O Rdečih Kmerih je napisanih veliko knjig in posnetih kar nekaj filmov. Marsikdaj si že kaj slišal, ali slučajno ujel dokumentarec po TV-ju. Ampak ne veš, ne začutiš.
Težko bi rekel, da sva midva začutila grozote, ki so se dogajale tukaj, v Kambodži. A občutki ob obisku teh krajev so bolj resnični, kot ob katerikoli knjigi ali filmu.
Po kamboški državljanski vojni (1970-1975), ko so na vlado stopili Rdeči Kmeri (1975-1979) na čelu z maoističnim revolucionarjem Pol Pot-om, je bil svet priča enemu najbolj okrutnih režimov v zgodovini. Ideologija za vsem tem je bila, da naj bi Kambodža postala kot nekakšna brezrazredna družba, brez revnih ali bogatih. Družba le navadnih delavcev. Tako so med drugim ukinil denar, vso privatno lastnino, vero, celotno kulturo Kmerov. Šole, bolnišnice, pagode, mošeje in cerkve, vse so zaprli ali pa spremenili v zapore, kampe,...
To je pomenilo, da so želeli dobesedno izbrisati vsakogar, ki je izstopal - žrtve režima so bili tako predvsem intelektualci (zaprli so te že, če si nosil očala ali govoril katerega izmed tujih jezikov), domnevni sodelujoči s prejšnjo vlado, mestno prebivalstvo, menihi, ter pripadniki drugih etničnih skupnosti, zaradi česar Pol Pot-a primerjajo s Hitlerjem. Njegova vojska je praktično čez noč razbila družine in dobesedno zasužnjila večino prebivalstva, ki je bila primorana v prisilno delo na poljih. Skupaj naj bi umrlo okoli dva milijona ljudi.
Obiskala sva muzej Toul Sleng, bivši politični zapor S-21. Ko sva vstopila skozi vhod, sva takoj začutila, da je to zelo slab kraj. Včasih je bila to srednja šola, nato pa so jo spremenili dobesedno v mučilnico - vsakodnevno živalsko mučenje in pobijanje ljudi, ki se je tukaj odvijalo še pred slabimi 33 leti, se še danes občuti. Kot da bi se dogajalo včeraj. Kot da kri na stenah še ni zbledela in neštete fotografije zapornikov kakor neme priče opozarjajo na enega največjih, najbolj barbarskih genocidov na svetu.
Sprehod skozi dolge hodnike, neštete sobe s fotografijami (bili so zelo natančni in so dokumentirali vse, kar se je dogajalo, vključno s fotografiranjem vseh zapornikov), ozke celice, sobe za mučenje, je pri nama vzbudil kurjo polt po celem telesu (kljub 35 stopinjam).
S - 21
Vsakega zaprtega so označili s številko in fotografirali. Otroci, stari ljudje, ženske in moški, vsi s praznimi očmi, vdrtih lic.
Soba za mučenje.
Vsak narod ima v svoji preteklosti nekaj temačnega, slabega. Kambodža pri tem ni izjema. Najbolj grozno in žalostno je to, da je vse skupaj odvijalo ne tako dolgo nazaj...
14 km jugozahodno od Phnom Penh-a je veliko polje, eno izmed Killing fields – polje, kjer so usmrtili večino obsojencev iz S-21.
Danes je tu urejen miren park, sredi katerega so postavili spomenik vsem žrtvam. Tega predstavlja stupa, katere police so napolnjene z lobanjami, kostmi iz množičnih grobov, ki so jih odkrili tu. Kot opomin prihodnjim rodovom...
Sam park daje občutek spokojnosti in večnega miru. Med potkami so številne, s travo prekrite jame, ki izdajajo žalostno zgodovino tega kraja.
Park s spominsko stupo vsem žrtvam režima.
Neštete lobanje na eni izmed polic znotraj stupe.
Danes trava prerašča množične grobove.
Ponekod so iz zemlje vidni deli kosti. Nisva vedela, ali so resnične ali ne...
Drevo, kjer so z udarjanjem z glavo ob deblo ubili nešteto malih otrok.
Zapestnice na ograji okoli enega izmed grobov, ki jih puščajo obiskovalci kot znak spoštovanja.
Ne veva, ne znava opisat in ne razumeva. Le kako naj, če pa ljudje, ki so sami preživeli krvavo preteklost, ne morejo razumeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar