Budimpešta in Ljubljana

Zadnji meseci so bili kar naporni.. Po vrnitvi se nama je vse začelo odvijati kot na vrtiljaku. Zadnji mesec pa sva morda spet malček bolj zadihala.

Pred slabim mesecem sva šla na krajši izlet v Budimpešto. Imela sva željo, da bi vsaj enkrat odtekla maraton v eni izmed evropskih (Svetovnih) prestolnic - poleg Ljubljane seveda :) nekje kjer se ne zgodi, da bi v drugem krogu tekel skoraj sam.

Odločitev za Budimpešto je padla spontano; prijave so bile še odprte, do tja ni daleč, združila sva prijetno s koristnim, hitro plačala prijavnino ter si zrihtala dopust.

Ogledala sva si mesto (hvala bogu sva imela s seboj kolesa, ker za hodit bi bilo kar malo preveč) z njegovimi glavnimi znamenitostmi, se peljala s tramvajem (ker je spustila guma na kolesu), gledala sončni zahod na Donavi, dobila občutek da  Madžari res ne jejo drugega kot meso :) in se razvajala z lepimi razgledi in dobri kavi (taki ravno za naju, bio s sojinimi mlekom :))

In seveda odtekla maraton.

Bilo je super, kljub temu da sva oba imela manjšo krizo; naučila sva se nekaj novega : naslednjič morava najprej odteči maraton in nato pohajati po mestu :) - so naju že okoli 15km oba začele boleti noge,potem pa je začelo nažigati sonce, dolgi ovinki maratona so se vlekli kot kača (tudi 6km skupaj); ko kar nisi in nisi obrnil; parlament in vse mostove sva videla iz vseh možnih zornih kotov.

So pa ravno zaradi zavite proge ob poti ves čas stali navijači, glasno spodbujali, polno različnih glasbenikov je bilo; hkrati je potekal tudi štafetni tek : 4x po pr. 10 km - tako je bila proga res celi čas polna tekačev.

Zadnji trije km so se res vlekli, nato pa sva le pritekla skozi cilj in se odpravila na zasluženo kosilo.

Lep izlet in še lepši tek - morava ponoviti :)

Čez dva tedna pa sva se udeležila še maratona v Ljubljani. Tega pa res ne gre izpustiti :) Dan prej sva šla dvignit startne številke, zapravila nekaj denarja na sejmu, hkrati pa sva imela tudi srečo, da sva ravno ujela kratko predavanje Dušana Mravljeta. Svaka mu čast al kako se že reče :) Res je Tekač z veliko začetnico, z dušo, srcem, s celim telesom.

V nedeljo zjutraj sva počasi odkolesarila proti mestu, se ustavila pri Vodnjaku na kavici in prelistala še zadnjo izdajo Poleta (namenjana skoraj izključno maratonu), z užitkom zmazala še par kokosovih kroglic in se podala do garderobe. Malo naju je zeblo, pihalo je, tako da sva se ogrela z malo teka. Vzdušje je bilo super, v štartni coni sva že komaj čakala na začetek.

Navijanja ob progi polno, cel krog; pred dvema letoma ni bilo tako. Prvi krog je minil kar hitro, vmes sva srečala še nekaj znanih obrazov, in v drugi krog sva se podala brez težav. na začetku Tržaške naju je čakal ati (ki pa je tako dolgo vrtel v rokah fotoaparat da sva mu ušla ;) ), z enakomernim ritmom sva nadaljevala naprej.

Tam nekje pri 25 km sem začutila, da mi je nekaj obležalo v želodcu, nič več mi ni pasalo, ni se premaknilo ne dol ne go. Sem si rekla da bo že minilo, kilometri so šli naprej, mene pa je vedno bolj tiščalo. Najslabše je bilo to, da nisem imela volje več ničesar dati vase, ne pijače na hrane. Vse se mi jezačelo dvigovati navzgor, hkrati pa sem se trudila enakomerno teči naprej. Še sedaj mi ni jasno, kaj je šlo narobe. Zadnjih 10 km je bila prava muka, res sem hvaležna glavi in telesu, da sem zmogla vse skupaj. Kljub temu da sem se mogla še zadnjič ustaviti 300 m pred ciljem na dixiju (varnostnik je bil kar malo zaprepaden kako se lahko sedaj ustavim) sva skozi cilj vseeno pritekla nasmejana. Še nastavila sva se najinemu najbolj zvestemu navijaču in potpežljivo počakala, da mu je uspela fotka :)

Vsak odtečen maraton nama prinese neko novo spoznanje.

Sedaj pa počitek pred Sladkih 6 :)

Spomin na Chiang Mai

Ravnokar sva dobila za spomin še fotografijo iz malega maratona v Chiang Mai - ju, ko sva skupaj prečkala ciljno črto :)

Ob tem mrazu in snegu zunaj nama dela kar močne skomine po potovanju...

Hkrati pa nama daje dodaten zagon za vse tekaške podvige, ki naju še čakajo :)

Božična 21-ka

Za božično darilo sva si letos kar sama podarila nekaj posebnega. Danes zjutraj sva namreč odtekla pol maraton v Chiang Mai-u. Približno mesec in pol nazaj sva po naključju naletela nanj, se prijavila in ga danes tudi pretekla. 

In morava priznati, res sva ponosna drug na drugega. Da bova po skoraj sedmih mesecih poti bila sposobna tako z lahkoto preteči malo daljšo razdaljo res nisva pričakovala. 

V Chiang Mai sva po nočni vožnji z busom (kjer sva se zaradi klime prehladila) prišla pred tremi dnevi. Mesto leži na severu Tajske, kjer je podnebje bolj ugodno, ni vlage, zjutraj okoli 15 stopinj, čez dan 30. Super razmere za dober tek. Dva dni nazaj sva šla dvignit štartne številke; kljub začetni neorganiziranosti in zmedenosti so se Tajci hitro ulovili in vse je potekalo brez težav, sploh če veš, da je vse skupaj mestna prireditev, za katero stojijo entuziastični organizatorji in velik kup prostovoljcev. Organizirali so maraton, pol maraton, 10 in 3-km tek.

Na njihovem mini-tekaškem sejmu sva se še opremila- kupila sva si pajkice za tečt, Nike blago z napako, ampak za 12 eurov, super biznis :).

Včeraj pa je vznemirjenje počasi začelo naraščati, zvečer je bila na vrsti uvodna ceremonija z nagovorm župana in pa večerja za tekače. Pred mizami s hrano je kar hitro nastala vrsta, ampak večerja je bila pa dobra - riž seveda, zraven pa buffet z različnimi prilogami, tudi sladkimi. 

Danes zjutraj je ura zvonila ob 3:10 - štart je bil ob 5h uri zjutraj. Malo nečloveško, ampak nisva imela večjih problemov, maratonci so štartali ob 4ih.. Pojedla sva malo papajo, čokoladno ploščico in čaj, nekako prebavila vse skupaj in odšla najprej ven pogledat štart maratoncev - so tekli ravno mimo hotela - potem pa še sama odšla na štart. Hvala bogu sva spala le 10 min peš stran :) Še obvezen obisk stranišča in že smo štartali. Ni nas bilo kaj dosti. Bila je še trda tema, temperatura in zrak pa super. Počasi so minevali kilometri, kolona se je hitro razpotegnila, v teku sva uživala, se vmes lahko malo nasmejala in pogovarjala. 

Prvič sva tekla na mednarodni prireditvi in res je bilo zanimivo opazovati ostale tekače tekom cele prireditve. Vzhodnjaki so res vzdržljivi, nasmejani, občutek imaš da jim na celem telesu kar piše, da imajo po večini veliko boljšo kvaliteto življenja kot mi, da si znajo vzeti čas zase, za šport, za zdravo življenje.

Kilometri so hitro minevali, na 13,5 smo obrnili okoli nazaj proti cilju. Zadnji del poti pa se nama je začeli vleči; nekako ni hotelo biti konca, v stegnih se je začela nabirati mlečna kislina, saj že dolgo nisva odtekla nič kaj daljšega. Jaz bi prisegla da je bila proga daljša za pr. 2 km; ravno 10 min je bilo preveč... Tko so malo čudno speljali in označili, iskreno nama ne gre v glavo, da bi za zadnjih 7 km porabila skoraj tolko kot prej za 10... Pa nič hudega; zunaj se je začelo daniti, zavili smo skozi obzidje v center mesta, še malo in skupaj sva nasmejana pritekla v cilj. Ura se je ustavila pri okroglih 2:00:00. Toliko kot sva si želela; najslabše do sedaj ampak še vedno z užitkom. Jaz sem bila celo prva v svoji kategoriji (29 in mlajše), kar me je zelo presenetilo - čas za to je zelo slab.

Dobila sva medaljo, odhitela sva pod tuš in na zajtrk, potem pa nazaj na podelitev. Dobila sem ogromen pokal, še dobro da greva domov, drgač ga ne bi vlačila s seboj.

Privoščila sva si tudi sproščujočo masažo nog, uspelo nama je da sva zadela res dobre maserke :).

Popoldan sva še enkrat pogledala plan proge in ugotovila, da so nam dejansko podaljšali tek za pr. 1,5 km, in tega verjetno ni noben opazil.

Ko sedaj zvečer potegneva črto in gledava nazaj, lahko rečeva, res je bil dobro organizirano vse, pogrešala sva morda le malo lučk in božičnega vzdušja, glede na to da so vse skupaj oglaševali kot božični maraton. 

Sama pa sem bila najbolj sem bila vesela pogleda v očeh mojega moža, ko sva skupaj pritekla skozi cilj in pa ko sem stopila po pokal na oder; res je bil ponosen name. In jaz nanj, na oba skupaj.

Tek nama pomeni ogromno; že preden sva odšla, vmes na poti pa naju je velikokrat ven potegnil, ko sva imela že vsega dovolj. Tekla sva v gorah in ob morju, v puščavah in v džungli, po betonu v prometnem kaosu in po samotnih prašnih poteh. Tekla sva v vročini in soncu, v vetru in mrazu, v neznosni vlagi, podnevi in ponoči. Tekla sva na severni in južni polobli, kot tudi na vzhodni in zahodni; od 0 do 4000 metrov nad morjem, v desetih državah, na treh kontinentih. V skoraj 7 mesecih potovanja sva pretekla preko 700 km in skupaj "uničila" 4 pare superg. 

Najina pot se počasi zaključuje, in današnji tek je bil le pika na i celotni poti. Izredno srečna in zadovoljna z božičnim darilom se bova jutri zbudila v novo jutro in vam želiva, da boste tudi vsi vi preživeli prijeten božič v toplem družinskem vzdušju. 

p.s.: komaj čakava, da greva spet tečt :)