cesta sicer je ob obali, a toliko stran, da morja ne vidiš. Le na redkih odsekih se je prikazalo, drugače pa je večino razgleda predstavljal promet v koloni na na glavni cesti. 

Amed je skupina več manjših vasi, razpotegnjenih ob obali. Znan je predvsem po potapljanju in snorklanju. Korale naj bi bile le dobrih 20m od celine, v bližini pa je tudi stara ladijska razbitina, ki je pravtako dostopna z obale.

Zaliv v Amedu s koralami, primernimi za snorklanje. 

Našla sva si pravi resort med palmami z bazenom, cena ni bila previsoka (verjetno posledica da ni bil v prvi vrsti ob morju). Odločila sva se, da ostaneva dva dni, saj sva bila precej utrujena od vožnje.
Tudi tukaj so bile smeti v morju, pa vendar v manjšem obsegu, tako da se je za silo dalo skopat. Koral sicer ni bilo videt, a jih tudi nisva pričakovala. Imela sva morje, plažo, razgled na vulkan ter lepo sobo s hladnim pivom na terasi. Kaj bi si sploh lahko še želela?

Zasluženo pivo po napornem dnevu :-)

5200+ stopnic. Sri Pada.

Adam's peak - Sri Pada. Adamov vrh, 2243 m nmv.

Sveti vrh, sveta gora. Tako za Budiste in Hindujce, kot Kristjane in Muslimane. Blizu vrha se nahaja skalna tvorba v obliki odtisa stopala. Budisti verjamejo da je odtis Bude, Hindujci Šive, Muslimani in Kristjani pa da je odtis stopinje Adama. Več kot dovolj razlogov, da je romanje nanjo skoraj da obvezno tekom življenja prebivalcev Šri Lanke.

Do vrha vodi več kot 5200 stopnic. Seveda neenakomernih dolžin, velikosti in razdalj med njimi. Proti vrhu vedno bolj strme.

Na sveto goro sva se povzpela tudi midva. Po sladkem močnem čaju sva se okoli pol štirih zjutraj ob soju čelnih svetilk lotila hoje.

Polna upanja sva nenehno gledala v nebo. Kakšno bo vreme. Bo dež, bo jasno... Videla sva nekaj zvezd, takoj za tem so jih zakrili oblaki... 

Kmalu so padle prve kaplje, rosilo je, a se nisva vdla. Pot je bila nezahtevna, med glavno "sezono" naj bi bila cela osvetljena z lučmi. Odprla sva dežnike in počasi nabirala višinske metre. Srečala sva le dva fanta, malo pod vrhom pa še nekaj turistov. Pot sva imela skorajda zase. 

Stopnice so se po dobri uri hoje postavile kar malo bolj navzgor. A je šlo. Še malo in že sva bila petdeset metrov pod vrhom. Na to so naju opozorili glasni vzkliki manjše množice okoli tridesetih turistov, tik po puberteti. ;).

Uspelo nama je po dobrih dveh urah hoje. Prišla sva ravno ob pravem času da sva ujela prve sončne žarke. Bili smo visoko nad oblaki, razgledi so bili lepi na vse strani. A nisva dolgo vztrajala. Pihalo je, superge sva imela premočene, najbolj od vsega pa naju je motil hrup ostalih turistov... Počutila sva se kot v srednji šoli med gručo najstnikov, ki so se slikali, delali selfi-je, molili tiste palčke s fotoaparati vse naokoli. Nekako vse skupaj ni spadalo na vrh. Na sveti kraj.

Po desetih  minutah sva obrnila in začela šteti korake navzdol ;). Takoj ko sva zapustila vrh, sva se počutila bolje. Zdanilo se je, končno sva videla celo pot. Niso bile le strme stopnice, ko sva se spustila pod oblake nama je dnevna svetloba razkrila, da se vse naokoli naju razprostirajo zeleni hribčki in hribi, pokriti s čajem, drevesi, palmami, povsod je bilo polno slapov, mir je bil. In sva uživala. Priklonila sva se Budi, Šivi in Ganeši na poti, ter se grela na sončnih žarkih. Bila sva sama. Nobene množice, nikogar.

Tik pod vrhom, visoko nad oblaki.

"Imagine yourself, sitting on the top of the world..."

Na poti je kar nekaj večjih in manjših stup.

 Pokrajina vse naokoli je res lepa.

Leva, desna, leva, desna... Še dobro da imava malo prakse iz Nepala.

Midva sva vesela, da sva se kljub slabi napovedi in malo upanja na kaj razgledov z vrha vseeno odločila za pot. Kot je rekel Zaplotnik, kdor išče cilj, bo ostal prazen ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot bo cilj vedno nosil v sebi.

In to sva čutila ves čas. Bolj kot to, da sva prišla na vrh, nama je pomenila sama pot.

A vse je ponovno subjektivno. Če bi se lotila vzpona ob poln luno, novem letu,... bi bila zgodba verjetno popolnoma drugačna in bi pisala o neverjetni gneči, vrstah za stranišče... ;) 

Tako pa sva imela možnost in čast doživeti celoten vzpon in sestop v najinem ritmu; ko sva lahko začutila celotno okolico, mir, in morda celo delček tistega, kar dela kraj svet. Če si lahko to domišljava. 

Nazaj do Kandya naju je odpeljal vlak, tokrat v lepem vremenu še z lepšimi razgledi naokoli :). S samega Adamovega vrha nimava dosti slik, jih je pa nekaj več z okolice in železniških tirov :