Angkor Wat

Osmo čudo sveta, največja verska zgradba na svetu, ogromni tempelj v svoj čas najmogočnejši kmerski prestolnici. Impresiven kot Machu Picchu, z detajli Taj Mahala in mogočnostjo Kitajskega zidu. Ena izmed tistih stvari na svetu, o kateri se govori zgolj v superlativih. To sva od njega tudi nekako pričakovala. 

Prvi pogled je res zbudil mravljince po celem telesu. Ne vem ali je bilo krivo pričakovanje, ko sva še pred vzhodom prikolesarila mimo glavnega vhoda; v daljavi sva ob magičnih barvah neba zagledala znano silhueto. Množica turistov naju je hitro odvrnila od skušnjave, da bi si ga ogledala takoj. Angkor Wat sva si zato ogledala šele popoldne, ko naj bi v pravi svetlobi začutila globino in ogromne dimenzije tega templja. 

Množice kljub vročini še niso izparele, ko sva se po stranski potki približevala templju. Od daleč sva se ga že nekako navadila in čakala sva, da naju prevzame, ko se mu približava. Odsev v severnem ribniku je obetal izkušnjo Taj Mahala, vendar je pogled od 65 metrskih glavnih stolpov odvračala lepa, velika živo zelena cerada. Prekrivala je precejšen del glavnega vhoda in se nikakor ni uspela skriti za listi palm pred templjem. 

Prvi pogled na Angkor Wat ob sončnem vzhodu.

Angkor pri dnevni svetlobi; grda zelena cerada res ni pasala...

Tudi midva sva med množico naslednje jutro lovila tisti prvi pogled, najboljšo fotografijo na Angkor... pa ni bilo nič posebnega.

Definitivno je veličasten tempelj, vreden ogleda in vsakega spoštovanja. Vendar pa nama je manjkalo tisto "nekaj več", kar bi ga delalo tako posebnega. Naju iskreno ni tako prevzel, kot bi pričakovala. Videla in doživela sva že precej bolj lepših krajev.

Angor Wat pa je le eden izmed številnih templjev. Celoten kompleks Angkorja se razprostira na površini nekaj sto kvadratnih kilometrov. Velemesto, ki je v svojem vrhuncu štelo milijon prebivalcev (ko jih je London premogel le 50.000), je za seboj pustilo množico veličastnih kamnitih zgradb, namenjenih bogovom.

Številni so neverjetno ohranjeni, nekateri še danes v uporabi, drugi pa so prepuščeni džungli in zobu časa. In ti vsi ostali templji so bili za naju bistvo Angkorja, tisto več. Z užitkom sva kolesarila med njimi. Skrivnostni kamniti obrazi templja Bayon ali stoletna drevesa, ki s svojimi koreninami preraščajo zidove Ta Prohm-a, vzbudijo res nore občutke in za trenutek se počutiš kot v kakšnem pustolovskem filmu (tu so med drugim snemali tudi Tomb Rider-ja).

Izklesane poteze na obrazih Bayona so nama bile res zelo všeč.

Nekateri templji so ohranjeni bolj, drugi manj, kar nekaj jih obnavljajo. Se pa povsod najde polno zanimivih in dodelanih detajlov.

Igra svetlobe :

Drevesa s svojimi koreninami, ki so si utirale pot prav povsod - eden izmed najbolj zanimivih templjev, kar vidiš res le v filmih.

Obvezna popoldanska malica; vedno sva se potrudila pri izbiri lokacije.

Tridnevno vstopnico sva dodobra izkoristila in se nakolesarila. V enem dnevu ne bi mogla pogledati vsega. Skušala sva se izognit veliki vročini, ki je začela pritiskat že okrog 9h, tako da sva na oglede odpravila najprej še pred vzhodom, se vmes vrnila nazaj do mesta šele po kosilu odkolesarila nazaj, saj so bili popoldnevi nekako bolj znosni. Kljub temu, da so naju od številnih kilometrov (veliki krog med templji meri pr. 30 km + oddaljenost iz mesta pr. 7km) pošteno bolele riti in noge, sva kar vztrajala in se vsak dan znova veselila odkrivanja novih templjev. 

Na eno izmed razglednih točk lahko odjahaš na slonu.

Ko sva po treh dneh napornega kolesarjenja še zadnjič peljala mimo glavnega vhoda, ter se je zlato večerno sonce lesketalo na treh stolpih kamnite kulise v daljavi za obzidjem, ko so se riževa polja kopala v nerealnih barvah neba, sva spet začutila mravljince.

Angkor je vreden ogleda. Pa ne zaradi glavnega templja, ampak vseh ostalih. Kar nekaj jih je po 50km in več oddaljenih iz mesta; ti nama bodo ostali za prihodnjič, ko se bova spet potepala po teh krajih :)