Zadnje dneve najinega potovanja sva preživela v Chiang Maiu in Bangkoku, ki sta eni izmed najbolj turističnih mest v Jugovzhodni Aziji. Ker Tajski do zdaj še nisva dala prave priložnosti, čeprav sva tukaj že četrtič, sva se tokrat odločila, da se ustaviva še kje drugje, kot le v Bangkoku. Težave z vizo so nama malo prekrižale načrte, zato sva videla le še Chiang Mai. Seveda je za naju vrhunec tega mesta predstavljal polmaraton, vendar sva računala, da bo mesto tudi brez tega vredno ogleda. Nekako nama najprej ni potegnilo, saj staro mestno jedro kljub številnim Watom nima prave duše. Velika večina vseh zgradb je namenjena turistom, še tržnica v bližini najinega hotela je bila tam predvsem zaradi turističnih kuharskih šol.
V parkih okoli watov je bilo polno zanimivih pregovorov in citatov. Spodnji se nama je še posebej dopadel, saj tudi midva verjameva vanj. Že navaden riž je dovolj.
Najstarejši wat v Chiang Mai-ju; in najbolj zanimiv za najin okus.
Malo več življenja je izven obzidja, kjer pa še vedno nisva doživela nič takšnega, kar bi naju posebej navdušilo. Večina ljudi se pride sem učit kuhat, meditirat, ali na enega izmed trekkingov v okolici mesta. Za nobeno od stvari se nisva odločila, kaj drugega pa v mestu praktično ni za početi. Razen za vikend, ko se kar nekaj glavnih ulic v centru spremeni v "sunday walking street", kjer postavijo štante in praktično v enem popoldnevu v mestu zraste ogromen market. Priznati morava, da sva bila nad njim navdušena in da nama je marsikatera stvar, ki so jo prodajali, bila res všeč. Edino smolo sva imela, da sva zaradi maratona vstala ob 3h zjutraj in sva v večernih urah bila že pošteno utrujena, zato vsega nisva doživela v polnem utripu, kot bi ga sicer lahko. Vsekakor pa sva dobila veliko boljši vtis o celotnem mestu, v katerem se vendarle nekaj dogaja, le ob pravem času, na pravem mestu.
Zgodaj popoldan so ulice zaprli za promet in trgovci so začeli postavljati svoje stojnice. Na začetku še ni bilo pretirane gneče, si še uspel kaj pogledati, nato pa so se ulice popolnoma napolnile. To je res dogodek tedna v mestu.
Prodajali so vse in še več, in po zelo ugodnih cenah.
Suhega eksotičnega sadja je na pretek. Midva sva si kupila posušene mangote.
Poskusila sva domače žganje, mešanica zelišč in zelenjave. Dišalo je kot medica, okus pa je imelo po zelenjavni juhi :)
Za božič sva prispela v Bangkok, kjer sva že precej domača, čeprav se stvari napram zadnjim letom počasi spreminjajo. Ponekod na slabše, drugje na boljše. Ko sva okrog 5h zjutraj prispela v mesto in se sprehodila po najznamenitejši popotniški ulici Khao San, sva jo imela priložnost videti v svoji najbolj patetični luči. Kar preveč zgonjeno in zbledelo je že vse, in to se pozna tudi čez dan in zvečer, ko je na ulici še kdo več kot le najstniški pijanci. So pa zato okoliške ulice presenetile z nekaj novimi kavarnami in restavracijami, ki so precej bolj na nivoju. Najbolj vesela pa sva bila dejstva, da ima že skoraj vsak ulični štant čisto pravi avtomat za kapučino, kjer si lahko po zelo ugodni ceni privoščiš čisto pravo dobro kavo.
Nisva imela več volje, da bi si ogledovala znamenitosti, sva pa izkoristila precej možnosti za šoping, ki jih mesto ponuja. In tukaj lahko kupiš res vse, od najbolj poceni spominkov in ponaredkov, do najdražjih in najboljših originalov.
Kakorkoli obračava, Bangkok je še vedno ena izmed tistih prestolnic, v katero se rada vračava, saj ima še vedno tisto dušo in življenje na ulicah, ki naju vedno znova pritegne.
Enkrat je obvezno poskusiti pad-thai na ulicah Bangkoka. Sveže, okusno, servirano v krožniku iz stiroporja, lahko že za pol eura, odvisno od dodatkov.
Okrašeni Bangkok. Tajci bodo stopili v novo leto 2556.
Ni komentarjev:
Objavite komentar