sobota, 1. december 2012

Izven mesta


Iz mestnega vrveža kamboške prestolnice sva se odpeljala na podeželje. Kampot, zaspano mestece ob mirni reki na jugozahodu države, je bilo skozi zgodovino najbolj poznano po svojih plantažah popra, danes pa je tukaj nacionalni park in lepa zelena pokrajina riževih polj. 

Zvečer je ob nabrežju reke posedalo polno domačinov.



Dneve sva preživljala bolj ali manj na kolesu - takoj, ko se zapelješ po stranskih blatnih cestah, stran od turističnih barov ob reki, zagledaš umirjeno podeželsko življenje.





Polja še vedno obdelujejo ročno, riž žanjejo s srpi in ga vežejo v snope. Imela sva srečo in sva lahko videla od tega, kako raste riž na polju, do tega, kako so riž oluščili. 




Otroci še vedno mahajo, pozdravljajo in se iskreno nasmejejo, ne da bi kdo od njih prosil za kulice ali sladkarije. Ljudje na sploh so zelo prijazni, srčni. Ni pomembno od kje si, kdo si (ali si predstavnik naroda, ki jih je v preteklosti izkoriščal, bombardiral), v njihovih očeh smo vsi enaki. Če le znajo, spregovorijo z nama kako besedo angleško. Eno izmed vprašanj je bilo med drugimi, če jemo v najini državi tudi riž, koliko ga pojemo, če pri nas tudi raste :). 
Občutek imava, da večina živi v sedanjosti, za ta trenutek. Pogosto se spomniva na Burmo. 




En dan sva celo vzela neko celodnevno vodeno turo - polovica je je bila kar brca v temo, oziroma je bilo vse skupaj prav smešno. Zjutraj naju je pobral kombi, katerega starostno povprečje sva kar pošteno znižala. Večina najinih let si tu renta motor in se z njim pelje na okoli. Ker od naju noben ne vozi motorja, s kolesom pa bi bilo malo preveč, se nama je zdelo najbolje, da greva kar s kombijem. V glavnem, tura je zajemala najprej obisk nacionalnega parka in v njem nekaj starih zapuščenih stavb - ne gre se lepše izraziti. Ogledali smo neko zapuščeno poletno rezidenco bogatih Francozov, pa staro cerkev, ma ni za zgubljati besed. Vse skupaj je bilo zelo zelo dolgočasno. 

Zapuščena cerkev; naj bi bila to sicer prva zgrajena katoliška cerkev v Kambodži.

Ker so bili ravno prazniki, je bilo tu polno domačih turistov. Piknik v naravi :)

Sam park pa je še najbolj spominjal na katerega izmed otokov poleti v Istri. Razlika je le, da je tu večina okolice razrite zaradi "razvojnih projektov", ki se jih tukaj včasih lotevajo preveč megalomansko in brez občutka. 
Obiskali smo tudi "slapove" in imeli tam "kosilo" - dobili smo rizi bizi v stiroporju... (še dobro da se na te stvari vedno odpraviva opremljena z malico.) Sledila je vožnja nazaj do mesta; da bi izlet trajal čim več časa, smo se vozili 25-30 km/h... Prišla sva čisto brez volje, odhitela do hotela, se najedla papaje in odhitela nazaj na popoldanski del - vožnja z ladjico po reki in opazovanje sončnega zahoda. Od zahoda sicer ni bilo nič, je bila pa vožnja umirjena in prijetna.



Glede ture se nisva preveč sekirala, saj sva ostale dni polno izkoristila. Spet sva dobila tisti pravi potovalni občutek in svež zagon. Veliko srečo imava, da je hrana tukaj zelo po najinem okusu, poleg tega pa je vse skupaj s spanjem tudi blazno poceni.

Za zajtrk sva odšla na tržnico po sveže pečeni lepljivi riž z banano.

Sticky riž z banano in brez + mango.Res sva v Aziji.
 Najina nova pridobitev pa sta dva krožnička :)

Pa da ne pozabiva – glede na to, da rastejo palme skorajda na vsak meter in kako veliki kokosi so tu, se nama ne zdi več tako napačno razmišljati o temu, koliko jih na leto umre zaradi tega, ker jim na glavo pade zrel kokos...


Ni komentarjev:

Objavite komentar