Je to vse?

Leživa na terasi pred sobo v leseni hiši sredi Bangkoka, zadnji dan potovanja z neštetimi mislimi, ki se podijo skozi glavo. Še sama nisva dojela vsega, kar se nama je v zadnjih 7 mesecih pripetilo, kaj vse sva doživela. 

Potovala sva z letali, avtobusi, vlaki, avtomobili, tuk-tuki, rikšami, kolesi in čolni, ter prehodila nešteto kilometrov. Spala sva v 79 posteljah, v skoraj vseh razmerah, od armafleksa v šotoru do ogromnih udobnih postelj v hotelih. 

V vsem tem času sva se marsikaj naučila o sebi, ljudeh, odnosih, pa o temu kako funkcionira telo, kako se odziva na vplive iz okolja in predvsem to, kaj vse zmore. 

Vsaka država, ki sva jo obiskala, je nekaj posebnega. Nekatere so si v določenih stvareh podobne, nekatere so popolnoma svet zase. V čisto vsaki sva se kaj novega naučila, doživela kakšno novo, posebno in unikatno izkušnjo. Velikokrat sva bila na preizkušnji, ki naju je pripeljala do skrajnih meja, a sva zmogla in vedno šla naprej, še močnejša in bolj povezana. 

Kolumbija nama je na žalost ostala v grenkem spominu. Že tako nama ni bila preveč všeč, tam se nekako nisva našla, kot drugje v južni Ameriki. In tu je bila edina zares negativna izkušnja, ki sva jo doživela na poti. 

Zgodbe o ukradenem fotoaparatu ne ve še nihče. Nisva je hotela povedati, dovolj je bil le splet neprijetnih okoliščin. Sedaj se nama zdi prav, da jo izveste. Med tekom po eni najbolj prometnih cest se nama je zgodilo, da naju je napadel mlajši domačin. Peter je imel mali fotoaparat v rokah; fant, star okoli 18 let, naju je opazil, in ko sva se vračala po cesti nazaj, nama je začel slediti. Zaradi hriba naju kmalu ni več dohajal in nisva ga več videla za sabo. Na manjšem prelazu pa sva se ustavila, da se raztegneva; v tistem naju je spet dohitel, mirno je šel mimo naju, nato pa se obrnil in stekel proti Petru, ter iz ne vem kje potegnil dolg kuhinjski nož. Mene je zajela groza in hkrati panika, začela sem kričati Petru naj teče, a fant je bil presneto hiter in ga je ujel v parih sekundah. Z eno roko je mahal z nožem, z drugo pa je kazal na fotoaparat. Ko mu ga je Peter dal je hitro pobegnil. V tistem so se mimo pripeljali trije taksiji, fant je poniknil v zemljo, nama pa so takoj ponudili pomoč in naju pripeljali nazaj do hostla. Ustavila sva se tudi na policiji a o nezainteresiranosti in podkupljivosti kolumbijske policije ni treba posebej razlagati.

Peter: »Prvi trenutek je bil res grozen, občutek podoben tistemu, tik pred prometno nesrečo, ko se ti zdi, da se to ne dogaja tebi. Po poskusu bežanja sem z nenehnim obračanjem nazaj ugotovil, da bo bolje, če se ustavim in se branim, bom imel vsaj hrbet krit. Po dolgi sekundi, ko ne jaz ne fant nisva vedela kaj naj, sem si oddahnil. Pogled se mu je drastično spremenil in zagledal sem ogromen strah v njegovih očeh, ko je panično kazal na fotoaparat in se drl v nerazumljivi španščini. Veliko bolje sem se počutil, saj sem vedel, da je z nožem le igral in ga ne bi bil pripravljen uporabiti.«

Po resnici, bilo je grozno. Prizor kako nekdo teče za Petrom z nožem v roki sem imela še nekaj časa pred očmi. 

Najbolj žalostno pa je to, da sva izgubila kar nekaj zaupanja v ljudi. Dolgo po tistem sva se izogibala kontaktu z očmi, kar je še posebej prišlo do izraza v Indiji. In v podzavesti ti ostane refleks, da si veliko bolj previden. Ko ti nekdo že na pogled ni všeč, se takoj odmakneš stran. 

Tudi zato sva bila toliko bolj vesela, da naju čaka Azija.

Pot sva začela v Nepalu. Tam sva bila že četrtič in ker nama je bilo nazadnje na trekingu zelo všeč, sva se odločila, da greva še enkrat po istih poteh. Na žalost tokrat nisva imela sreče z vremenom, saj slabše res ne bi moglo biti. Vsak dan naju je pralo in vsak dan znova sva se prepričevala, da nadaljujeva. Ker tudi višje gori ni in ni hotelo biti lepše, da bi ujela vsaj kak lep razgled, nama je bilo res hudo, ko sva obrnila. To je bila ena izmed težjih odločitev za naju, saj imava te kraje res rada. Voljo do poti nazaj nama je dajal tudi obisk slovenske ambulante v Chyalsi, kjer sva v dobri energiji samostana nabrala novih moči za potovanje. 

Naučila sva se, kaj vse lahko zmore telo, če je glava na pravem mestu, če veš kdaj rabiš počitek, kdaj je dovolj in kdaj lahko iz sebe iztisneš največ.

Po slabem mesecu sva odletela v Indijo, za katero sva pričakovala, da se ne bo bistveno razlikovala od nižinskih predelov Nepala, nekoliko sva se bala le pekoče hrane. A indijska hrana se nama je na koncu prav prilegla, saj sva marsikje jedla zelo dobro in kvalitetno. Enostavna a polna hrana je bila ena izmed boljših na potovanju. 

Naju pa je Indija šokirala drugače; nikoli si nisva mislila, da nama bo prišla tako do živega. 

Bede in revščine ljudi se žal hitro navadiš, čeprav take osnovne borbe za življenje še nisva videla nikjer. Predvsem pa je v Indiji najbolj izrazita razlika med bogatimi in revnimi, to se vidi in občuti na vsakem koraku. 

Vsakodnevna borba za osebni prostor, za košček miru pod soncem, barantanje za hrano, ko se moraš vedno in povsod pregovarjati za vsako rupijo, večne težave z osnovno higieno,... Vse to nama je pilo energijo kot Sahara vodo. Tu sva si tudi prvič zaželela, da bi spakirala in odšla domov, odletela kolikor hitro bi se dalo. Prvič sva imela vsega dovolj. Prvič sva se zlomila. Jaz na železniški postaji, ko sem jokala in vpila in nisem vedela kaj naj, zakaj. Ljudje so buljili v naju, Peter me je komaj k sebi spravil. In Peter, ko je direktno izpod tuša šel na posteljo, in se je na tistem enem metru razdalje med kopalnico in posteljo nabralo toliko umazanije na njegovih podplatih, da je bila rjuha v trenutku črna. Sesedel se je kot kup nesreče in v očeh so se mu nabrale solze. Ko sploh ne veš od kod vse skupaj pride, ko se vsak dan malo po malo nabira v tebi. Vse, od zlobnih pogledov do bede in revščine na eni strani ter debelih, zavaljenih, z zlatom navlečenih Indijcev na drugi strani.

Potem pa so tukaj kraji, kot Taj Mahal in Varanasi, ki so naju s svojo magičnostjo povsem prevzeli. In takšne kraje doživiš samo v Indiji. 

Meni je Indija najbolj zlezla pod kožo. Peter se tej misli na glas še upira, jaz pa čakam kdaj bo to tudi on priznal. Povezala naju je še bolj, bila sva popolnoma odvisna drug od drugega, postalo nama je jasno kaj si v življenju želiva in česa ne, za katere stvari se je vredno boriti.

Ko sva imela dovolj, ko sva si zaželela malo luksuza, je prišla Malezija. Azijska Švica, ki zaradi svoje razvitosti ponuja tipično pretirano izobilje zahodnega sveta. Ko v trgovini ne veš, kam bi se obrnil, toliko je izbire. Kot je nekdo napisal na popotniškem forumu, je Malezija izvrsten način, kako doživeti večino Azije na enostaven in prijazen način, tako da zaobideš vso svinjarijo, ki je prisotna v ostalih državah. Njena lastna identiteta pa je bolj neizrazita. 

Kambodža je za naju predstavljala še neodkrit del Jugovzhodne Azije in oba sva želela videt Angkor Wat. Vendar sva hitro ugotovila, da Kambodža ponuja precej več kot to. Ljudje so eni izmed najbolj prijaznih kar sva jih srečala na poti, kljub krvavi zgodovini, katere sledi so še precej vidne. Turizem še vedno ni masovno prodrl v vasi za vogalom, kjer so otroci še vedno nasmejani in mahajo, brez da bi prosjačili. Bila sva res pozitivno presenečena in ostala sva dlje, kot sva pričakovala. 

Kot na večini potovanj po Aziji, sva tudi tokrat zaključila s Tajsko, ki je za to primerna predvsem zaradi dobrih letalskih povezav. Tokrat sva ji nameravala posvetiti nekoliko več časa, a nama je načrte spet prekrižala birokracija, zato nama je časa ostalo le za Chiang Mai in Bangkok. Izredno lep vrhunec potovanja sva doživela na polmaratonu in žal nama je bilo, da res nisva imela še več časa za obisk katerega od manj turističnih krajev, kjer so ljudje zelo verjetno še vedno podobno prijazni kot v Burmi ali Kambodži. 

In zdaj, ko sva prek Bolivije, Peruja, Ekvadorja in Kolumbije čez Slovenijo nadaljevala v Nepal, Indijo, Malezijo, Kambodžo in Tajsko, sva se po vsem tem času tako navadila potovalnega načina življenja, da se je kar samo postavilo vprašanje: "Je to vse? Greva zdaj res domov?"

Videla sva ogromno sveta in čeprav je še vedno večji delež tistega, ki ga še nisva videla, bi težko rekla, da je še veliko stvari, ki bi bile res nove za naju. Na marsikatero stvar sva se že tako navadila, da je za naju samoumevna. Ko po jutranjem teku pijeva lokalno kavo na bližnji tržnici, opazujeva domačine, ki začenjajo dan. Teta na prvem štantu peče ražnjiče, na sosednjem se pečejo toasti. Na vogalu stric počasi lupi ananas, tako lepo, na smrekico. Nekje na sredi ulice gospa iz zaboja zlaga sveže papaje na svoj štant. Tu so najcenejše, 35 bhatov na kilo. Zraven ima mangote; lepe rumene, sladko kiselkaste, super bodo za zajtrk. Na vsakem štantu so paketi, darila za menihe. Že v trdi temi, pred svitom začnejo svoje romanje gor in dol po ulicah. Večinoma bosi, v oranžnih haljah in z okroglimi skledami hodijo od štanta do štanta in zbirajo hrano - simpatično je videti, kakšne paketke jim verniki že vnaprej pripravijo na mizah - od riža, sojinega mleka, suhih rib, čipsa, do kondenziranega mleka, instant kave,... Vsak, ki nekaj donira, je deležen kratke molitve. 

Počasi srkava kavo in opazujeva znan prizor, ki sva ga prvič slučajno doživela pred petimi leti v Laosu. Takrat sva bila vsa iz sebe in čisto navdušena slikala dogodek, vse do danes pa sva obhode menihov doživela že v praktično vseh državah Jugovzhodne Azije. Zato se nama jutranja scena ne zdi več nič posebnega, vse dokler se od nekod ne prikaže japonski turist z velikim fotoaparatom in še večjim flešem, ki poslika vsakega mimoidočega meniha. 

Koliko je še tistih krajev, stvari in dogodkov po svetu, ki bodo za naju novi? Kam vse bi še rada odpotovala in kam bi se še vrnila?