Tekom potovanja ti občasno manjka malo rekreacije. Saj pridejo trekkingi tu in tam, še več pa je ponavadi okušanja dobre hrane na štantih, dolgih avtobusnih voženj, pohajanj po mestu, in pa dobrih piv ;). Zato se ves čas vseeno trudiva skrbeti vsaj za malo fizične aktivnosti.
In kaj sva naredila danes: pretekla sva Penang Bridge Half Marathon.
Štart maratoncev je bil že ob enih zjutraj.
Razsvetljeni 2nd Penang bridge, dolg več kot 20km; maratonci so pretekli celega, mi pa smo obrnili na polovici.
Budilka 00:20 – ja, prav piše. Tri ure spanja; malo zalimana vstaneva, a vseeno. Dober črni čaj, melasa in sojino mleko. Paše, da malo pogreje želodček. In že greva. Na štart s free shuttle busom. Mesto je kljub nočni uri preplavljeno s tekači v modrih in roza majčkah. Prideva, oddava garderobo, vznemirjenje v zraku. Malo se razmigava, Peter štarta pol ure pred mano. Ob 3:00. Jaz 3:30. Nikoli ne bi verjela, če bi mi kdo rekel, da bom šla tečt ob pol štirih zjutraj. Ampak tudi to se zgodi. Peter se je že odšel gužvati v dolgo kolono, jaz pa sem imela možnost opazovati moški štart na polovičko s tribune. Tekačev v vseh kategorijah naj bi bilo okoli 60.000. Imela sem občutek da jih je polovica v tistem trenutku na štartu - ogromno jih je bilo. Kar hodili so in hodili (pazi to – polovica jih je dejansko hodila, ne tekla).
Lahko si se udeležil Fun-teka, 10km, 21km in 42km. Organizacija je malo šepala, res pa je da je bilo prvič tako veliko tekačev. V cilju je bilo bolj malo hrane, tudi tekom proge, so pa imeli zelo bogate denarne nagrade, vse do 15ega mesta v vsaki katergoriji, plus posebej še za Malezijce.
Gneča na startu, nepretrgana kača v modrem.
Proga lepa, hitra, razgled na obe strani na morje in lučke v Georgetownu.
Kmalu je bil štart še za dekleta. Uspela sem se izmuzniti nekje v deseto vrsto. Ker sem vsaj za glavo višja od večine azijskih deklet, sem imela dober razgled naokoli; in zato odkrila, zakaj mi je sponzorska majčka prekratka ;): Tudi me smo kmalu štartale in prvih petsto metrov je šlo super, nato pa smo ujele počasne fante na 21 km, ki so hodili. In to ne ob strani. Čez celo širino mosta… Naporno. Naslednjih 10 kilometrov sem vijugala in prehitevala en kup tekačev, ki so bili bolj podobni nedeljskih sprehajalcem; vmes sem se izogibala mahanju rok iz vseh koncev, saj so delali vse mogoče dihalne vaje, pa sporočali po svojih mobilnih napravicah kje so… Med toliko prepotenimi moškimi telesi še nikoli nisem tekla :).
Iskreno, spodbujam vsakršno koli rekreacijo ampak malo tekaške kulture bi pa vseeno lahko imeli. Vsaj le po eni strani bi lahko hodili. Vmes me je še zvijalo po celem trebuhu (želodec pač ni navajen na tak napor, sploh pri toliko stopinjah v zraku in vlagi). Povzetek: prva polovica je minila zelo hitro in že smo bili pri znaku, kjer je pisalo še 4 km. Nisem mogla verjeti. Končno sem se počutila dobro, množica se je vseeno malo porazgubila in uživala sem v teku. Vmes sem si rekla Glej, kaj sta dosegla v vsem tem času, po tem ko že pol leta potujeta. In sedaj imava čast tu teči polmaraton, med vsemi temi tekači, za kar sem neizmerno hvaležna. Bila sem ponosna na naju. Vedela sem da je Peter že v cilju, upala sem da mu je šlo dobro, saj je bilo to v bistvu prvič, da sva tekla na tekaški prireditvi ločeno. Samo potem ko sem pomislila, da me v bistvu on čaka v cilju… potem sem tekla še lažje in hitreje. In v cilj prišla kot deveta ženska. Noro. Občutek je bil sicer med tekom dober, saj sem ostale ves čas prehitevala. Vendar pa sem kot vedno tekla brez ure, oznak tudi ni bilo, razen na 5 in 17km, kar pa mi tudi ni nič pomagalo.
Res, zadnjih 20 min sem tekla kot še nikoli. Ko te v cilju čaka tvoja oseba, tvoja polovica, ki navija zate. Noro. Prvič. Nikoli več tako. Naslednjič upam da obrneva vloge ;).
In tako sem osvojila svojo prvo denarno nagrado v teku. Čas je bil malo manj kot 1:45. Skupno deveto mesto , za kar sem celo dobila 100 eurov. Odpaljeno!
Najbolj pomembno pa je to, da je tudi Peter užival, kljub manjši krizi izredno zadovoljen, časovno sva tekla skoraj na minuto enako, vmes pa je uspel še celo nekaj posneti.
Proslavila sva pri Indijcih, super kosilo, ter si privoščila še malo antioksidantov – malezijski Cabernet Souvignon. Nazdravila sva na naju, na najino potovanje. In tek. Gibanje. Življenje.
Dobila sem pokal :).
In še 100 eurov-400 malezijskih Ringittov. Povsem nepričakovano in noro. Kot je prišlo, tako bo odšlo.
Gneča na brezplačnem avtobusu je bila ogromna, več kot pol ure sva se drenjala da sva sploh prišla na avtobus. Bila sva namreč več kot 15km stran od hostla.
Zadovoljen nasmešek na obrazu!
South Indian thali za regeneracijo.
Res, ponosna na naju. Dobro sva zvozila cel dan, ob sedmih zvečer pa zaspala kot avion.
Ni komentarjev:
Objavite komentar