Zjutraj je sijalo sonce, zrak je bil svež (kar pri 30 stopinjah ni samoumevno) in Peter se je ravno spravljal, da bi slikal najino lepo fino sobico (v takšni še nisva spala na celem potovanju). Kot ponavadi se je obiral in se mi motal pod nogami med tem ko sem pakirala še zadnje malenkosti. Malo sem ga začela priganjati, ko je naenkrat povedal nekaj sočnega – zaštekal se mu je mali fotoaparat; verjetno zaradi vsega praha, ki se je tačas nabral v njemu, med vsem vlačenjem po žepih, torbici,… Enostavno ni več delal, objektiv je ostal zunaj, utripale so lučke. Ni se več zaprl, motorček se je vrtel v prazno. Super začetek dneva…. Da se to zgodi v Kambodži ni ravno spodbudno. Plus je bil le to, da je bil to tu najin zadnji dan, zvečer sva vedela da bova že v Bangkoku, kjer ga bova lahko veliko lažje popravila.
Nejevoljna sva pojedla, potem pa se počasi spravila na avtobusno postajo proti Bangkoku.
Tokrat sva šla na Tajsko že četrtič. In niti enkrat ni šlo brez težav na meji. Jaz sem imela že od jutra slab občutek, Peter pa je ostal optimist. Vedela sva, da so Tajci spet nekoliko spremenili pravila za vizo, če vstopaš v državo po kopnem, vendar sva mislila, da to na naju ne bo vplivalo, saj Slovenci za do 30 dni vize ne rabimo. Pripravljeno sva imela tudi letalsko karto, kot potrdilo da bova državo res zapustila v predpisanem roku.
Končno pridem na vrsto, strogi carinik vzame pasuš, nekaj štemplja, čečka in mi ga vrne. Oddahnem si in grem naprej. medtem ko sem zunaj čakala na Petra sem vseeno odprla potni list – kar streslo me je, dobila sva vizo za 15 dni, več kot 7 dni premalo za naju… Odhitela sem nazaj, pokazala Petru in rekla cariniku, da rabiva dlje časa in da naša država ne rabi vize. Ni treba posebej poudarjati, da ni bil razumevajoč. Grdo naju je pogledal in začel z zakoni v njihovi državi… Takoj nama je postalo jasno, da iz te moke ne bo kruha, in da bova stvari urejala kasneje. Po več kot pol leta se je spet zapletlo kje drugje kot pri Tajcih.
Priznam, bolje bi se mogla pozanimati, sam vseeno, nova pravila so v veljavi šele slab mesec in nikjer se ni dalo dobiti točnih informacij. Če v državo priletiš, dobiš 30 dni, če prideš po kopnem 15 dni. Kakšna je logika tu zadaj - ne veva.
Stlačila sva se v kombi na zadnje sedeže in se odpeljala proti Bangkoku. Celo pot sva premlevala, kaj naj narediva – naj si vizo podaljšava, naj greva v Malezijo ali Laos, ali pa mogoče enodnevno prečkanje meje v Burmo, kjer bi nama potem spet lahko štempljali novih 14 dni… in to skombinirati z obiskom severa Tajske, kjer sva si že nekaj časa vnaprej splanirala nekaj za najino dušo (zaenkrat naj ostane skrivnost :) ), poleg tega je novo leto, veliko prenočišč je že zasedenih, cene gredo navzgor. Časa sva ugotovila da sploh nimava več veliko, nisva ga hotela še več zgubljati na nočnih avtobusih, birokraciji,… Kakorkoli sva obrnila, na koncu se nama je zdela najboljša možnost enostavno spremeniti datum leta nazaj, pa še to nisva bila zihr, če se da in koliko bi naju to spet stalo. To je bila najina zadnja možnost, za katero sva se tudi odločila, čeprav nama res ni da bi šla na mraz in sneg… Ideja o praznovanju najdaljše noči nekje na toplem in eksotičnem je tako splavala po vodi. Za novo leto bova v Sloveniji.
Je pa vsaka stvar za nekaj dobra. Ravno sva potegnila ven mali fotoaparat (tu so nama predlagali le uradni servis, kjer pa ga prov hitro verjetno ne bi dobila nazaj) in glej ga zlomka – dela!!! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar