sreda, 26. november 2014

Filipini. Prvi vtisi.

Na Filipine sva prišla popolnoma brez pričakovanj. In brez ideje kam bova šla, le malo okvirno. Tako so naju toliko bolj presenetili.
Nekaj zanimivosti :
- skoraj vsi Filipinci govorijo angleško - po pol leta kriljenja z rokami in polomljene angleščine se je tu neverjetno enostavno pogovarjati; angleščina je drugi uradni jezik.
- zjutraj naju zbudijo cerkveni zvonovi in ne Alahov klic iz mošeje ali gongi z bližje budistične gompe - več kot 80% je katoličanov
- jeepney-i - verjetno nacionalni simbol : gre za predelane ameriške jeepe, ki so tu ostali po drugi svetovni vojni in so danes najbolj popularno prevozno sredstvo, aka vedno se najde prostor še za enega. Porisani, popisani, vedno zanimivi.
- sestavlja jih 7107 otokov, 2000 je poseljenih; baje sicer štejejo tudi najmanjše kamenčke z vode :) a vseeno.
- za kilogram domačih kakijev sva odštela 0,35 centov. Mangoti tu naj bi bili najboljši na svetu. In pika. Čakava na jug.
- če ne ješ v dragi restavraciji je brezmesni obrok skoraj misija nemogoče :). Svinjina, piščanec, ribja pasta - povsod, vedno, meso je glava sestavina!
- petelinji boji - nacionalni šport. Jih bova izpustila....

- neizmerna gostoljubnost!

In še bi lahko naštevala. Naju bolj kot na azijske države spominjajo na srednjo in južno Ameriko, vsaj sever, kjer se nahajava sedaj. Vpliv španske kolonizacije je še danes prisoten v imenih in priimkih, besedah. Včasih se zdi kot da govorijo neko smešno angleško/špansko/filipinsko mešanico. Malo razumeš, malo ne.

Manilo sva izpustila, iz letališča sva takoj odšla na busno, ujela avtobus ob 2eh in se odpeljala na sever. Pred odklopom na morju bova nekaj dni preživela med riževimi terasami, na svežem zraku.

Jeepneyi :).

Ni komentarjev:

Objavite komentar