Proti severu

Iz prestolnice Ekvadorja sva želela čimprej oditi. Dovolj sva imela pripovedovanja o oropanih in napadenih turistih sredi belega dneva, opozoril o tem da ne smeš zvečer hoditi sam po ulicah, da moraš vzeti taksi za 500m, da ne uporabljaj javnega prevoza… Sama sicer nisva imela nobene slabe izkušnje, Mitad del mundo sva si ogledala s pomočjo lokalnih busov, šla sva tečt zjutraj ob 6h,.. Naju pa je vseskozi vseeno spremljal čuden občutek, ljudje na ulicah so gledali grdo, včasih te je vseeno kar malo srh spreletel.

Tako sva nadaljevala pot proti Kolombiji. Ustavila sva se v Otavalu, malemu mestecu na severu Ekvadorja, znanemu predvsem po svojih sobotnih sejmih. Takrat naj bi ga preplavila množica turistov, željnih nakupovanja. Sama sva sobotni sejem zamudila, saj sva prispela v nedeljo. Mesto naju je prijetno presenetilo. Ljudje nasmejani, pozitivni, glavni trg z vodnjakom, klopcami, za klopcami pa na vsake tolko zvočniki z lokalno glasbo, zvečer pogled na razsvetljeno mestno hišo…

Kljub temu da glavnega sejma nisva videla, sva imela priložnost nakupovati, saj je na drugem koncu mesta stalna tržnica z lokalnimi izdelki (ker so ugotovili, da turisti ne prihajajo le ob sobotah :). Všeč nama je bila barvitost stojnic, so pa kar spominjale na tiste iz centralne Amerike – le da je bilo vse skupaj tu kar precej dražje…

Malo sva pohajala po mestu, šla tečt do slapa, ki so ga vsi hvalili (nama se sicer ni zdel nič kaj tako poseben), si pekla kruh in piškote, pila kavico na glavnem trgu, skratka uživala. In bila vesela, da sva odšla iz Quita – v hostlu sva spoznala Indijca, ki je bil dvakrat v dveh dneh oropan v Quitu, angleški par nama je pripovedoval o ostalih zapletih… Tega ni prijetno slišati.

Tako naju je čakala pot proti Kolombiji. Trenutno je le en priporočljiv mejni prehod med Ekvadorjem in Kolombijo; ostali naj bi bili preveč nevarni zaradi upornikov, gverile na meji. In pametno je ta del poti opraviti podnevi, saj pridejo na vsake tolko poročila o napadih na nočne buse. Čakala naju je naporna pot... Imela sva srečo, saj sva imela do meje družbo, spremljala naju je Diana, Kolumbijka ki se je vračala domov. Ob poti je bilo sicer več policijskih kontrol, samo se nama je zdelo da preverjajo le, če nas ni preveč na avtobusu. Čakanje pred mejo je spominjalo na čakanje trajekta nekje na hrvaški obali v visoki sezoni + cela kolona tovornjakov… Samo prečkanje meje je bilo brez težav, nič naju niso pregledali, ne ruzakov, edino taksisti so bili malo naporni in tečni… Po tem sva morala najti prevoz do prvega mesta za mejo, in od tam do Pasta, ki je bil najin cilj za ta dan. Na tem delu Kolombije ni nič kaj pametnega za početi, zato si želiva čim prej priti malo višje, in opraviti že s temi avtobusi in dnevnimi vožnjami in čakanjem na postanek za stranišče…
In sedaj sva v Pastu, nič kaj zanimivemu mestu, primerno je le za nočni postanek. Ravno sva pozajtrkovala in si poleg privoščila pravo kolumbijsko kavo – vsi so jo tako hvalili da naju je res že zanimalo, kaj bo ratalo. In nisva bila razočarana, vsaj ena dobra stvar v tem mestu. Danes naju čaka še 6 ur vožnje do Popayana, kamor bova prišla šele pozno popoldan. In potem mislim da bova začela uživati v Kolombiji :).

Ko zadiši po domačem kruhu

Zelo vsakdanja reč – kruh. Pri nama se za skoraj vsak zajtrk v takšni ali drugačni obliki znajde na mizi. Večinoma je tukaj to toast, rogljiček ali kakšen ponesrečen poizkus polnozrnatega kruha. V glavnem nič takšnega, kar bi bilo kaj drugega kot podlaga za nutello, marmelado ali med. Poješ 2, 3 kose in lahko bi jih 5, pa še vedno nisi sit.
En dan sva v dobro opremljeni kuhinji hostla opazovala dva Angleža, kako si pečeta svoj kolač. Pecivo, ki se jima je luštalo že nekaj časa, pa ga nikjer ni bilo za kupiti.
V trenutku se nama je posvetilo in sva prišla na idejo – zakaj si tudi midva ne bi spekla svojega kruha? Takšnega kot doma, ali vsaj podobnega.
Kupila sva vse potrebne sestavine: polnozrnato moko, mineralno vodo in lanena semena (ki so tu pravi hit) ter se lotila packanja.

V plinski pečici se peče sicer dlje časa, a na koncu je ratal odličen kruh – skoraj takšen kot doma.

Z užitkom sva ga pojedla ter ga spekla še nekaj za na pot. Da bo vsaj do naslednje dobre kuhinje s pečico :)

In ker sva že bila pri peki, so ideje padale :)  čaka naju dvodnevna pot v Kolumbijo, zato sva se – naveličana vse instant popotne hrane (beri: preslani krekerji, emapnade, presladki piškoti, ki jih prodajajo na vsakem vogalu) – lotila še peke lastnih piškotov.

Nastalo je tolko mase, da sva jih na koncu pekla kar na ponvi – kot pleskavice, na kakavovi maščobi. Dišalo je božansko, po čokoladi po celi hiši  :)

In rezultat - piškoti so odlični – takšni kot doma :). Tako bova lažje zdržala vse tiste ure sedenja na avtobusih.

To so drobne malenkosti, ki nama polepšajo dneve…

Počitnice ali potovanje?

Na poti večkrat srečaš najrazličnejše ljudi, predvsem v skupnih kuhinjah v hostlih, v dnevnih sobah ali na skupnih turah. Večinoma izmenjaš nekaj uporabnih informacij, v smislu, kako prestopiti mejo, kateri hostel je OK, katere znamenitosti ob poti so vredne ogleda, ipd. Ponavadi te še kdo vpraša koliko časa si že tu in koliko časa še imaš. Včeraj pa naju je en angleški par vprašal ali sva na počitnicah ali na potovanju?

Presenečena najprej niti nisva vedela, kaj odgovoriti, saj naju tega še nihče nikoli ni vprašal. Dejansko sva se zamislila, v čem je pravzaprav razlika. Ali sva prišla sem na počitnice? Kaj pravzaprav je potovanje?
Vedno, ko je kadarkoli tema nanesla na to, da sva kjerkoli kdaj potovala, me je Titina popravila, da to ni bilo potovanje, le pohajanje naokrog. Potovanja vendarle trajajo več časa…
Tokrat pa sva se zedinila, da sva na potovanju, saj bova na poti več kot pol leta. V vsem tem času ne moreš ravno vsak dan hiteti od znamenitosti do znamenitosti. Tudi kakšen dan počitka vsake toliko ne zadošča. Potrebno je potovati z občutkom, si vzeti vsak dan čas zase, se pogovarjati o vsakdanjih stvareh, kot se doma in takoj ukrepati, če komu kaj ne ustreza in se ne počuti sproščeno. Bolj kot zgodovino kraja je pomembno spoznavati življenje ljudi v sedanjosti, se prilagoditi njihovemu načinu življenja, a hkrati  spoštovati lastne vrednote, ki se jih držiš tudi doma.
Angleža sta povedala, da potujeta že 5 mesecev, skupaj pa imata leto časa. In zmenila sta se, da nikjer ne spita manj kot 3 noči, saj lahko le tako potuješ dovolj sproščeno - potovanje te izmuči, predvsem 7-15 urne vožnje z avtobusi, zato en dan tako ali tako potrebuješ, da prideš k sebi, zadnji dan pa že spet pakiraš in potuješ.
Potrebno se je razvajati, sprostiti vse čute in vsrkavati vase energijo, ki ti jo ponuja svet. Zato tečeva, en krog okoli mesta ali pa do slapov, razglednih točk,… Jeva odlično hrano, preživljava čas drug z drugim, z ljudmi ki so tisti trenutek okoli naju, včasih imaš glavo polno le svojih misli…
Potrebno je živeti.