Naokoli po Floresu

Pot po Floresu naju vodi iz zahoda proti vzhodu, malo gori malo doli, po trans-flores avtocesti, ki ima toliko ovinkov, kot še nobena do sedaj :). A je v presenetljivo dobrem stanju!

Iz vročega Labuhan-Bajota sva se odpravila dalje, v mesto Ruteng. Privoščila sva si precej udoben prevoz in hitro ter učinkovito prišla na cilj (ob spraševanju za lokalni bus ti seveda noben ne pove ničesar uporabnega, ne kdaj gre, ne koliko je cena,...). Ampak to je Indonezija, to sva sprejela, občasno zamiživa na obe očesi in tako mnogo lažje potujeva :). Prispela sva pozno popoldan, v glavi se nama je kar malo vrtelo od ovinkov na cesti.... V mestu pa se nama zdi, da sva bila prava atrakcija. Saj so turisti, a vseeno ne dosti. Otroci so vpili za nama Miss, Mister, na naju se je prilepila skupina srednješolcev, ki je vadila angleščino, skupaj smo odšli do tržnice, kupili banane (ki jih je tu res ogromno), malo pohajali po mestu.... Dan se nama je hitro obrnil. Res, naletela sva na toliko prijaznih ljudi, iskrenih nasmehov, šenkali so nama malo potolčena jabolka, se smejali in trudili pogovarjati (kaj dlje kot na hello in od kje sva žal še ne pridemo), da se nama je na trenutke zdelo kot da sva v drugi državi. In res, otoki v Indoneziji se med seboj tako razlikujejo, da je to neverjetno. Za Flores sva pričakovala, da bo bolj naporen. Vsaj zaenkrat še ni....

Naslednje jutro sva odšla na kratek izlet do riževih polj, ki so v obliki pajkove mreže oziroma pajkovih mrež. Uspešno z lokalnim prevozom, brez da bi naju prenesli naokoli :). (namig : do tja vozi rdeče-plavi bemo, cena je 10000/osebo).

Videla sva že veliko riževih polj, ta pa so bila vseeno nekaj posebnega.

 Res lep pogled...

 Kava jim uspeva bolje kot plevel. Res je okusna, aromatična, dostopna vedno in povsod. :)

Rit nama je hvaležna občasno tudi za bolj udoben prevoz!

Naslednja vasica, kjer sva se ustavila, je bila Bajawa. Na pr 1100m nmv precej hladno mestece za naju... Na turistični zemljevid so jo postavile male tradicionalne vasice, ki se nahajajo v njeni bližini, nora pokrajina z vulkani vse naokoli, in prijazni ljudje. 

Dva mlada domačina sta naju na svojih skuterjih zapeljala naokoli. Pogledali smo si tri tradicionalne vasice, ki so bile kot da se je čas ustavil nekje pred tisočimi leti.... 

Prijetno sva bila presenečena nad tem, da se med domačini niti nisva počutila toliko vsiljivo, kot da vdirava v njihove domove. Sprejeli (sploh v prvi vasici Luba) so naju odprtih rok, z nama "klepetali" - tipična vprašanja, kot če sva poročena, ali imava otroke, od kod sva... Najbolj sva bila navdušena nad tem, kako rodovitna je zemlja vse naokoli. Banane, pa kakava kolikor hočeš, kava, makadamija (!), vanilija, cimet, klinčki,... Same dobre stvari. 

Več ob slikah...

 Prvi pogled na vas, kot da bi se ustavil čas.... Zanimivo je bilo videti, kako imajo vmes kar grobove, krščanske. Njihova vera je mešanica animizma in krščanske vere.

 Pridelujejo makadamijo, kavo, kakav, vanilijo... vse jim odlično uspeva. Ko bi le lahko vse poslala domov.

 Božanski vonj...

 Sva si nakupila makadamijo na zalogo :).

 Topli nasmehi, zobje in usta pa žal obravana rdeče od žvečenja tobaka in bogve česa še poleg primešanega...

 Brez kokosa vmes seveda ne gre.

 ZA konec smo se ustavili še v hot springsih. 

Pridelava kave

Štiri dni oz. dopoldneve sva preživela kot prostovoljca, predvsem kot pomoč pri nabiranju in pridelavi kave, vmes pa so se znašla tudi druga opravila, kot npr. obiranje pomaranč., reševanje električne napeljave na posesti,…
Kava tu raste v senci dreves, kot se posadi – to je že prva stvar, kjer se razlikujejo od drugih pridelovalcev – na velikih plantažah raste namreč na direktnem soncu; s tem sicer hitreje dozori, vendar pa to prinese s seboj še en problem – izsekavanje gozdov.
Kot prvo je na vrsti nabiranje kave. Ker so letos že dvakrat imeli večjo žetev, je sedaj na drevesih ostalo povsod po malo zrelih zrn; le-te pustijo za prostovoljce, ki naj bi imeli več časa in potrpljenja, da izberejo le najboljša in najlepša zrna na grmovju. In to je čakalo naju. Dobila sva vsak svojo posodico, hitro lekcijo o temu, kako naj nabirava zrna, in gremo; dokler nama bo. Najprej sva rabila malo časa, da sva se ujela, in potem je steklo. Težko je  namreč videti takoj, katera zrna so dovolj zrela, katera manj, obenem še najti prosto pot med banananovci, paziti da ne zmotiš kakšne kače pri spanju na drevesu (sicer so naju pomirili, da rade jedo le polže, za ljudi pa so nestrupene), in se izogibati vejam. Ampak počasi je šlo, kmalu sva napolnila tri posodice. In bila precej utrujena. Na to so naju opozorili – ker je na grmovju toliko manj zrelih zrn, traja več časa, da jih nabereš dovolj.

Po obiranju sledi sušenje zrn na soncu in sicer z lupinami vred. Ta del se med pridelovalci kave kar razlikuje – zrna se seveda hitreje posušijo, če niso v lupini; in to naj bi počeli pri vseh večjih firmah, saj s tem močno skrajšajo čas pridelave, se pa ob enem izgubijo hranilne snovi, ki se nahajajo v lupini, zato je kava slabše kvalitete – in sušenje z lupino vred lahko traja tudi do enega leta – takrat naj bi bila kava najboljša.

Ko so zrna dovolj suha, jih je potrebno olupiti – v več fazah. Najprej ročno razbiješ lupine, nato jih ločiš od zrna z ventilatorjem (kar se nama je zdela super praktična zadeva), s sitom in na koncu najpomembnejši del – ročno prebereš vsa zrna. Tako gredo na praženje le najlepša in najboljša.

Po praženju je potrebno zrna le še zmleti in voila - skuhaš si odlično kavo :)

Mati zemlja

Ker imava res edinstveno priložnost, sva se odločila, da nekaj časa nameniva spoznavanju same narave okoli naju, in pa pridelavi kave. Družina, pri kateri spiva, sprejme vsakega odprtih rok, mu preda svoje znanje naprej, ga nauči nekaj novega. Res začutiš, kako močno spoštujejo mati zemljo, cenijo njene darove, od nje živijo, ona jim daje hrano. In vse to se ji trudijo vračati. Živijo po načelu "4×R" (reduce, reuse, recycle, repair). In to cela družina, vred s tremi otroki (od tega dva fanta v puberteti); ko jih vidiš, kako funkcionirajo, ne vem, ne znam opisati. Slabo vest sva dobila že, ker sva za organske odpadke porabila plastično vrečko v košu.