Mrauk U

Mrauk U – vas, kjer je elektrika (brez generatorjev) na voljo le med 18h-24h. Pol kiloometra ven iz centra hodijo po vodo k mestnim vodnjakom. Hiše so krite s palmovimi listi, grajene v dveh nadstropjih; glavno prevozno sredstvo je kolo, čeprav je že precej motorjev, avtomobilov in vseh možnih izvedb motokultivatorjev. Hitro se razvija, napredek je prišel tudi sem - v centru na vsakih 20m nekaj gradijo, razbijajo, popravljajo, trobijo. Če ne drugega sva imela ravno to srečo, da sva spala ravno poleg gostilne, kjer cel dan do osmih zvečer laufa generator. Hrupa več kot v Indiji. Ampak za jest so meli pa super, tako da jim je bilo malo oproščeno :).

Glavni razlog, ki je vas postavil na turistični zemljevid, so torej budistični templji, razpršeni povsod naokoli; deloma odkriti in obnovljeni, deloma zaraščeni in odmaknjeni. Večinoma iz kamna (ne opeke), mlajši kot tisti v Baganu,.Ne predstaljajo le spomenika ali kupa kamenja, pač pa jih je kar nekaj v aktivni uporabi.

So impresivni, zanimivi,  pozornost pritegne predvsem notranjost templjev; skrivajo dolge in temne hodnike, v  katerih so stene polne reliefov prizorov tako iz življenja bude kot vsakdanjih dogodkov. So zaviti, rzsvetljeni s svečami, užitek se je bilo zgubiti v njih, pričakovanje kam te bo pripeljal naslednji in naslednji korak, hodnik, v kakšno dvorano, do katerega Bude…

Tako sva par dni kolesarila po vasi, ujela res lep sončni zahod nad templji, dobro jedla; predvsem pa sva spet začutila utrip življenja v državi, kot je Burma. Kjer se ti zdi da se je čas ustavil pred storimi leti. Ko te otroci še vedno pozdravljajo, brez da bi te prosili za kulico, denar ali sladkarije.

In zjutraj, ko si vstal še ob trdi temi, in si čez cesto že ujel pogled na plamen majhnega ognja, ki ga je na istem vogalu, jutro za jutrom, naredila stara gospa; ogenj ji služi za cvrtje banan in riža, ki ga pripravi za zajtrk. A le do osmih zjutraj. Pri njej se večinoma ustavijo otroci na poti v šolo, vsak si kupi banano ali dve, jo dobi v plastično vrečko in šiba dalje.

Na naslednjem vogalu pa že postavljajo mizo in stolčke, tam imajo dobre rezance. Do desetih. Nato spet od petih popoldan dalje.

Iskreno, najprej se nama niti ni zdelo tako oh in sploh; utrujena od  vožnje in hrupa se nama ni zdelo vredno, da sva priletela sem….

Sedaj gledava z razdalje. Po Baganu, ki je poglavje zase in sva res lahko primerjala, kaj prinese razvoj. In sva vedno bolj hvaležna izkušnje v Mrauk Uju. Preveč za na papir :).

 Hodniki z neštetimi kipci bud v notranjosti. 

 Med pohajanjem obvezno kokos in kitajski čaj. Lastniki so bili res prijazni, vse je bilo bolj domače, ponudili so nama svežo papajino solato... ko le ne bi bila zabeljena z ribjo pasto :)

 Vsak večer na istem vogalu, ob isti uri :) 

 Sladke riževe palačinke s kokosom.

 Domačina, oče (84) in sin (44). Prijeten klepet v senci templja nama je razkril marsikaj o ljudeh.

Del templjev je odkritih, obnovljenih, del pa še vedno zakritih pred našimi očmi.

 Vedno nasmejani otroški obrazi.