Penang Bridge Half Marathon video

Penang Half Marathon

Tekom potovanja ti občasno manjka malo rekreacije. Saj pridejo trekkingi tu in tam, še več pa je ponavadi okušanja dobre hrane na štantih, dolgih avtobusnih voženj, pohajanj po mestu, in pa dobrih piv ;). Zato se ves čas vseeno trudiva skrbeti vsaj za malo fizične aktivnosti.

In kaj sva naredila danes: pretekla sva Penang Bridge Half Marathon.

 Štart maratoncev je bil že ob enih zjutraj.

 Razsvetljeni 2nd Penang bridge, dolg več kot 20km; maratonci so pretekli celega, mi pa smo obrnili na polovici.

Budilka 00:20 – ja, prav piše. Tri ure spanja; malo zalimana vstaneva, a vseeno. Dober črni čaj, melasa in sojino mleko. Paše, da malo pogreje želodček. In že greva. Na štart s free shuttle busom. Mesto je kljub nočni uri preplavljeno s tekači v modrih in roza majčkah. Prideva, oddava garderobo, vznemirjenje v zraku. Malo se razmigava, Peter štarta pol ure pred mano. Ob 3:00. Jaz 3:30. Nikoli ne bi verjela, če bi mi kdo rekel, da bom šla tečt ob pol štirih zjutraj. Ampak tudi to se zgodi. Peter se je že odšel gužvati v dolgo kolono, jaz pa sem imela možnost opazovati moški štart na polovičko s tribune. Tekačev v vseh kategorijah naj bi bilo okoli 60.000. Imela sem občutek da jih je polovica v tistem trenutku na štartu - ogromno jih je bilo. Kar hodili so in hodili (pazi to – polovica jih je dejansko hodila, ne tekla). 

 Lahko si se udeležil Fun-teka, 10km, 21km in 42km. Organizacija je malo šepala, res pa je da je bilo prvič tako veliko tekačev. V cilju je bilo bolj malo hrane, tudi tekom proge, so pa imeli zelo bogate denarne nagrade, vse do 15ega mesta v vsaki katergoriji, plus posebej še za Malezijce.

 Gneča na startu, nepretrgana kača v modrem.

Proga lepa, hitra, razgled na obe strani na morje in lučke v Georgetownu.

Kmalu je bil štart še za dekleta. Uspela sem se izmuzniti nekje v deseto vrsto. Ker sem vsaj za glavo višja od večine azijskih deklet, sem imela dober razgled naokoli; in zato odkrila, zakaj mi je sponzorska majčka prekratka ;): Tudi me smo kmalu štartale in prvih petsto metrov je šlo super, nato pa smo ujele počasne fante na 21 km, ki so hodili. In to ne ob strani. Čez celo širino mosta… Naporno. Naslednjih 10 kilometrov sem vijugala in prehitevala en kup tekačev, ki so bili bolj podobni nedeljskih sprehajalcem; vmes sem se izogibala mahanju rok iz vseh koncev, saj so delali vse mogoče dihalne vaje, pa sporočali po svojih mobilnih napravicah kje so… Med toliko prepotenimi moškimi telesi še nikoli nisem tekla :).

Iskreno, spodbujam vsakršno koli rekreacijo ampak malo tekaške kulture bi pa vseeno lahko imeli. Vsaj le po eni strani bi lahko hodili. Vmes me je še zvijalo po celem trebuhu (želodec pač ni navajen na tak napor, sploh pri toliko stopinjah v zraku in vlagi). Povzetek: prva polovica je minila zelo hitro in že smo bili pri znaku, kjer je pisalo še 4 km. Nisem mogla verjeti. Končno sem se počutila dobro, množica se je vseeno malo porazgubila in uživala sem v teku. Vmes sem si rekla Glej, kaj sta dosegla v vsem tem času, po tem ko že pol leta potujeta. In sedaj imava čast tu teči polmaraton, med vsemi temi tekači, za kar sem neizmerno hvaležna. Bila sem ponosna na naju. Vedela sem da je Peter že v cilju, upala sem da mu je šlo dobro, saj je bilo to v bistvu prvič, da sva tekla na tekaški prireditvi ločeno. Samo potem ko sem pomislila, da me v bistvu on čaka v cilju… potem sem tekla še lažje in hitreje. In v cilj prišla kot deveta ženska. Noro. Občutek je bil sicer med tekom dober, saj sem ostale ves čas prehitevala. Vendar pa sem kot vedno tekla brez ure, oznak tudi ni bilo, razen na 5 in 17km, kar pa mi tudi ni nič pomagalo. 

Res, zadnjih 20 min sem tekla kot še nikoli. Ko te v cilju čaka tvoja oseba, tvoja polovica, ki navija zate. Noro. Prvič. Nikoli več tako. Naslednjič upam da obrneva vloge ;).

In tako sem osvojila svojo prvo denarno nagrado v teku. Čas je bil malo manj kot 1:45. Skupno deveto mesto , za kar sem celo dobila 100 eurov. Odpaljeno!

Najbolj pomembno pa je to, da je tudi Peter užival, kljub manjši krizi izredno zadovoljen, časovno sva tekla skoraj na minuto enako, vmes pa je uspel še celo nekaj posneti.

Proslavila sva pri Indijcih, super kosilo, ter si privoščila še malo antioksidantov – malezijski Cabernet Souvignon. Nazdravila sva na naju, na najino potovanje. In tek. Gibanje. Življenje.

 Dobila sem pokal :).

 In še 100 eurov-400 malezijskih Ringittov. Povsem nepričakovano in noro. Kot je prišlo, tako bo odšlo.

 Gneča na brezplačnem avtobusu je bila ogromna, več kot pol ure sva se drenjala da sva sploh prišla na avtobus. Bila sva namreč več kot 15km stran od hostla.

 Zadovoljen nasmešek na obrazu!

South Indian thali za regeneracijo.

Res, ponosna na naju. Dobro sva zvozila cel dan, ob sedmih zvečer pa zaspala kot avion. 

Utrip velemesta

"Live in NYC once, but leave, before it makes you hard."

Čeravno pol sveta stran, je Kuala Lumpur skoraj takšno mesto kot New York. S svojo mešanico različnih kultur in vplivov ter celotnim načinom življenja sta si močno podobna. Prav zanimivo je, kako pogosto slišiš, ko se po telefonu ali v trgovini pogovarjajo med seboj v angleščini. 

S svojimi nebotičniki, širokimi avenijami, ogromnimi modernimi trgovskimi centri, uličnim in nočnim življenjem spada KL med svetovne megaprestolnice. 

In ker skoraj zagotovo nikoli ne bova živela v New Yorku, sva izkoristila priložnost, da kakšen dan več preživiva tu, in resnično začutiva utrip življenja v velemestu. 

Zjutraj sva hodila teči v park pod Petronasoma, popoldan pa sva pohajala po tržnicah, kitajski četrti, ogromnih mallih, in se nasploh razvajala z dobro hrano, kokosi, in še bi lahko naštevala…

Taaaaakega lignja sem ujel :)  

Lično zložena zelenjava v posodice. Kar dosti sadja in zelenjave uvažajo iz Nove Zelandije in Avstralije.

V parku pod Petronasoma sva preživela veliko časa. 

Vhod v enega izmed najbolj "in" in modernih nakupovalnih centrov. So že v prazničnem vzdušju, vsi so se slikali pred smrekcami.

Sva morala tudi to poizkusiti - fish spa. Male ribice so plavale naokoli nog in ti pojedle doli mrtvo kožo. Najprej je ful žgečkalo, potem pa si se navadil in občutek je bil prav fajn.

Obvezen je bil obisk pralnice. Jaz sem bila prvič v takšni samopostrežni. Perilo pa ni bilo kaj preveč dobro oprano.

Peter je odkril novo strast - fotografiranje hrane :)

Na sliki je "sticky rice" ali lepljivi riž;  za naju najboljša vrsta riža tu v Aziji, jedo ga predvsem v Laosu. V rokah narediš kroglico, jo malo zmečkaš po dlani in potem ješ zraven karijev. 

Najino kosilo . 

V trgovini sva odkrila črno sojo; z jabolki se super ujema.

 Na dan obvezno vsak dva kokosa :)

Malezijska kulinarika

Med pohajanjem po Maleziji sva ugotovila, da se življenje le-tu vrti okoli hrane; naj bo to zajtrk, kosilo ali večerja, samo posedanje na kavici in prigrizkih, kakršnokoli praznovanje.

Bistveno v Maleziji niso njene naravne lepote, pač pa kulinarične specialitete in prijazni ljudje.

Tipična malezijska hrana skorajda ne obstaja - gre za kulinarično raznolikost, ki je nastala pod vplivom njene več-narodne populacije - predstavlja mešanico malajske, indijske, evrazijske, kitajske, muslimanske, tajske, in še bi lahko našteval.

Kadarkoli se znajdeš na ulici, vedno se kje kaj dogaja - na malih štantih, velikih food-marketih, kjerkoli...

Hitro nama je postalo jasno, da imava tu priložnost spoznati skorajda vse mednarodne kuhinje.

Več lahko povedo slike :)

Dan se začne z dobrim zajtrkom - Nasi lemak - riž, skuhan v kokosovem mleku, z različnimi dodatki - jajca, ribe, predvsem pa meso, meso, meso, vse skupaj zavito v bananin list. Za pol dolarja.

Zajtrku sledi obisk tržnice, nakup sadja, zelenjave, mesa, morskih dobrot.

Prodajajo vse živo (in mrtvo) - dobesedno - od žab, jegulj, rakcov, rakov, rib,...

Tofu na kile :) res je vedno svež in dober.

Tudi midva nisva odšla praznih rok.

Tako je nastajalo najino kosilo.

Prvič malo bolj kitajsko-tajsko : tanki riževi rezanci v sojini omaki, z malo zelenjave, rakci in govedino.

Pri indijcih : južno-indijski thali oz. riž z različnimi dodatki - leča, zelenjavni kariji, vse skupaj servirano na bananinem listu (bilo je super dobro).

Mogla sva poskusiti tudi lakso : sladko-kisla pekoča juha, z debelimi riževimi rezanci, zelenjavo in različnimi začimbami; odvisno od kraja kjer si, vsaka ima svoje značilne dodatke (ne preveč dobro).

Glavno dogajanje pa je seveda zvečer. Food paradise & night market :)

Na teh marketih so t.i. hawker stalls - več štantov, kjer vsak ponuja eno vrsto hrane, ki naj bi jo obvladal - nekje so ribe, drugje so tajske specialitete, spet drugi štant z indijsko hrano, sladicami, pijačo,...

In kako poteka :) kar ti najbolj zadiši si naročiš, se usedeš in počakaš. Prednost je, da če je družba večja, si vsak lahko naroči kar mu paše. Usedeš se za isto mizo, hrana pa je servirana na različnih krožnikih - vsak gostinec ima svojo barvo. 

Ribe so izgledale božanske. Sva pa pričakovala, da bodo malo cenejše, glede na to da nas je iz štirih strani obdajalo morje :).

Lok lok - ogromno različnih nabodal z vsem kar ti srce poželi; konci so označeni z barvo glede na ceno; si naložiš in sam popečeš.

Sladica po večerji : tanke riževe palačinke.

Cendol - najboljša specialiteta za najin okus : nariban led, kokosovo mleko, zeleni rezanci (obarvani z barvo bananinih listov), trsni sladkor, rdeči fižolčki plus še kakšen dodatek, odvisno od avtorja. Res osvežilno v teh vročih dnevih! 

 Izgled je bolj tako tako, okus pa je fenomenalen :).

Če dobro pogledaš mu iz ust moli zeleni konec :).

O hrani bi lahko napisala cel roman, kaj vse imajo, kaj sva poiskusila, ampak ne gre vse :). Nekaj več slik je še v albumu na picasi.