četrtek, 9. avgust 2012

Proti severu


Iz prestolnice Ekvadorja sva želela čimprej oditi. Dovolj sva imela pripovedovanja o oropanih in napadenih turistih sredi belega dneva, opozoril o tem da ne smeš zvečer hoditi sam po ulicah, da moraš vzeti taksi za 500m, da ne uporabljaj javnega prevoza… Sama sicer nisva imela nobene slabe izkušnje, Mitad del mundo sva si ogledala s pomočjo lokalnih busov, šla sva tečt zjutraj ob 6h,.. Naju pa je vseskozi vseeno spremljal čuden občutek, ljudje na ulicah so gledali grdo, včasih te je vseeno kar malo srh spreletel.

Tako sva nadaljevala pot proti Kolombiji. Ustavila sva se v Otavalu, malemu mestecu na severu Ekvadorja, znanemu predvsem po svojih sobotnih sejmih. Takrat naj bi ga preplavila množica turistov, željnih nakupovanja. Sama sva sobotni sejem zamudila, saj sva prispela v nedeljo. Mesto naju je prijetno presenetilo. Ljudje nasmejani, pozitivni, glavni trg z vodnjakom, klopcami, za klopcami pa na vsake tolko zvočniki z lokalno glasbo, zvečer pogled na razsvetljeno mestno hišo…






Kljub temu da glavnega sejma nisva videla, sva imela priložnost nakupovati, saj je na drugem koncu mesta stalna tržnica z lokalnimi izdelki (ker so ugotovili, da turisti ne prihajajo le ob sobotah :). Všeč nama je bila barvitost stojnic, so pa kar spominjale na tiste iz centralne Amerike – le da je bilo vse skupaj tu kar precej dražje…




Malo sva pohajala po mestu, šla tečt do slapa, ki so ga vsi hvalili (nama se sicer ni zdel nič kaj tako poseben), si pekla kruh in piškote, pila kavico na glavnem trgu, skratka uživala. In bila vesela, da sva odšla iz Quita – v hostlu sva spoznala Indijca, ki je bil dvakrat v dveh dneh oropan v Quitu, angleški par nama je pripovedoval o ostalih zapletih… Tega ni prijetno slišati.


Tako naju je čakala pot proti Kolombiji. Trenutno je le en priporočljiv mejni prehod med Ekvadorjem in Kolombijo; ostali naj bi bili preveč nevarni zaradi upornikov, gverile na meji. In pametno je ta del poti opraviti podnevi, saj pridejo na vsake tolko poročila o napadih na nočne buse. Čakala naju je naporna pot... Imela sva srečo, saj sva imela do meje družbo, spremljala naju je Diana, Kolumbijka ki se je vračala domov. Ob poti je bilo sicer več policijskih kontrol, samo se nama je zdelo da preverjajo le, če nas ni preveč na avtobusu. Čakanje pred mejo je spominjalo na čakanje trajekta nekje na hrvaški obali v visoki sezoni + cela kolona tovornjakov… Samo prečkanje meje je bilo brez težav, nič naju niso pregledali, ne ruzakov, edino taksisti so bili malo naporni in tečni… Po tem sva morala najti prevoz do prvega mesta za mejo, in od tam do Pasta, ki je bil najin cilj za ta dan. Na tem delu Kolombije ni nič kaj pametnega za početi, zato si želiva čim prej priti malo višje, in opraviti že s temi avtobusi in dnevnimi vožnjami in čakanjem na postanek za stranišče…
In sedaj sva v Pastu, nič kaj zanimivemu mestu, primerno je le za nočni postanek. Ravno sva pozajtrkovala in si poleg privoščila pravo kolumbijsko kavo – vsi so jo tako hvalili da naju je res že zanimalo, kaj bo ratalo. In nisva bila razočarana, vsaj ena dobra stvar v tem mestu. Danes naju čaka še 6 ur vožnje do Popayana, kamor bova prišla šele pozno popoldan. In potem mislim da bova začela uživati v Kolombiji :).

Ni komentarjev:

Objavite komentar