Spomin na Chiang Mai

Ravnokar sva dobila za spomin še fotografijo iz malega maratona v Chiang Mai - ju, ko sva skupaj prečkala ciljno črto :)

Ob tem mrazu in snegu zunaj nama dela kar močne skomine po potovanju...

Hkrati pa nama daje dodaten zagon za vse tekaške podvige, ki naju še čakajo :)

Chiang Mai in Bangkok

Zadnje dneve najinega potovanja sva preživela v Chiang Maiu in Bangkoku, ki sta eni izmed najbolj turističnih mest v Jugovzhodni Aziji. Ker Tajski do zdaj še nisva dala prave priložnosti, čeprav sva tukaj že četrtič, sva se tokrat odločila, da se ustaviva še kje drugje, kot le v Bangkoku. Težave z vizo so nama malo prekrižale načrte, zato sva videla le še Chiang Mai. Seveda je za naju vrhunec tega mesta predstavljal polmaraton, vendar sva računala, da bo mesto tudi brez tega vredno ogleda. Nekako nama najprej ni potegnilo, saj staro mestno jedro kljub številnim Watom nima prave duše. Velika večina vseh zgradb je namenjena turistom, še tržnica v bližini najinega hotela je bila tam predvsem zaradi turističnih kuharskih šol.

V parkih okoli watov je bilo polno zanimivih pregovorov in citatov. Spodnji se nama je še posebej dopadel, saj tudi midva verjameva vanj. Že navaden riž je dovolj. 

Najstarejši wat v Chiang Mai-ju; in najbolj zanimiv za najin okus.

Malo več življenja je izven obzidja, kjer pa še vedno nisva doživela nič takšnega, kar bi naju posebej navdušilo. Večina ljudi se pride sem učit kuhat, meditirat, ali na enega izmed trekkingov v okolici mesta. Za nobeno od stvari se nisva odločila, kaj drugega pa v mestu praktično ni za početi. Razen za vikend, ko se kar nekaj glavnih ulic v centru spremeni v "sunday walking street", kjer postavijo štante in praktično v enem popoldnevu v mestu zraste ogromen market. Priznati morava, da sva bila nad njim navdušena in da nama je marsikatera stvar, ki so jo prodajali, bila res všeč. Edino smolo sva imela, da sva zaradi maratona vstala ob 3h zjutraj in sva v večernih urah bila že pošteno utrujena, zato vsega nisva doživela v polnem utripu, kot bi ga sicer lahko. Vsekakor pa sva dobila veliko boljši vtis o celotnem mestu, v katerem se vendarle nekaj dogaja, le ob pravem času, na pravem mestu.

Zgodaj popoldan so ulice zaprli za promet in trgovci so začeli postavljati svoje stojnice. Na začetku še ni bilo pretirane gneče, si še uspel kaj pogledati, nato pa so se ulice popolnoma napolnile. To je res dogodek tedna v mestu.

Prodajali so vse in še več, in po zelo ugodnih cenah.

Suhega eksotičnega sadja je na pretek. Midva sva si kupila posušene mangote.

Poskusila sva domače žganje, mešanica zelišč in zelenjave. Dišalo je kot medica, okus pa je imelo po zelenjavni juhi :)

Za božič sva prispela v Bangkok, kjer sva že precej domača, čeprav se stvari napram zadnjim letom počasi spreminjajo. Ponekod na slabše, drugje na boljše. Ko sva okrog 5h zjutraj prispela v mesto in se sprehodila po najznamenitejši popotniški ulici Khao San, sva jo imela priložnost videti v svoji najbolj patetični luči. Kar preveč zgonjeno in zbledelo je že vse, in to se pozna tudi čez dan in zvečer, ko je na ulici še kdo več kot le najstniški pijanci. So pa zato okoliške ulice presenetile z nekaj novimi kavarnami in restavracijami, ki so precej bolj na nivoju. Najbolj vesela pa sva bila dejstva, da ima že skoraj vsak ulični štant čisto pravi avtomat za kapučino, kjer si lahko po zelo ugodni ceni privoščiš čisto pravo dobro kavo.

Nisva imela več volje, da bi si ogledovala znamenitosti, sva pa izkoristila precej možnosti za šoping, ki jih mesto ponuja. In tukaj lahko kupiš res vse, od najbolj poceni spominkov in ponaredkov, do najdražjih in najboljših originalov. 

Kakorkoli obračava, Bangkok je še vedno ena izmed tistih prestolnic, v katero se rada vračava, saj ima še vedno tisto dušo in življenje na ulicah, ki naju vedno znova pritegne. 

Enkrat je obvezno poskusiti pad-thai na ulicah Bangkoka. Sveže, okusno, servirano v krožniku iz stiroporja, lahko že za pol eura, odvisno od dodatkov. 

Okrašeni Bangkok. Tajci bodo stopili v novo leto 2556.

Božična 21-ka

Za božično darilo sva si letos kar sama podarila nekaj posebnega. Danes zjutraj sva namreč odtekla pol maraton v Chiang Mai-u. Približno mesec in pol nazaj sva po naključju naletela nanj, se prijavila in ga danes tudi pretekla. 

In morava priznati, res sva ponosna drug na drugega. Da bova po skoraj sedmih mesecih poti bila sposobna tako z lahkoto preteči malo daljšo razdaljo res nisva pričakovala. 

V Chiang Mai sva po nočni vožnji z busom (kjer sva se zaradi klime prehladila) prišla pred tremi dnevi. Mesto leži na severu Tajske, kjer je podnebje bolj ugodno, ni vlage, zjutraj okoli 15 stopinj, čez dan 30. Super razmere za dober tek. Dva dni nazaj sva šla dvignit štartne številke; kljub začetni neorganiziranosti in zmedenosti so se Tajci hitro ulovili in vse je potekalo brez težav, sploh če veš, da je vse skupaj mestna prireditev, za katero stojijo entuziastični organizatorji in velik kup prostovoljcev. Organizirali so maraton, pol maraton, 10 in 3-km tek.

Na njihovem mini-tekaškem sejmu sva se še opremila- kupila sva si pajkice za tečt, Nike blago z napako, ampak za 12 eurov, super biznis :).

Včeraj pa je vznemirjenje počasi začelo naraščati, zvečer je bila na vrsti uvodna ceremonija z nagovorm župana in pa večerja za tekače. Pred mizami s hrano je kar hitro nastala vrsta, ampak večerja je bila pa dobra - riž seveda, zraven pa buffet z različnimi prilogami, tudi sladkimi. 

Danes zjutraj je ura zvonila ob 3:10 - štart je bil ob 5h uri zjutraj. Malo nečloveško, ampak nisva imela večjih problemov, maratonci so štartali ob 4ih.. Pojedla sva malo papajo, čokoladno ploščico in čaj, nekako prebavila vse skupaj in odšla najprej ven pogledat štart maratoncev - so tekli ravno mimo hotela - potem pa še sama odšla na štart. Hvala bogu sva spala le 10 min peš stran :) Še obvezen obisk stranišča in že smo štartali. Ni nas bilo kaj dosti. Bila je še trda tema, temperatura in zrak pa super. Počasi so minevali kilometri, kolona se je hitro razpotegnila, v teku sva uživala, se vmes lahko malo nasmejala in pogovarjala. 

Prvič sva tekla na mednarodni prireditvi in res je bilo zanimivo opazovati ostale tekače tekom cele prireditve. Vzhodnjaki so res vzdržljivi, nasmejani, občutek imaš da jim na celem telesu kar piše, da imajo po večini veliko boljšo kvaliteto življenja kot mi, da si znajo vzeti čas zase, za šport, za zdravo življenje.

Kilometri so hitro minevali, na 13,5 smo obrnili okoli nazaj proti cilju. Zadnji del poti pa se nama je začeli vleči; nekako ni hotelo biti konca, v stegnih se je začela nabirati mlečna kislina, saj že dolgo nisva odtekla nič kaj daljšega. Jaz bi prisegla da je bila proga daljša za pr. 2 km; ravno 10 min je bilo preveč... Tko so malo čudno speljali in označili, iskreno nama ne gre v glavo, da bi za zadnjih 7 km porabila skoraj tolko kot prej za 10... Pa nič hudega; zunaj se je začelo daniti, zavili smo skozi obzidje v center mesta, še malo in skupaj sva nasmejana pritekla v cilj. Ura se je ustavila pri okroglih 2:00:00. Toliko kot sva si želela; najslabše do sedaj ampak še vedno z užitkom. Jaz sem bila celo prva v svoji kategoriji (29 in mlajše), kar me je zelo presenetilo - čas za to je zelo slab.

Dobila sva medaljo, odhitela sva pod tuš in na zajtrk, potem pa nazaj na podelitev. Dobila sem ogromen pokal, še dobro da greva domov, drgač ga ne bi vlačila s seboj.

Privoščila sva si tudi sproščujočo masažo nog, uspelo nama je da sva zadela res dobre maserke :).

Popoldan sva še enkrat pogledala plan proge in ugotovila, da so nam dejansko podaljšali tek za pr. 1,5 km, in tega verjetno ni noben opazil.

Ko sedaj zvečer potegneva črto in gledava nazaj, lahko rečeva, res je bil dobro organizirano vse, pogrešala sva morda le malo lučk in božičnega vzdušja, glede na to da so vse skupaj oglaševali kot božični maraton. 

Sama pa sem bila najbolj sem bila vesela pogleda v očeh mojega moža, ko sva skupaj pritekla skozi cilj in pa ko sem stopila po pokal na oder; res je bil ponosen name. In jaz nanj, na oba skupaj.

Tek nama pomeni ogromno; že preden sva odšla, vmes na poti pa naju je velikokrat ven potegnil, ko sva imela že vsega dovolj. Tekla sva v gorah in ob morju, v puščavah in v džungli, po betonu v prometnem kaosu in po samotnih prašnih poteh. Tekla sva v vročini in soncu, v vetru in mrazu, v neznosni vlagi, podnevi in ponoči. Tekla sva na severni in južni polobli, kot tudi na vzhodni in zahodni; od 0 do 4000 metrov nad morjem, v desetih državah, na treh kontinentih. V skoraj 7 mesecih potovanja sva pretekla preko 700 km in skupaj "uničila" 4 pare superg. 

Najina pot se počasi zaključuje, in današnji tek je bil le pika na i celotni poti. Izredno srečna in zadovoljna z božičnim darilom se bova jutri zbudila v novo jutro in vam želiva, da boste tudi vsi vi preživeli prijeten božič v toplem družinskem vzdušju. 

p.s.: komaj čakava, da greva spet tečt :)