Iz hladne Bajawe naju je mali bus odpeljal čez Flores naravnost v Riung. Preko hribov in dolin, po 100+ ovinkih :). Ampak - morava se pohvaliti da nama zaenkrat še ni bilo slabo na indonezijskih busih (da ne hvalim dneva pred nočjo, sva si vseeno napravila zalogo tbl ;) ). Tako sva se znašla na severni obali Floresa. Skorajda bogu za hrbtom. Prispela sva pozno popoldan, in komaj našla prenočišče.
Riung je mala ribiška vas, ki služi kot izhodišče za 17 islands national park. Pomol, mangrova plaža, mali market, ena glavna ulica, bankomat, generator, in mislim da šest +/-1 guesthousov. Prijazni lokalci, malo manj prijazni lastniki hotelov. In to je to.
Flores se razvija. S svetlobno hitrostjo. Med iskanjem postelje me je družba petih gospodov povabila, naj se jim pridružim na čaju. Med čakanjem na Petra so mi razložili, kako hitro se spreminja podoba Riunga. Gradijo nove hotele, cene obstoječih rastejo (in so mnogo mnogo precenjene za to kar dobiš), vendar so zaenkrat ljudje še, ne vem, preprosti, pristni, vsaj velika večina. Glede na izkušnjo Katke in Mica pred enim letom je bila tema pogovora zelo zanimiva. In še enkrat več sem postala hvaležna za priložnost spoznati tudi ta del Floresa.
Tako sva našla homestay ob glavni cesti, za polovico nižja cena kot ostali bungalovi (za orientacijo 150000 za dva, pa še to komaj, mala sobica, voda na vklop/izklop, bucket shower, sicer dokaj čisto, zajtrk kavica in dva kruhka). Nisva imela namena ostati dlje kot eno noč. Pa sva vseeno ostala dve noči, kot je v najini navadi :).
Veselje ob pogledu na avenijo palm in morje.
Tofu z arašidovo sladko-pekočo omako. Indonezija je prijazna z nama, ko je treba kaj dati pod zob :).
Temu sadežu ne vem kako se reče, je pa sladko-kisel, ful dober.
Postala sva prava strokovnjaka za kokose. Taki z mladi, z veliko vode, so napeti in ob tapkanju na njih kot zavibrirajo kot žoga. No, občasno ta teorija sicer ne deluje, je treba zaupati lokalcem. A nama kar dobro gre.
Na priporočilo popotnikov (
Ilja&Tamara,
Katka&Mic) sva se tudi midva odpravila v Watulajar, v bungalovčke ob plaži, 20 min stran od Riunga. Tam naj bi bila plaža, kjer se lahko kopaš, par bunglaovov, odprtih pred enim letom, in možnost izleta v nacionalni park s snorklanjem. Vas, še bolj bogu za hrbtom :). Zjutraj sva uspešno ujela bus, ki naj bi naju odložil čez tistih par km. Pa naju ni. Pol kriva midva, pol oni. In tako sva se odpeljala dalje. Do busne postaje v Mbayu. Kjer so naju spet opomnili na to, kje potujeva. Long story short - po trmarjenju, pregovarjanju, delanju norca iz naju (ko je še Petru prekipelo in je vse poslal v k*), sva le dobila prevoz nazaj do odcepa za Watulajar. Več kot to ni za izgubljati besed. Pač te morajo na vsake toliko spomniti, kje potuješ. Da je to Indonezija. Kjer ni cen. Kjer se vsem prevoznikom vrtijo dolarčki v očeh ko nas zagledajo. Vendar pa sva tudi midva že dobila malo trde kože in občutka za pregovarjanje, kje je vredno vztrajati, katere bitke je vredno biti, četudi gre samo za pol eura, in kdaj popusti in zamižati, ter raje uživati v trenutku, kot pa se sekirati zaradi drobiža. Vendar ja, dejstvo je, da se ne boriš samo zase, ampak še za koga drugega, ki bo šel po isti poti. Žal ti je samo ljudi....
Koliko misli ob dnevu na off :).
Dva kilometra po najbolj močnem soncu sta naju pripeljala do plaže. Nedaleč stran med nasadom kokosovih palm pa naju je čakal Eco Eden Resort in Mr. Philip. Ter najin bungalov, eden izmed petih; takoj nama je bilo všeč, mir, odklop, kopalnica na odprtem, šum valov. Skoraj da idilično ;). Za dobrodošlico sveže utrgan kokos in močna domača kavica. Brez pripomb, naslednja faza absolutno skok v vodo, potem pa relaksacija. Pri Filipu ni signala za telefon, ni wifija (čeprav sva potem našla točko s signalom in povezavo v svet), elektrika je slabo leto, v vasi tri "trgovinice", vsaka druga hiša se ukvarja z izdelavo copre (posušeno kokosovo meso za olje), šola, zapuščena cerkev. In to je to. In na srečo brez mošeje (štiri noči brez zbujanja ob hreščečih glasovih iz zvočnikov ob pol petih zjutraj kar paše ;)).
Sončni vzhod. Že spet kič, a kaj ko so vzhodi v Indoneziji povsod neponovljivi.
Dolga prazna plaža, 30 m stran od bungalovov.
In zahod...
Najin bungalov.
Eden izmed najinih zajtrkov : svež riž in tofu z odličnim sambalom iz svežega paradižnika. Malo spremembe ne škodi.
Čakanje na zahod v zapuščeni ladjici.
Pivo, kokos. Morje. Dovolj.
In pa banane. Kuhane, surove, posušene, pečene. Novo najljubše sadje? ;).
Kaj sva počela štiri dni - nič kaj dosti. Klasika - vzhod, zahod, pivo, kokos, tek, morje. No ja, saj nisva tolko lenarila. Še s tremi turisti smo skupaj odšli na boat trip v nacionalni park. Saj zato sva seveda sploh rinila v ta odročni kraj. Snorklanje naj bi bilo odlično, hrana okusna, prelepe plaže,...
Od tega sva dobila le lepe plaže. Ostalo pa... Odpravili smo se skoraj uro in pol kasneje kot planirano. Naša uboga ladjica je bila res uboga. Motor je tako ropotal da so naju res bolela ušesa. Za začetek smo se peljali debelo uro zato, da bi videli netopirje na enemu izmed otokov. Žal najina bistra glava ni pomislila na to, da bomo z našim prihodom le motili njihov bioritem. Ko sva na to pomislila sva le dobila dobro lekcijo...
Potem se nam je sidro zapletlo v motor sredi ničesar. Našima t.i. vodičema je odplaknilo telefon, pokalo je vse pod nogami, razklala sem si palec v luknji v podu. Snorklanje tudi če nam ga Filip ne bi obljubljal, le ena funkcionalna maska. Živobarven podmorski svet, koralni grebeni. Nič nismo videli. Morda na trenutke z malo domišljije.
So pa bile lepe in zapuščene peščene plaže, morje kristalno čisto, mirno, idealno za plavanje. Nisva komplicirala, uspešno sva preskusila nova plavalna očala in se vsaj naplavala :).
Zaščita pred bolečim hrupom motorja...
Sicer lep prizor, ko je na stotine netopirjev letalo naokoli. A kaj to v resnici pomeni za njih? Upava le lahko, da so svoj bioritem morda malo prilagodili nam, ki jih motimo...
Hej, nova speedo očala so zakon. Sploh za tri eure ;).
Pripravljanje ognja za kosilo. Zakurili smo kar stare kokose.
Morava biti pri koritu. Namesto rib sva si izborila melancane na žaru, polnjene s tofujem, ter pečen tempeh. Dobro je bilo.
Naša mlada fanta ob igri na plaži.
Na koncu dneva sva bila vseeno zadovoljna, a če se še kdo odpravlja sem z namenom obiska parka, naj to po najinem mnenju raje naredi v Riungu. Vsaj zaenkrat. Morda bo s časom tudi pri Filipu bolje, a zaenkrat še ne.
Tale prijazen tuan-gospod je splezal na palmo in nama prinesel (!) dol sveže kokose - je razlika, ali jih s palme kar vržejo dol ali jih prinesejo. Če jih vržejo se malo sklonkajo in niso najbolj prijazni do telesa. Tisti, ki vedo in so pravi mojstri, ti jih bodo vedno dol prinesli, ne metali.
Postrežba z nasmehom.
Tako sva se poslovila od Filipa. Žal nismo bili čisto na isti valovni dolžini, da bi ostala na tem koščku Floresa še malo dlje. Po petnajstih mesecih potovanja se enostavno naveličaš biti odvisen od drugih. Na papirju fajn, ti obljubi moj vrt je tvoj vrt, zastonj kokosi, .... A le dokler si zaželiš le en kokos na dva dni, ko pa pokažeš malo več neodivsnosti (vas je mala, le en warung z govejo juhico npr ali pa praženi nudli, pa ne ješ skos pri njih, pa tudi midva sva se zmenila za kokose pri enih domačinih za 0,2eura/kokos; seveda je to Filip takoj izvedel in sva bila deležna še več slabih pogledov) pa ni več vse tako lepo.
Kakorkoli, če se potepaš po teh krajih in rabiš odklop, brez dostopa do interneta, in imaš rad morsko hrano, vzhode in zahode, morje, potem pa to definitivno priporočava!.
Dovolj misli zaenkrat, kombi naju je odpeljal dalje po Floresu, do Ende-ja, počasi proti vulkanu Kelimutu.
