Skrivnosti divjine amazonije – 2.del

Ekvador velja za eno najbolj raznolikih držav v pestrosti vrst živih bitij. Neverjetno koliko raznolikih rastlin in živali lahko živi v popolnem sožitju na relativno majhnem prostoru. V isti laguni, kjer živijo anakonde in kajmani, lahko loviš piranhe in hkrati brezskrbno plavaš - ena izmed aktivnosti je bila namreč tudi lovljenje piranh. Midva sva se tega sicer vzdržala, ostali pa so kar navdušeno poskušali kaj ujeti, vendar bolj neuspešno. Sva pa izvedela, da če padeš v vodo, polno piranh, te le-te ne bodo pojedle, kot to prikažejo v filmih. Na srečo, saj se je čoln nekajkrat kar nevarno zazibal...

En večer smo se odpravili na nočni pohod in doživeli, kako gozd oživi ponoči. Po sončnem zahodu so se iz vseh strani začele oglašati najrazličnejše živali, vodič pa je s pomočjo svetilke in pa seveda rok iz lukenj zvabil cele družine pajkov, insektov in kač. Miril nas je sicer, da nobena žival za človeka ni nevarna, če te pa slučajno piči kak pajek, kvečjemu malo boli nekaj dni. Je bilo kar malo odpaljeno, ko smo ugasnili svetilke, bila je popolna tema, vse naokrog je nekaj šumelo, videla nisva prav nič pred sabo in samo upala sem, da mi ravno takrat ne leze kaj po glavi…

Obiskali smo tudi avtohtone prebivalce džungle, ter pravega šamana. Napravil se je v svoja slavnostna oblačila, se namazal in nam razložil, kako se je učil od svojega osmega leta naprej o zdravilnih rastlinah in metodah; to znanje se prenaša iz roda v rod, on se je učil pri svojem dedku, sedaj svoje znanje že prenaša na sina. Meni se je zdelo, da oddaja prav nekakšno pomirjujočo energijo. Priznal je, da ni vsemogočen in da vseh bolezni ne more pozdraviti; tako se odloči tudi, da koga pošlje v bolnico.

Po kratki predstavitveni terapiji s koprivi podobno rastlino smo se odpravili do naslednje vasi, kjer nam je prijazna teta pokazala celoten postopek izdelave njihove vsakodnevne tipične hrane iz juke (rastlina, kot nekakšen gomolj, ki ga izpuliš iz zemlje).

Seveda je tudi zadnji popoldan sledilo sprostitveno kopanje v laguni ob sončnem zahodu in globok spanec pod skupno streho s tarantelami :).

Ko sva sedaj gledala slike, sva šele dojela, kaj in koga vse sva videla. Da vidiš anakondo v njenem naravnem okolju ni kar tako, tudi če je le mala oz. baby anakonda :).

 Skupinska slika pred največjim drevesom v tem delu jungle

Skrivnosti divjine Amazonije - 1.del

Južna Amerika je ogromna. Od Andov, do amazonskega pragozda… In misliva, da bi nekaj manjkalo, če ne bi obiskala tudi tega dela. Ta prava jungla. Kot jo vidiš na slikah, ko listaš National Geographic…
Iti sam, je praktično nemogoče, zato sva se kljub vsemu odločila, da greva z agencijo (zarečenega kruha se največ poje).
Nisva si predstavljala, kaj naju bo čakalo. Kakšna kača (anakonda), vožnja po reki, nočni glasovi iz gozda, upala sva da ne bo preveč komarjev ali kakšnih drugačnih insektov… Vse se je odvrtelo hitreje, kot sva si mislila.
Nočni vožnji do izhodišča je sledil zajtrk, spoznavanje z ostalimi iz skupine, nato vožnja z avtobusom do vhoda naconalnega parka, hitro kosilo, ter vožnja z motornim kanujem do Samona lodga, naše baze.

Že ob sami vožnji nam je vodič razkril marsikatero skrivnost džungle, ki se je skrivala za bujnim zelenjem tropskega rastja. Presenetila nas je anakonda, ki se ni pustila motit na deblu sredi reke, marsikje pa so se po drevesih ob bregovih reke »sprehajale« različne opice.

Sprejem v lodgu ni trajal dolgo, saj nas je čakala še nočna vožnja po reki in njenih rokavih, ter iskanje nočnih živali. Vodič se je tukaj res izkazal, saj je praktično v popolni temi med vožnjo s čolnom zgolj s preletom soja svetilke našel kajmane (krokodile) in kače, ki so se skrivale globoko med listjem ob reki. Kljub dokaj napornemu dnevu je bil še vedno neverjeten občutek, ko se kači v njenem naravnem okolju približaš na vsega nekaj centimetrov…

Drugi dan nas je čakal sprehod po kopnem delu pragozda. »Kopno« je tukaj zelo relativna stvar, saj lahko pomeni tudi meter globoko močvirje, kjer ti navadni gumijasti škornji ne pomagajo preveč…

Naš namen je bil najti strupeno rdečo žabo, ki smo jo z veliko vztrajnosti vodiča tudi uspeli najti. Žaba lahko ubije 5 odraslih ljudi, če jo pojejo, sicer ni nevarna. Poleg tega smo videli še nekaj »navadnih« žab in zelo pestro tropsko rastje deževnega pragozda. Z dolgimi lijanami smo se igrali Tarzane, seveda pa se je po blatnem sprehodu potrebno še okopati v prijetno topli laguni :).