Titina & Peter: Burma, štiri leta kasneje

Pred štirimi leti nama je šele v tretjem poskusu uspelo priti v Burmo; tokrat sva dolgo razmišljala, če naj jo sploh še obiščeva, ali raje ohraniva v dobrem spominu.

Letos je šlo popolnoma brez težav, vizo sva v Kuali Lumpurju dobila ekspresno, v istem dnevu.

Burma (uradno Myanmar) je država, ki še vedno buri duhove, med popotniki rpedstavlja nekaj nedostopnega, prepovedanega, skrivnostnega. Vsak je že slišal za Aung Sang Su Kji; politično zapornico, ki je bila v hišnem zaporu približno 20 let, izpuščena leta 2010, ravno takrat, ko sva bila v Burmi tudi midva.

Vrsto let je bila popolnoma odrezana od sveta, zaprta država. Sedaj se odpira s svetlobno hitrostjo naprej. Hvaležna sva, da sva jo imela priložnost videti pred štirimi leti. In danes, kakšna je razlika, kaj je prinesel napredek in odpiranje turizmu v tem času.

Prva postaja je bil seveda Yangoon - Rangoon. Ulice so ostale iste; življenje na njih že ob prvi dnevni svetlobi; posedanje na malih plastičnih stolčkih ob skodelici sladkega čaja ali kave (aka Coffe-mix 3 v 1), ko poleg dobiš v termoski vedno še vroč kitajski čaj gratis; kolikor ga lahko neseš :) ampak le v tapravih gostilnah. Tistih z menijem v angleščini skoraj da ne.

In še vedno so tu topli ljudje, nasmehi na obrazih, namazanih s tanako (zaščita prosti soncu).

Na drugi strani pa sva opazila polno novih avtomobilov in motorjev, reklamnih panojev za samsung, nokio, prve prave trgovine z uvoženim pivom, vinom iz Avstralije in Francije... Ter celo kavarno z avtomatom za espresso in rogljički za dva dolarja. Cene nastanitev rastejo, vedno več je turistov.

Samo ljudje ostajajo (zaenkrat) še vedno enaki, pristni, prijazni in ponosni.

Le zato sva se odločila, da obiščeva Burmo še enkrat. Ker sva verjela in še vedno verjameva, da se ljudje še niso tako spremenili.

Po Yangoonu sva - pazi - odletela v Sittwe. Želela sva si obiskati Mrauk U, malo vas nekje na severozahodu Burme, ki je znana po številnih starih budističnih templjih in je drugo najpomembnejše arheološko središče v Burmi. Pravi čar pa predstavlja dejstvo, da prej do nje sploh ni bilo mogoče priti drugače kot leteti v Sittwe, od tam pa pot nadaljevati z ladjico po reki do cilja. Ostale poti so bile za turiste zaprte. No, tudi to se je počasi spremenilo, sedaj lahko prideš tudi po kopnem, sicer okoli 25-urna vožnja iz Yangoona, ali pa preko Ngapalija (12ur vožnje z busom) in potem navzgor po reki do Sittewja (še enkrat toliko z ladjo).

Midva sva si rekla; glej, še enkrat sva v Burmi, dejva si iti pogledati še to. V eno smer si lahko privoščiva letalo, saj sva v Indiji živela zelo poceni, v drugo pa bo že šlo z avtobusom. Tako sva si prihranila malo več časa še za kaj drugega, saj bova v državi le 25 dni.

In sva odletela. Res, pravo udobje. Na letalu sva dobila še rogljiček z morsko travo (vege opcija).

Po slabi uri in pol smo pristala v Sittweju, malem pristaniškem mestu ob delti Kaladana. V bistvu grdo mesto, komaj sva našla poceni prenočišče (zaradi turstične nerazvitosti so cene hotelov, ki lahko sprejmejo tujce v povprečju po 40 USD navzgor). Vseeno sva uspela nekaj najti, kjer je bila cena ne v dolarjih pač pa v kyatih Hitro sva se spravila v posteljo, saj naju je drugi dan čakala 7 urna vožnja z ladjo do Mrauk U-ja. Zjutraj sva imela srečo, da sva jo ujela, saj sva prišla le pet minut pred sedmo; rekli so nama da ladja sicer štarta ob osmih, v resnici pa je ob sedmih. Hvala bogu. Namestila sva se na zgornji palubi, edinemu mestu ki je bilo še fraj - kmalu sva ugotovila zakaj - tu je namreč sijalo največ sonca; že čez eno uro je tako žgalo, da sva si ob ograjo navezala dežnika za senco. In je šlo. Počasi smo pluli navzgor, po ozkih in širokih kanalih, med riževimi polji. Vmes smo se parkrat ustavili, dobesedno sredi ničesar, na improviziranem pomolu. Potniki so se malo zamenjali, ni ti bilo čisto jasno kam gredo, ko so odpluli z malimi čolni. In smo šli počasi dalje. Med Sitwjom in Mrauk U jem sicer pelje tudi cesta, ki pa je za tujce/turiste zaprta. Edina opcija je tako s trajektom/privat ladjico. Najcenejši je državni trajekt, ki pa tudi pelje le dvakrat na teden in stane 6 USD; če tega zamudiš ostane le privat prevoz - 150 USD. Tako da ja, sva bila zelo zadovoljna ko sva ugotovila da sva temu za las ušla. Če bi morala tam čakati na naslednji trajekt čez 4 dni ne bi bilo najbolj prijetno...

Po dobrih petih urah (že!) smo prispeli v Mrauk U. Vožnja je bila zanimiva, dokaj hitra, ne prenaporna. Hitro naju je že na ladjici zahaklal en lastnik guesthousa, in spala sva za deset dolarjev, zelo ugodno, saj sva računala da bova morala plačati vsaj 25USD. No, saj razlika v ceni je z razlogom.

Večerni pogled na Sule payo. Yangoon.

Obvezno mali plastični stolčki pred štantki.

Kaj sva videla iz terase hotela.

Samopostrezni zajtrk v hostlu v Yangoonu. V Burmi ponavadi poleg prenočišča dobiš skoraj vedno še zajtrk vključen v ceno. Tu je bil eden izmed najboljših v Burmi do sedaj (ko ni samo toast, margariuna, marmelada in jajca; morda še kakšna banana). Na izbiro si imel še pet različnih vrst zelenjave/jajc/solate, vse burma-recepti.