petek, 24. avgust 2012

Kolumbija, kje si?


Še preden sva odpotovala, sva bila prepričana, da se bova v Kolumbiji podala na trekking do izgubljenega mesta strarodavnih prebivalcev Tyrona, ki so ga zapustili v strahu pred španskimi osvajalci. Ciudad Perdida, kot ga tukaj imenujejo, je po mnenju mnogih popotnikov neodkriti biser, do katerega prideš skoraj kot prvi raziskovalci, ali, bolj filmsko, kot Indiana Jones… Vsa zadeva se je tudi nama slišala zelo skrivnostno in privlačno, zato sva že doma izbrala treking kot enega izmed vrhuncev najine poti po Južni Ameriki. Zdaj pa sva bila tukaj, v Santa Marti, 20 km oddaljena od neprehodne džungle, ki obdaja mesto, odločena da se tja zagotovo ne podava…

V Ekvadorju sva med redkimi popotniki naletela na starejši Argentinski par, ki je prihajal iz severa kontinenta in je že bil v Kolumbiji. Seveda sva ju navdušena spraševala to in ono, ter med drugim izvedela neprijetno novico, da je Kolumbija precej draga.
Včeraj sva ponovno naletela na popotnico iz Argentine in pogovor je ponovno nanesel na temo, da je vse drago, praktično tako kot v Argentini. To sva do zdaj že ugotovila in se do neke mere s tem sprijaznila, saj najcenejšega mleka v vrečki pač ne dobiš za manj kot euro, tisti v tetrapaku pa so še pol eura dražji.
Pri nastanitvi ni nič drugače. Sploh se ne gre za to, da je nekaj drago in za to ne bi imela denarja. Dejstvo, da v Kolumbiji v povprečju plačujeva daleč največ za prenočišča pač pusti nekakšen grenak priokus precenjenosti.
Vse od prevozov, spanja in prehranjevanja so drobne malenkosti, ob katerih se vsak dan sprašuješ, če so bile vredne svojega denarja, ali pa te nekdo hoče samo malo obrati. Pa vse to še nekako požreš in si misliš: »Saj sem vendar v Kolumbiji, sanjski destinaciji, ki je visoko na prioritetnem seznamu marsikateremu svetovnemu popotniku!«
Ampak, kje je ta Kolumbija, ki čaka, da naju sprejme z odprtimi rokami in nama razkaže vse svoje čare?
Saj ne, da bi veliko pričakovala v smislu ogledov. Vsaka država ima nekaj svojih znamenitosti, ki si jih ogledaš in redko kje vidiš kaj povsem edinstvenega, zato tudi tukaj nisva računala, da bova odkrila Ameriko. Je pa dejstvo, da obstaja razlika v temu, kako te nek kraj na splošno sprejme, kakšen vtis ti pusti in na kakšen način ti določeno stvar predstavi. Pa ne rabi biti nič takšnega, že sam občutek dobrodošlice v hostlu, prijazna prodajalka v trgovini ali stric na pločniku, ki ti pove kateri avtobus je pravi. Lahko je to tudi sproščen sprehod po mestnih ulicah ali dobra karma ljudi, ki te obdajajo. Kolumbije sva se veselila ravno zaradi tega »nečesa več«, ki naj bi jo naredilo tako različno in privlačnejšo od ostalih destinacij. In po vsem tem času ter vseh krajih, ki sva jih tukaj obiskala, vsega tega nekako nisva našla.
Ravno danes sva čakala na avtobus za vožnjo do Tagange, oddaljene le 5km. In kaj se je zgodilo, nobeden od busov nama ni hotel ustaviti. Ko so nama še včeraj takoj z veseljem. Pa sva mahala drugemu, tretjemu,… In na koncu obupala. Vzela sva taksi (ki so nama seveda vsi po vrsti trobili) in predvidevava, da naju pač ni hotel pobrati zaradi nekega dogovora med taksisti in vozniki busov; bodo več zaslužili oboji, saj bi na busu z ruzakom zasedla štiri sedeže namesto dveh…
Druga stvar so skupinske ture. Nobeden od naju ni rojen zanje, pa sva vseeno v vsaki državi tega potovanja šla na eno, saj so slane puščave samo ene, Machu Picchu tudi, prav tako amazonska džungla. Kaj pa Ciudad Perdida? Je njegova mističnost res nekaj edinstvenega, neodkritega in nepozabnega? Vsi, ki sva jih spraševala, pravijo, da same ruševine niso bogve kaj in da je bistvo v samem trekingu, ko spiš v visečih mrežah, prebrodiš reke in potoke, ter po poti srečuješ avtohtone prebivalce… Za naju nič novega, a nama je bistvo predstavljala ravno domnevna neobljudenost in prvinskost trekkinga. A sva tekom potovanja ugotovila, da temu ni tako, saj je Kolumbija doživela turistični bum že kako leto ali dve pred nama in je zdaj v tisti zoprni tranzitni fazi, kamor prihajajo študenti iz vsega sveta v želji po žuru in popivanju. Ni več neodkritih krajev – nasprotno je gneča vsepovsod, kamor sva prišla. Ne vem, morda je bilo tako na Tajskem in okoli pred 15 leti… Infrastruktura vsemu temu ne sledi, le cene rastejo ustrezno številu turistov.  (Ravno letos spomladi so poenotili ceno za Ciudad Perdido – 600.000 pesosov (ali pr. 330 dolarjev, ne glede na to ali greš za 3,4,5, ali 6 dni; pred tem je bila cena pol manjša).

Kolumbijo sva – preprosto povedano, vsaj midva tako misliva – zamudila.

Ni komentarjev:

Objavite komentar