Po 22-ih mesecih

Zdi se mi prav, da si vzamem nekaj minut časa in napišem še nekaj zaključnih misli o zadnjem najinem potovanju, o zadnjih dveh let najinega življenja,

Mesec in pol sva v Sloveniji. Preveč, premalo, prehitro, prepočasi, pre-..... :). Ne vem. To je najlažje reči. Ampak je res.

Kaj bi ti rekel, če bi te nekdo vprašal, kaj si doživel v zadnjih dveh letih? Saj ne znaš opisati. Z vsakim dnem posebej se spremeni nekaj v tebi. Ti se spreminjaš, konstantno. Spreminjamo se. To je edina stvar, ki drži.

Nisva več isti osebi kot sva bili pred dvema letoma. Tako kot ni nihče drug. Dejstvo, da sva vmes potovala, naredi razliko le v temu, da sva morda zaradi tega v krajšem časovnem obdobju doživela nekaj več Vendar nisva popolnoma nič drugačna kot kdorkoli drug. Vsi smo si enaki.

Odkar sva prišla domov sva se preselila, uredila stanovanje, kupila avto, iščeva službo, si kuhava in pečeva vse kar nama srce poželi (trenutni hit je čemaž). Hodiva na Rožnik in v Tivoli in na Golovec in na Šmarno in po obiskih. Kolikor lahko. Včasih je še vedno preveč. Vse sončne dni se trudiva izkoristiti, samo zato da bi lahko bila zunaj. Se pa nama pozna "davek" pohajanja. Ne zmoreva več toliko kot sva včasih. Ampak počasi prihajava k sebi.

Vendar pa, čisto potiho, nekje v podzavesti - situacije, ljudi, dojemava precej drugače, kot sva jih včasih. Sama sem se začela izogibati ljudi, oseb, ki se mi zdi, da me "pijejo", grobo rečeno. Ko imam občutek (ki sicer ni nujno, da drži), da se jaz trudim nekomu nekaj dati, in  ne dobim ničesar nazaj, se enostavno umaknem. Ker ne morem, ne zmorem več tega, kar sem včasih. To je le en primer. Po eni strani bi rada vsem dala naprej, kar sem se naučila, kar mi je dala pot. Po drugi strani sem v precepu, ko ne zmorem več kot to, pa bi vseeno rada.

Poleg tega sva se naučila gledati na stvari bolj iz pozitivne plati, v vsaki negativni situaciji najti nekaj dobrega, nekaj kar se bo lepega izcimilo iz tega :). Ne po treh dneh premišljevanja, ampak po pol ure po dogodku. Kar je v mojih očeh ogromen osebni napredek. 

Vsak dan nama življenje postavi nove preizkušnje, nove izzive. Takšne, kakršnih si niti predstavljati ne moreš. Zato se trudiva res izkoristit vsak dan, čim bolj. Ker nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel naslednji dan, naslednja ura. Poskušaš živeti, vohati pomlad, življenje samo... Preden naju povozi moderni svet (priznam, kam je šel razvoj v tem času, neverjetno. Imam nov telefon in sem vsak dan znova presenečena nad tem kaj zmore).

Preden zaidem. Doma sva. V Sloveniji. Rada bi delila z vami, vse kar nama je prineslo to potovanje, pot. Vedno sva za pivo oziroma še raje kozarec dobrega vina. In debato o smislu življenja. Pa naj bodo to nasveti o trekingu po Nepalu, katero plažo obiskati v Indoneziji, kaj dobrega poskusiti v Indiji (ali pa če se k nama povabiš na kosilo ;)), nasvet za zabijanje časa na letališču v Kuali Lumpur,  na katerem vogalu v Katmanduju imajo najboljše momote in katerem samose, ali pa kakšna misel o budizmu... Z veseljem odgovoriva na vsa vprašanja, ki se vam porajajo. Naj bodo še tako "smešna" v vaših očeh. Rada bi delila.

Dobrodošli :). Trenutno v Ljubljani. Še bolj pa bova vesela, če skupaj odkrijemo še kakšen skrit kotiček naše Slovenije, ali pa povabila nekam v hribe :).

Za konec pa bom delila še eno skrivnost - spet paše pogrešati potovanje, vonj letališča. prismojene leče,... Želja po premikanju spet počasi tli v meni :). 

Kratki in sladki Filipini - ko ne gre, ne gre?

Tokrat malo bolj oseben post.
Za uvod si bom sposodila misel izkušenega popotnika, avtorja bloga And then we are : hvala Ilija :).

Sedaj spoznavam, da ko je čas je čas. Ne morem se prisiliti in se pretvarjati, da potujem in sem na dopustu, če nisem tam tudi v mislih. Imam čas, imam denar, nimam pa mindseta. Potem je vse zaman. Nisem pripravljen na novo življenjsko lekcijo, vsaj tu ne. Morda me čaka nova doma… veš kaj mislim?

Najina pot, potovanje kot tako, v obliki, kot je menjavanje države, valute, kraja, letala, avtobusa, postelje, hrane… se počasi bliža h koncu. Za nekaj časa.

Ko čutiš, čutiš. Črno na belem, z vsemi odtenki sivine vmes. Tudi to pride.
Ko nisi z glavo pri stvari, potem je konec. Ko ne potuješ več kot bi moral, ko ti postanejo malenkosti, nad katerimi si bil prej fasciniran, samoumevne. Ko vedno bolj čutiš da si želiš biti drugje… Potem nima smisla. Uživaš dokler traja, izkoristiš vse kar ti nudi prostor in čas in tega ne boš imel v domači državi, doma. In je to to. Najin dom je drug pri drugem. Lokacija kot taka ni bistvena.

Moje misli so nepovezane. Peter leži na postelji, iz nosa mu že cel dan canka – to vse naredijo azijske klime.
Za zdravje pijeva filipinski rum.
Jaz sedim za malo pisalno mizo, nas prijavljam na tek trojk. Na desno imam panoramski pogled na Menara tower.. Zvečer ga osvetlijo z lučkami, vsakič v drugačni barvi.
Aja, pa v kotu sobe se svetijo nove superge; zjutraj tečeva pod petronasi in poslušava angleščino med obiskovalci parka, kot prvi jezik. Ja, v svetovni prestolnici sva. Mešanici kultur, narodov, jezikov. Potujeva in živiva. Spet sem zašla.

Po Baliju sva odletela na Filipine. Polna načrtov, pričakovanj, idej v glavi o morju, želvah, snorklanju, soncu, palmah in kokosih ;). Pristanek v Cebuju in hitro v Malboal. Tam je vlivalo štiri dni skupaj. Meni ni bilo preveč hudo, saj sem zbolela. Na letališču sem nekaj staknila, treslo me je kot še nikoli, nič nisem spala, le ležala, z vročino in bolečinami v vsaki mišici na telesu. Zato me slabo vreme ni pretirano motilo; še prav mi je prišlo.
Tistih svetovno znanih jat sardin, zaradi katerih sploh prideš v te konce, nisem videla. Jih je pa Peter :) vsaj nekdo. Spakirala sva in šla.
Nazaj v Cebu in od tam na Malapascuo, rajski otoček. Tam so baje snemali reklamo za bounty :). Lep otok, s peščeno plažo, palmami, čisto turkizno vodo. Kot na sanjski razglednici Filipinov na daleč. A kaj ko piha, ko dežuje… ko sem morala študirati kdaj bo plima da ne boš nagazila na preveč morske trave. Da ne bo preveč pihalo ker me bo potem zeblo ko bom prišla ven. Ko imava v sobi le hladno vodo. Če je prevroče te žge mivka v podplate in si rdeč od sonca v 10 min, ne glede na faktor 50. Ko je premraz moram stiskat zobe da grem v vodo. Toliko o rajski plaži. Ne bodite vedno fouš ko gledate neke rajske plaže; resnica je lahko drugačna :).
Spakirala in šla.
Ampak – na poti nazaj med dežjem in soncem na ladjici sva doživela najlepšo mavrico v življenju. Lepšega zaključka si ne bi mogla predstavljati niti v sanjah.

V Cebuju pa šok; pisanje prošnje za službo, kupovanje letalske karte (posebna rubrika pri nama bi morala biti koliko sva spi* denarja za neuporabljene letalske karte. To pa je najina šibka točka, nekaj na kar res nisem ponosna.)

Ampak ko te ne fascinira niti več misel na Apo island in želve. Potem ni. Ne moreš se prisiliti. In odletiš preko KL na Bali.

Težko je napisati zaključek. Ker ga ni.
Ker vse traja, je večno. Ko si želiš pogledati nazaj, na zadnji dve leti svojega življenja. Pa ne znaš.

Gledava slike za nazaj. Bereva blog. Trenutno sem pri Burmi. Že več kot leto in pol nazaj. Bom sploh kdaj dojela, kaj vse se je dogajalo. Bom sploh kdaj razumela kaj sva naredila.
Nočem da se konča. Kaj si sploh želim. Potovati za vedno, biti brez "doma", brez "realnega življenja", biti mama, imeti otroke. Bi bila rada zdravnik. Ko me je marsikdo obtožil da bežim pred resničnim življenjem, stran od problemov. A je resnica daleč od tega.
Toliko preizkušenj, doživetij, odločitev, kot sem imela v teh zadnjih dveh letih, lahko rečem da jih marsikdo ni imel v dvajsetih.

Kje imam glavo? Misli?

Na trenutke se nama zdi da zapravljava svoj potencial.

Ne vem, res ne vem.

Jutri letiva na Bali. Again. Bodite fouš. Na dišeči Bali. Na jogo in kokose. In na zadnje štiri tedne potovanja.

Morda mi uspe prebrati blog za nazaj. Mogoče pogledat slike. V mislih iti skozi Nepal. Joj, Nepal. Jeseni? Čutim. Če kam, potem tja.
In Indija. Tushita. Indija. Pa spet Nepal. Langtang. Buda. Bodnath. Tongba. Potres. Osel.

In midva. In Nepal. In Indija. To je tisto. To je to. Kar nama je dala drug drugea. In samega sebe.

Upam da uspem urediti misli še v tem mesecu. Morda vsaj kak zaključek. Bo šlo? Je to mogoče?
Ne vem. A v bistvu je tako ali tako vseeno. Vsi živimo. Kot želimo. Vsak dan znova nove in nove preizkušnje. Lokacija ni pomembna. Pomembno je le to, kako boš odreagiral. Kaj boš naredil. Vse je na tebi. Tu sem da naredim nekaj. Da ne pustim da gredo moje dobre lastnosti v nič. Da jih še izboljšam.
Da se vsak trudi po svojih najboljših močeh. Vsak.

Po dvajsetih mesecih...

Topel pozdrav izpod kokosovih palm na Baliju :). Po uri joge in dobrem kosilu počivava na terasi pred sobo, s pogledom na zeleno. Zelene palme, zelena riževa polja, vse naokoli je zeleno... Uživava, na dopustu sva. 

Najin blog pa je na račun tega "rahlo" zaspal. Malo zaradi lenobe in možganov na off, malo pa zato, da sva si za silo uredila misli in lahko bolj trezno gledava nazaj, na dogajanje zadnjih nekaj mesecev.

Kot večina že ve, sva december preživela v Sloveniji. To ni bila odločitev za vrnitev in kar tako zaključek potovanja. Bila je spontana odločitev, do katere sva prišla v slabi uri nekega deževnega popoldneva v depresivni hotelski sobi sredi Madurai-ja. V podzavesti pa je zorela že nekaj časa. Tuhtala in premlevala sva, kam naj greva po Indiji. Bila sva že malo utrujena od potovanja, konstantnega menjavanja postelj, vlakov in avtobusov, tudi hrane, pregovarjanj in barantanj... Pogrešala sva domače, prijatelje, svež gorski zrak... Hkrati sem se sama tudi vedno bolj slabo počutila; izgubila sem apetit, konstanto me je bolel želodec. Enostavno sem izgubila voljo do vsega, počutila sem se šibko kot še nikoli. Ranljivo. 

Tako sva iskala pravo lokacijo, kjer bi se lahko spočila, napolnila baterije za nadaljno potovanje. Ker čutila in vedela pa sva, da to še ni konec. Od tehtanja med Balijem, Filipini, Tajsko, južno Ameriko sem kar naenkrat prišla na idejo, kaj pa če bi december preživela v krogu družine, prijateljev, pogledala okrašeno Ljubljano in šla na kuhano vino, se povzpela na Šmarno goro in na sprehod po Golovcu. Kaj nama ne bi to najbolj napolnilo baterij? In hop, cez pol ure sva ze imela kupljeno karto. Jaz sem odletela teden dni prej kot Peter, ki je se ostal s svojimi starši v Indiji. In ja, bila je pravilna odločitev. Prvi teden sem imela popoln mir, nisem se brigala, priznam, za nobenega. Sama sebe sem postavila na prvo mesto, sebično kot se sliši a je resnica. Vem, da če ne bom "porihtala" najprej samo sebe, ne bom bila nobenemu v korist. No, pa saj kaj dosti od mene tako ali tako ni bilo. Letala sem po bolnici, od laboratorija do pregledov. Kot se je izkazalo sem se vrnila ravno še pravi čas. Posledice so mi pomagali pozdraviti zdravniki, no in magične tabletke ;) sedaj pa moram sama odpraviti še vzroke. Le tako počasi prihajam k sebi. Dan za dnem poskusam zmanjšati in odpraviti vzroke, ki so me pripeljali tako daleč.

Čez dober teden sem bila že mnogo bolj pri močeh, ravno pravi čas ko se je vrnil še Peter, da sem ga lahko na letališču pričakala z nasmeškom na obrazu :).

V slabih treh tednih sva uspela videti kar nekaj prijateljev in jih uspešno presenetiti :). Kje je šlo tudi malo predaleč, tako presenečenje je bilo skoraj preveč za mojo babico. Praznovala sva vsak dan posebej, se najedla dobrot dobre domače kuhinje, bila vesela da si lahko kaj sama skuhava, pojedla več kot dovolj odličnih slovenskih jabolk, spila kar nekaj šampanjca, obiskala bivše sodelavce, videla prenovljene prostore mariborske urgence ;),pomagala našemu atiju postaviti in okrasiti božično smrekco, praznovala bratrančvih dvajset let, doživela sončni vzhod na Šmarni gori, visoko nad megleno Ljubljano, in še bi lahko naštevala...

Vseeno pa sva vedela, da še ni čas. Ni še pravi čas, da se ustaliva. Še bi potovala, rabiva še nekaj, nekaj kratkega, pravega dopusta. Predvsem nekje na toplem :) In sva nadaljevala, kjer sva končala. Božič sva preživela v Kuali Lumpur, nato pa sva odletela za mesec dni na Bali. Kjer sedaj uživava, hodiva na jogo, počivava, se pogovarjava o Sloveniji, načrtih za prihodnost... To sva sedaj potrebovala.

Postala sva utrujena od potovanja. No niti ne od potovanja samega po sebi. Ne vem , kako naj napišem, bolj od življenja na poti. Še vedno neizmerno uživava v odkrivanju novih krajev, spoznavanju novih ljudi. Dejstvu, da tu pa res ne veš kaj ti prinese naslednji trenutek, naslednji dan, naslednja ura ali celo minuta. Koga boš spoznal danes, kateri nov sadež boš poskusil, kje boš spal, kakšen bo naslednji tempelj, naslednji sončni vzhod in zahod.... Se pa nama je tekom mesecev nabralo vseeno preveč pretresov, in potresov :), tajfunov, bližnjih srečanj z osli in avtomobili, ... In se nabira in nabira in na koncu ne moreš vsega sproti prebaviti. Še sedaj me stisne če se mi nepričakovano zatresejo tla pod nogami. In enkrat je dovolj. Počasi zboliš, fizično ali psihično. In takrat ti tvoja podzavest, tvoje telo pove samo, kaj rabiš. Brez da bi moral o temu kaj razmišljati. Enostavno veš.

Najina napaka je bila, da si že vmes nisva večkrat vzela več časa zase. V smislu pravega dopusta. Tega se nama zdi nisva imela že od Filipinov  pred več kot letom dni. In tako si nisva spočila svojih misli, svoje glave.  

Preden spet preveč izgubim rdečo nit - Hvaležna sem vsem, ki ste prenašali mojo tečnobo in slabe dni, utrujenost in nezainteresiranost tekom časa v Sloveniji. Ampak nisem mogla. Sedaj počasi prihajam k sebi, nabiram nove moči. S potovanjem, jogo :) , poslušam samo sebe (no, kolikor toliko ;)). Ker sedaj vem, da se bom počasi, ampak počasi lahko vrnila, vendar le v prostor kot tak, nek košček na našem planetu. In da bom sposobna deliti vse izkušnje, ki sem jih dobila v tem času, ko se bo obrnilo skoraj dvaindvajset mesecev potovanja, z vami. 

 Vzhod nad megleno Ljubljano.

Nekje proti Evropi :-) .

Indija. Zakaj ? :)

Iz Šri Lanke naju je pot zanesla v Indijo. Spet :). Uredila sva si šest mesečno vizo (nasvet : v Kandyu je to precej lahko, še celo ceneje kot v Sloveniji), in poletela v Delhi, od tam pa z nočnim vlakom v Tushito. Tu sva sedaj že dva tedna, dva pa bova še ostala. Ponovno potrebujejo malo pomoči pri housekeepingu; in sva združila prijetno s koristnim : svež zrak, naokoli gozd in zeleno, ter malo čiščenja slabe karme... 

Že nekaj časa naj ne bi na blog napisala nič osebnega Vsaj ne tako osebnega, kot je bilo v času potresa, trekinga. 

Kaj naj rečem, kaj naj napišem? Po Nepalu sva zbežala v Indijo, kolkr tolko zacelila rane, čeprav se še vedno zdrznem vsakič ko se mi zatresejo tla pod nogami (kar je lahko precej pogosto na indijskih vlakih). Potem pa sva rabila odklop od vsega, prave počitnice. Kar sva našla v Indoneziji in na Šri Lanki. Potovala sva, uživala na poti, obiskovala nove kraje, poskušala novo hrano, spoznaval zanimive ljudi. Tri mesece.

Prej je bilo preveč pretresov, zato sva rabila čas, da sva vse skupaj počasi prebavila. Podzavestno. Malo ja, malo ne.  Zato razumi prosim, zakaj je bilo vmes manj osebnega pisanja. Čeprav še vedno dovolj. Predvsem na Šri Lanki sva se trudila napisati čim več koristnih nasvetov za bralce bloga. 

Vedno sem nekje na polovici, ali naj bo blog bolj oseben, ali bolj popotniški z nasveti. Na koncu vseeno nastane miks vsega :).

Tako da sva spet v Tushiti. Kot ste že ugotovili. Vmes je bil z moje strani tudi preblisk da bi šla za dva tedna v Nepal. Nekaj mi manjka. Nekaj še moram tam zaključiti. Prevelik del mene je ostal tam. Ampak bom. Ravno danes sva dobila sporočilo od Mipsanga : Langtang trek je uradno odprt. Neuradno pa je smrtno nevaren, še vsaj eno leto bo. Tako je napisal Mipsang. Zato vsak ki si želi tja, ne še. Prosim. Anapurne, Everest, ja. Langtang ne še. Raje drugo leto.

Da ne zaidem - najina Tushita. Dharma center. Kaj bova tokrat potegnila ven iz Tushite, oz. kar sva že prej a sva rabila čas da tudi to dojameva v pravi luči. Samo par preprostih spoznanj. Da smo vsi le ljudje, krvavi pod kožo. Vedno bolj vidiva ozadje, back-stage dogajanja v takih centrih. Toliko je potenciala a zakorelo kolesje. Zato sem se sama kar malo odmaknila od budizma. Upam da ne bo slišati preveč strogo, očitajoče, a določene stvari enostavno niso prav, preveč je dvoličnosti. No ja, tudi profil ljudi ki se tukaj zbere veliko prinese k temu. Devetdeset odstotkov ima toliko problemov samih s seboj, kot si nikoli ne bi mislil. In potem se ti zasmilijo. Želiš pomagati. Hvaležen si za vse kar imaš. Hkrati pa bi včasih vseeno koga nekam ruknil, ker se ne zaveda kar ima, ker ne izkoristi potenciala. Ker se obnaša kot desetletnik.

Tudi midva imava potencial. Da nekaj narediva, da nekaj spremeniva morda. In ne le s čiščenjem sob, pripravljanjem sprejema za poseben goste... Ni prav, da se dela take razlike. Vsi smo si enaki. Eni so sicer bolj srečni, drugi manj. A vsi smo krvavi pod kožo.

Spet so nepovezane misli. Brez repa in glave. Tushita nama je dala ogromno. Upava si trditi, da nama je spremenila življenje. A zdi se mi, da lahko narediva več. Imava velik potencial, ki ga lahko izkoristiva. S pametjo, iznajdljivostjo, pripravljenostjo pomagati drugim. 

Zato se bova vrnila v Slovenijo. Ker imava voljo, željo, sposobnost in možnost narediti nekaj konkretnega. Ker bi rada nekaj vrnila nazaj. 

In to nama vedno znova da Indija. Zato se vračava sem. Ker te razgali, ker ti da vse in ti vse vzame. Ali jo ljubiš ali sovražiš.  

Še malo kulture :) 2.del

Iz Dambulle sva ujela avtobus do Anuradhapure, dalje proti severu Šri Lanke. Je ena izmed njenih starodavnih prestolnic, sedaj pod UNESCOVO zaščito. Dolga leta je bila center Theravada budizma, njen stari del obsega več kot 40 km2 in je svet za budiste. Znana je predvsem zaradi dobro ohranjenih ruševin, muzeja in pa Bodi Tree templja.

Dnevna vstopnica te stane 25 dolarjev, kar se nama je iskreno zdelo malo predrago, pa tudi želje po raziskovanju in gledanju vseh ruševin nisva imela. Tekom potovanja pač postaneš malo izbirčen :) Namesto tega sva se odločila za popoldanski ogled Bodi Tree templja, za naslednji dan pa odšla na za izlet do Mihintale-ja.

Torej, da objava ne bo kot dolgočasen telegrafski zapis, kaj sva gledala, kdaj je bilo zgrajeno, kako prideš, kateri kralj, v katerem stoletju.... 

Kakšna je bila najina izlušnja :

Bodhi Tree Temple (The Sri Maha Bodhiya) - potomka drevesa, pod katerim je Budha doživel razsvetljene, stara več kot 2000 let. 

Prvi vtis, ko sva prišla do templja je bil bolj tako tako. V glavah sva si zamislila kot neko sliko mogočnega drevesa nekje na travniku, kot na slikah :) (šment, pa ta pričakovanja). Namesto tega je bila prva misel napol posušeno drevo, sicer mogočna, a žal zagrajeno naokoli s templjem... Kaj smo mu naredili?

Potem pa je kar naenkrat prišel tisti občutek. Pravi čar. 

Zaslišala sva chantanje mladih in starih, vonj dišečih palčk je začel siliti v nosnice. Pomešala sva se med množico budistov, domačinov, oblečenih v vsaj en kos belega oblačila ( v znak spoštovanja). Usedla sva se v senco in opazovala. Ljudi, turiste, drevesa, martinčke in opice :). 

Čar vsega je bil, da je v bistvu aktiven tempelj! za to se prej sploh nisva zavzela, nisva niti pomislila. Ni šlo le za neko stvar, ki jo pač pogledaš. Bil je mir. Bili so ljudje. Bila je vera. V nekaj več. 

Verjamem, da vsak v nekaj veruje; pa če to še toliko zanikaš. Vsak ima nekega svojega notranjega boga. K nekomu, nečemu, čemur se zatečeš, ko ti je hudo. Ko rabiš nasvet. Ni važno kaj si, kdo si. In to je bilo začutiti ob templju, kori okoli drevesa.

Res sva uživala.

 Bodhi tree, zagrajen z ograjo.

 Zunaj prižiganje svečk. Za srečo.

Mislila sva, da je to to za današnji dan. A sva se na srečo zmotila :). Ko sva se počasi odpravila nazaj od templja, sva zagledala belo silhueto ogromne stupe, slab kilometer naprej od naju. Bila sva prepričana da ogled seveda zahteva vstopnino. Pa je ni :). Pa naj še kdo reče da najboljše stvari niso zastonj. Počasi sva se približevala stupi, katere bela barva je v kontrastu z nebom vedno bolj silila v oči. In pogled je bil res svetoven..

Gledala sva Ruwanwelisay-o, najstarejšo stupo v Anuradhapuri.
Bela. Čista. Drugačna.

Drugačen budizem, kot sva ga bila vajena doslej. Bolj čist. Brez neštetih molilnih zastavic, brez vonja po jakovem maslu, brez prostracij okoli templja. Brez mantrajočih starih mamic z molilnim mlinčkom v roki.

Sprehodila sva se po travniku okoli stupe, pa naju je prijazen oskrbnik povabil notri. Naj prideva seveda bližje. In sva šla. In se ponovno pomešala med njih

Srečo sva imela še, da sva ujela obred; peli so in bobnali, misliva da je šlo za pogreb.

Dan je bil poln.
Skoraj popoln :).

Naslednje jutro sva se z busom odpravila do Mihintale-ja. Mala vas, dobrih 10 km ven iz Anuradhapure. Toplo priporočava!

Po izročilu naj bi bilo ravno tu, kjer je indijski misionar Mahinda spreobrnil šri lanškega kralja približno 300 let pr. Kr. v budizem. Ta je nato hitro postal državna vera.

Če imaš priložnost pojdi tja, zgodaj zjutraj, preden pridejo množice. Dobra alternativa Anuradhapuri (čeprav nočeva preveč soditi, spet je vse osebna izkušnja. Nisva si ogledala celotne Anuradhapure. Le mali delček. Zato ne moreva primerjati. Lahko piševa le o temu, kar sva doživela).

In čuti.

Lokalni avtobus naju je po 20ih minutah odložil skoraj da pred vhodom. Bila sva zgodnja, skoraj nobenega še ni bilo. Nešteto stopnic naju je vodilo navzgor, pot je bila posuta z rumenimi in belimi cvetovi. Na koncu sva prišla do stup. Ploščadi. Bodhi dreves. Razgledišč. Belega Budhe.

Svetovno.

Do vrha naj bi bilo več kot 1800 stopnic... Za malo motivacije : za lepo rit ;).

 Dober fotograf :).

 Obvezno pojdi še na sosednji hrib, manj obiskan a z enim najlepših razgledov. Z njega sva videla še vse večje stupe v Anuradhapuri.

Pot, posuta s cvetjem.

Midva sva preživela dva prelepa dneva. Priporočava.

Mihintale - pojdi. In se izogni množicam, ki prispejo okli 10ih, 11h. V tistem času bodi vsaj na sosednjem hribu ali pa nižje na osvežilnih kokosih. Sploh pa - kasneje kot greš, bolj vroči so kamni po katerih hodiš. Česar ne priporočava. Dobronameren nasvet! za ogledovanje vseh templjev. Ali pa imej s seboj kakšne tanke nogavice. Predvsem pa veliko vode. 

Stopnic je veliko :)

A Day in a Life

Sedim v veliki jedilnici hotela v mestu Ende in razmišljam...

Sva edina zahodna turista v hotelu. Hotelu, kot se temu reče. Z dovozom, lepo recepcijo in veliko ložo, širokimi hodniki in svetlimi sobami... Za manj kot 10€ na noč z zajtrkom. 

Udobno nameščena v velikih foteljih sva obkrožena z visokimi predstavniki celega Floresa. Te dni je namreč v Endeju velika konferenca, v avli nad nama debatirajo o bog-ve-čem in med odmori se pridejo okrepčat v jedilnico, zasedejo vse mize in debatirajo naprej. Vsi, brez izjeme lepo zrihtani in naštimani, z bleščečimi urami na zapestju, oblečeni v njihova tradicionalna oblačila. Ne razumeva jih, oni pa ne naju, pa naju vseeno povabijo poleg na kavico ter kuhane banane in ubi. Drug drugemu se nasmehnemo, pozdravimo s klasičnim 'helou'. In nato drug drugega 'na skrivaj' opazujemo :-).

 Velika konferenca v hotelu sredi Ende-ja

Vsi lepo urejeni, v tradicionalnih oblačilih. 

Ende je tranzitno mesto nekje na polovici Floresa. Lonely Planet ga opisuje kot mračnega, prašnega in nagnetenega, večina turistov pa tukaj zgolj zamenja avtobus. A midva bova tu ostala 3 dni in noči, čisto slučajno, brez paniranja, ker nama sede. Mesto je majhno, prijazno in relativno čisto, ima pa vse, kar potrebujeva. Paše nama dolge ure posedet v udobnih foteljih, čistit glavo in kovat plane za prihodnost. Paše se sprehajat po svetlih ulicah in po črni peščeni plaži. Rada opazujeva dogajanje na tržnici. Zjutraj sva bila slučajno priča ulovu dveh ogromnih rib, ki ju 6 mož vleče na obalo. Preko ceste od hotela je šola s precej razposajenimi otroki. Navajena sva že, da nama za vsakim vogalom mahajo in vpijejo 'helou, mister' in se jim neznansko dopade, če pomahava nazaj. Včasih pomahajo in pozdravijo tudi starejši.

Ogromno sveže zelenjave in rib na lokalni tržnici.

Dnevni ulov lokalnih ribičev.

Jutranji zbor učencev pred šolo.

Ne, Ende ni turistično mesto, daleč od tega. Tukaj življenje poteka normalno v svojem ritmu, dan za dnem. 

In midva uživava, ujeta v trenutku. 

Raj z napako ;)

Iz hladne Bajawe naju je mali bus odpeljal čez Flores naravnost v Riung. Preko hribov in dolin, po 100+ ovinkih :). Ampak - morava se pohvaliti da nama zaenkrat še ni bilo slabo na indonezijskih busih (da ne hvalim dneva pred nočjo, sva si vseeno napravila zalogo tbl ;) ). Tako sva se znašla na severni obali Floresa. Skorajda bogu za hrbtom. Prispela sva pozno popoldan, in komaj našla prenočišče. 

Riung je mala ribiška vas, ki služi kot izhodišče za 17 islands national park. Pomol, mangrova plaža, mali market, ena glavna ulica, bankomat, generator, in mislim da šest +/-1 guesthousov. Prijazni lokalci, malo manj prijazni lastniki hotelov. In to je to. 

Flores se razvija. S svetlobno hitrostjo. Med iskanjem postelje me je družba petih gospodov povabila, naj se jim pridružim na čaju. Med čakanjem na Petra so mi razložili, kako hitro se spreminja podoba Riunga. Gradijo nove hotele, cene obstoječih rastejo (in so mnogo mnogo precenjene za to kar dobiš), vendar so zaenkrat ljudje še, ne vem, preprosti, pristni, vsaj velika večina. Glede na izkušnjo Katke in Mica pred enim letom je bila tema pogovora zelo zanimiva. In še enkrat več sem postala hvaležna za priložnost spoznati tudi ta del Floresa. 

Tako sva našla homestay ob glavni cesti, za polovico nižja cena kot ostali bungalovi (za orientacijo 150000 za dva, pa še to komaj, mala sobica, voda na vklop/izklop, bucket shower, sicer dokaj čisto, zajtrk kavica in dva kruhka). Nisva imela namena ostati dlje kot eno noč. Pa sva vseeno ostala dve noči, kot je v najini navadi :).

Veselje ob pogledu na avenijo palm in morje.

 Tofu z arašidovo sladko-pekočo omako. Indonezija je prijazna z nama, ko je treba kaj dati pod zob :).

 Temu sadežu ne vem kako se reče, je pa sladko-kisel, ful dober.

Postala sva prava strokovnjaka za kokose. Taki z mladi, z veliko vode, so napeti in ob tapkanju na njih kot zavibrirajo kot žoga. No, občasno ta teorija sicer ne deluje, je treba zaupati lokalcem. A nama kar dobro gre.

Na priporočilo popotnikov (Ilja&Tamara, Katka&Mic) sva se tudi midva odpravila v Watulajar, v bungalovčke ob plaži, 20 min stran od Riunga. Tam naj bi bila plaža, kjer se lahko kopaš, par bunglaovov, odprtih pred enim letom, in možnost izleta v nacionalni park s snorklanjem. Vas, še bolj bogu za hrbtom :). Zjutraj sva uspešno ujela bus, ki naj bi naju odložil čez tistih par km. Pa naju ni. Pol kriva midva, pol oni. In tako sva se odpeljala dalje. Do busne postaje v Mbayu. Kjer so naju spet opomnili na to, kje potujeva. Long story short - po trmarjenju, pregovarjanju, delanju norca iz naju (ko je še Petru prekipelo in je vse poslal v k*), sva le dobila prevoz nazaj do odcepa za Watulajar. Več kot to ni za izgubljati besed. Pač te morajo na vsake toliko spomniti, kje potuješ. Da je to Indonezija. Kjer ni cen. Kjer se vsem prevoznikom vrtijo dolarčki v očeh ko nas zagledajo. Vendar pa sva tudi midva že dobila malo trde kože in občutka za pregovarjanje, kje je vredno vztrajati, katere bitke je vredno biti, četudi gre samo za pol eura, in kdaj popusti in zamižati, ter raje uživati v trenutku, kot pa se sekirati zaradi drobiža. Vendar ja, dejstvo je, da se ne boriš samo zase, ampak še za koga drugega, ki bo šel po isti poti. Žal ti je samo ljudi....

Koliko misli ob dnevu na off :).

Dva kilometra po najbolj močnem soncu sta naju pripeljala do plaže. Nedaleč stran med nasadom kokosovih palm pa naju je čakal Eco Eden Resort in Mr. Philip. Ter najin bungalov, eden izmed petih; takoj nama je bilo všeč, mir, odklop, kopalnica na odprtem, šum valov. Skoraj da idilično ;). Za dobrodošlico sveže utrgan kokos in močna domača kavica. Brez pripomb, naslednja faza absolutno skok v vodo, potem pa relaksacija. Pri Filipu ni signala za telefon, ni wifija (čeprav sva potem našla točko s signalom in povezavo v svet), elektrika je slabo leto, v vasi tri "trgovinice", vsaka druga hiša se ukvarja z izdelavo copre (posušeno kokosovo meso za olje), šola, zapuščena cerkev. In to je to. In na srečo brez mošeje (štiri noči brez zbujanja ob hreščečih glasovih iz zvočnikov ob pol petih zjutraj kar paše ;)).

Sončni vzhod. Že spet kič, a kaj ko so vzhodi v Indoneziji povsod neponovljivi.

Dolga prazna plaža, 30 m stran od bungalovov. 

In zahod...

Najin bungalov.

Eden izmed najinih zajtrkov : svež riž in tofu z odličnim sambalom iz svežega paradižnika. Malo spremembe ne škodi. 

Čakanje na zahod v zapuščeni ladjici. 

Pivo, kokos. Morje. Dovolj.

In pa banane. Kuhane, surove, posušene, pečene. Novo najljubše sadje? ;).

Kaj sva počela štiri dni - nič kaj dosti. Klasika - vzhod, zahod, pivo, kokos, tek, morje. No ja, saj nisva tolko lenarila. Še s tremi turisti smo skupaj odšli na boat trip v nacionalni park. Saj zato sva seveda sploh rinila v ta odročni kraj. Snorklanje naj bi bilo odlično, hrana okusna, prelepe plaže,... 

Od tega sva dobila le lepe plaže. Ostalo pa... Odpravili smo se skoraj uro in pol kasneje kot planirano. Naša uboga ladjica je bila res uboga. Motor je tako ropotal da so naju res bolela ušesa. Za začetek smo se peljali debelo uro zato, da bi videli  netopirje na enemu izmed otokov. Žal najina bistra glava ni pomislila na to, da bomo z našim prihodom le motili njihov bioritem. Ko sva na to pomislila sva le dobila dobro lekcijo...

Potem se nam je sidro zapletlo v motor sredi ničesar. Našima t.i. vodičema je odplaknilo telefon, pokalo je vse pod nogami, razklala sem si palec v luknji v podu. Snorklanje tudi če nam ga Filip ne bi obljubljal, le ena funkcionalna maska. Živobarven podmorski svet, koralni grebeni. Nič nismo videli. Morda na trenutke z malo domišljije. 

So pa bile lepe in zapuščene peščene plaže, morje kristalno čisto, mirno, idealno za plavanje. Nisva komplicirala, uspešno sva preskusila nova plavalna očala in se vsaj naplavala :).

Zaščita pred bolečim hrupom motorja... 

Sicer lep prizor, ko je na stotine netopirjev letalo naokoli. A kaj to v resnici pomeni za njih? Upava le lahko, da so svoj bioritem morda malo prilagodili nam, ki jih motimo...

Hej, nova speedo očala so zakon. Sploh za tri eure ;).

Pripravljanje ognja za kosilo. Zakurili smo kar stare kokose.

Morava biti pri koritu. Namesto rib sva si izborila melancane na žaru, polnjene s tofujem, ter pečen tempeh. Dobro je bilo.

Naša mlada fanta ob igri na plaži.

Na koncu dneva sva bila vseeno zadovoljna, a če se še kdo odpravlja sem z namenom obiska parka, naj to po najinem mnenju raje naredi v Riungu. Vsaj zaenkrat. Morda bo s časom tudi pri Filipu bolje, a zaenkrat še ne.

Tale prijazen tuan-gospod je splezal na palmo in nama prinesel (!) dol sveže kokose - je razlika, ali jih s palme kar vržejo dol ali jih prinesejo. Če jih vržejo se malo sklonkajo in niso najbolj prijazni do telesa. Tisti, ki vedo in so pravi mojstri, ti jih bodo vedno dol prinesli, ne metali.

Postrežba z nasmehom.

Tako sva se poslovila od Filipa. Žal nismo bili čisto na isti valovni dolžini, da bi ostala na tem koščku Floresa še malo dlje. Po petnajstih mesecih potovanja se enostavno naveličaš biti odvisen od drugih. Na papirju fajn, ti obljubi moj vrt je tvoj vrt, zastonj kokosi, .... A le dokler si zaželiš le en kokos na dva dni, ko pa pokažeš malo več neodivsnosti (vas je mala, le en warung z govejo juhico npr ali pa praženi nudli, pa ne ješ skos pri njih, pa tudi midva sva se zmenila za kokose pri enih domačinih za 0,2eura/kokos; seveda je to Filip takoj izvedel in sva bila deležna še več slabih pogledov) pa ni več vse tako lepo. 

Kakorkoli, če se potepaš po teh krajih in rabiš odklop, brez dostopa do interneta, in imaš rad morsko hrano, vzhode in zahode, morje, potem pa to definitivno priporočava!. 

Dovolj misli zaenkrat, kombi naju je odpeljal dalje po Floresu, do Ende-ja, počasi proti vulkanu Kelimutu.