Maybe tomorrow morning :)

Drži, pot je pomembnejša od cilja. In to sva spet doživela takrat, ko sva najmanj pričakovala. Pot iz Mrauk U ja ven do Bagana preko Magweja. Naj bi bilo 8 ur + 4.... Karta okoli 40 USD (polna cena karte vse do Mandalaya, čeprav sva potovala le del poti) - zelo drag prevoz a druge možnosti razen letala ni bilo.

Pick up - tuk tuk iz hostla do namišljene avtobusne postaje ob 8:30 zjutraj. Točen. Do postaje dobre pol ure, prvi preskus najinih želodcev tisti dan; dobesedno leteli smo čez nekatere luknje na cesti, dokler nisva z glasnim vpitjem vseeno umirila našega pubertetnega voznika :).

Na busni postaji spijeva čaj; tea-mix, in skoraj še liter kitajskega poleg (ker je bilo vse skupaj tko sladko da ti rit skupi potegne). Obisk wcja na busu bo tako ali tako obvezen. Pa saj veš, dokler ni driska je še ok :).
Z dve urno zamudo sva dočakala bus; bil je celo s klimo, kot so obljubili, kar udoben, če odštejem pozibavanje z glavo sem ter tja... In smo šli. 

Vmes postanki na dve uri, odlično kosilo, ki je bilo gratis (še zdaj ne veva ali je bilo všeto v karto ali ne, ali enostavno niso vedeli koliko naj nama zaračunajo za krožnik riža in dve zelenjavni prilogi; prijazna lastnica gostilne je samo mahala z rokama da naj nič ne plačava).
Pot nas je peljala dobesedno sredi ničesar, bogu za hrbtom, med riževimi polji, čez hribe in doline. Brez gumi defekta seveda ni šlo, pa so fantje hitro zadevo zrihtali. Tam na cesti res ne bi bilo fino obtičati...

In potem okoli petih popoldan dobiva v roke še zobno ščetko, pasto in osvežilne robčke, lično zapakirano. Malo se spogledava in nasmejiva, pa saj ne bova tako dolgo gori... Ne govori prehitro :).

Okoli devetih smo se ustavili na večerji, že v trdi temi. Računala sva da bomo verjetno že čez dobro uro na cilju, glede na to koliko so nama obljubljali vožnje. No ja, resnica je bila malo drugačna. 

Lastnik gostilne je celo govoril angleško; ko sva ga vprašala kje smo in kdaj bomo v Magweju naju je le pogledal, se nasmehnil in rekel: "Maybe tomorrow morning," 

Spogledala sva se in tudi midva samo nasmejala.. Utrujena, sita, a brez skrbi. Kljub temu da sva vedela da govori resnico. Bomo že. Fantje na avtobusu so vestno skrbeli za naju, zapirali okna, regulirali klimo, naju spomnili da morava jesti... Vse super. 

Tako se je iz 8ur razvleklo na 16 ur, sicer s postanki vred a vseeno. Malo sva uspela vmes celo zaspati. Okoli treh zjutraj smo prispeli v Magwe. In glej, avtobus so zapeljali do glavne postaje, naju zbudili in pospremili med vsemi tistimi temnimi zavitimi uličicami do pravega štanta, kjer lahko počakava na prvi jutranji avtobus.(burmanske zavite pisave še nisva uspela razvozlati). Za to smo porabili dobre pol ure, med tem ko so ostali čakali na busu. No, tako tudi od tu zamude :).

Neverjetno. Tam sva se dala na klopco, pa je lastnik hitro vstal, nama prižgal luč, se vsedel za mizo in pazil na naju. Za debelo uro sva utrujena od poti in guncanja po vseh tistih je***gor in dol zaspala. Ko sva se zbudila sva bila še vedno pod budnim očesom pozornega strica.

Težko opisati, malo sva zabluzila, a toliko iskrene pozornosti na eni sami avtobusni vožnji že dolgo nisva bila deležna. Sva preživela nato še dodatnih pet ur do Bagana ter se zvečer celo odpravila malo teči.

Hvala.

Ščetka, pasta in robček. Pa saj ne bova tako dolgo na avtobusu...

SIt in zadovoljen.