Utrip velemesta

"Live in NYC once, but leave, before it makes you hard."

Čeravno pol sveta stran, je Kuala Lumpur skoraj takšno mesto kot New York. S svojo mešanico različnih kultur in vplivov ter celotnim načinom življenja sta si močno podobna. Prav zanimivo je, kako pogosto slišiš, ko se po telefonu ali v trgovini pogovarjajo med seboj v angleščini. 

S svojimi nebotičniki, širokimi avenijami, ogromnimi modernimi trgovskimi centri, uličnim in nočnim življenjem spada KL med svetovne megaprestolnice. 

In ker skoraj zagotovo nikoli ne bova živela v New Yorku, sva izkoristila priložnost, da kakšen dan več preživiva tu, in resnično začutiva utrip življenja v velemestu. 

Zjutraj sva hodila teči v park pod Petronasoma, popoldan pa sva pohajala po tržnicah, kitajski četrti, ogromnih mallih, in se nasploh razvajala z dobro hrano, kokosi, in še bi lahko naštevala…

Taaaaakega lignja sem ujel :)  

Lično zložena zelenjava v posodice. Kar dosti sadja in zelenjave uvažajo iz Nove Zelandije in Avstralije.

V parku pod Petronasoma sva preživela veliko časa. 

Vhod v enega izmed najbolj "in" in modernih nakupovalnih centrov. So že v prazničnem vzdušju, vsi so se slikali pred smrekcami.

Sva morala tudi to poizkusiti - fish spa. Male ribice so plavale naokoli nog in ti pojedle doli mrtvo kožo. Najprej je ful žgečkalo, potem pa si se navadil in občutek je bil prav fajn.

Obvezen je bil obisk pralnice. Jaz sem bila prvič v takšni samopostrežni. Perilo pa ni bilo kaj preveč dobro oprano.

Peter je odkril novo strast - fotografiranje hrane :)

Na sliki je "sticky rice" ali lepljivi riž;  za naju najboljša vrsta riža tu v Aziji, jedo ga predvsem v Laosu. V rokah narediš kroglico, jo malo zmečkaš po dlani in potem ješ zraven karijev. 

Najino kosilo . 

V trgovini sva odkrila črno sojo; z jabolki se super ujema.

 Na dan obvezno vsak dva kokosa :)

Tek v KL

Tek naju spremlja že od začetka potovanja. Če se le da, tečeva. Tudi v Indiji sva, čeprav so bili redki kraji, ki so nama to dejansko omogočali. In Kuala Lumpur je bil za naju kot oaza sredi puščave. Čiste ceste z urejenim prometom so naju pripeljale do parkov, narejenih za tek. Podlaga iz tartana, pitna voda vsakih 100 m, WC, zelenje, mir in številni sotekači; najbolj od vsega pa sva cenila čist zrak, ki ga tropski dež vsak dan znova temeljito opere in je verjetno čistejši od slovenskega... Edino težavo je predstavljala nekoliko večja vlažnost zraka, a tudi to naju ni ustavilo, da bi spet po zelo dolgem času brez problema pretekla v kosu več kot 10 km. Češnja na vrhu smetane je bil seveda razgled, ki ga pač ne doživiš povsod :) 

Na zasluženem kokosu :).

Skoraj kulturni šok

Iz Kolkate sva odletela v Kuala Lumpur, prestolnico Malezije. Tri urni let naju je prestavil v popolnoma drug svet – v t.i. Švico JV Azije. 

Skoraj sva doživela kulturni šok, na malo drugačen način - v nebo se dvigajo nebotičniki, ceste so urejene, brez kravjih drekov povsod, semaforji laufajo, ulice čiste, ljudje nasmejani, prijazni. 

Naenkrat je bilo mnogo preveč vsega. Trgovine na vsakem vogalu, restavracije od McDonaldsa do KFC, Burger Kinga, veleblagovnice,.. Urejen svet. Takšna razlika po Indiji, da sva si zapletla življenje zaradi odločitve, kateri jogurt izmed dveh naj si izbereva. Smešno slišati, ampak je resnica, tolko še nisva komplicirala :).

Dataran Merdeka - trg samostojnosti -

 kolonialno srce KL, kjer so leta 1957 razglasili neodvisnost. 

Maleziji pravijo tudi Azija v malem. Močno se prepleta vpliv Kitajske, Indije, same Malezije, Tajske... Je res prava mešanica vsega skupaj, kar se kaže ne samo na potezah obrazov njenih prebivalcev, pač pa tudi v načinu življenja, prehranjevalnih navadah, obnašanju (kjer so Indijci daleč spredaj spet po ne-vzgojenosti :) ) in odprtosti do drugih ljudi, vere in narodnosti. 

Okoliši v KL se imenujejo Little India, Chinatown,.... 

Je res prava svetovna prestolnica, kot se šika. Nama je potegnila. Ko se ozreš naokoli se prepletajo se indijske restavracije, moderni nakupovalni centri, kitajski templji pomešani z malo budizma, mošeje, prodajalci sadja na ulicah, fast-food na njihov in ameriški način, banke in nebotičniki, vse v lepih linijah, arhitektura zelo zanimiva, mehka ali kako naj opiševa. 

Glavna mošeja.

 Eden izmed mnogih kitajskih templjev.

Pogled na glavno ulico Chinatowna.

Glavna atrakcija pa sta seveda Petronas twin towers – visoka 452m, zgrajena 1997, sta do leta 2004 veljala za najvišjo zgradbo na svetu. Ogledala sva si jih podnevi in ponoči, osvetljene z lučkami, in res sta videti zelo kul.

Pri večini sva naletela na pristno, iskreno prijaznost. Na trenutke imaš občutek, kot da si se vrnil k starim prijateljem. Sprejeli so naju z nasmehom, od naključnega mimoidočega, ki ga skrbi da si se izgubil, do prijazne prodajalke v knjigarni, ki se te spomni po dveh dneh in zjutraj na drugem koncu mesta, uslužbenci v trgovini,... 

Res je užitek, ko si tudi sam sproščen, ko veš, da nima nihče nobenih skritih motivov za prijaznost. Paše spet videti nasmejane ljudi okoli sebe, in ne več (toliko) črnogledih in vprašujočih indijskih pogledov.

Tipično malezijsko kosilo - malayan mixed fried rice stall : na krožnik/za sabo dobiš riž, zraven si naložiš različne karije in na koncu plačaš glede na to, koliko vzameš. Izbira je ponavadi velika, predvsem pa je veliko veliko mesa (razen svinjine), morskih jedi (rakci, lignji, ribe), žal pa je pogosto zelo mastno.

Jutranja kavica iz trgovine - edina nesladkana in še za najin žep. Tipična malezijska kava ima namreč veliko sladkorja + kondenzirano mleko.