Riževe terase, Batad, Banaue

Riževe terase pod Unescovo zaščito, svetovna kulturna dediščina. Obvezna postaja na tem koncu sveta :).

 Batad; terase se okoli vasi razprostirajo kot amfiteater.

Izredno dobro in učinkovito zgrajeno. 

V hribovitem svetu Filipinov so pred približno 2000 leti staroselci (večinoma Ifugao-pleme, lovci na glave) z lastnimi rokami zgradili kamnite (ponekod tudi blatne) terase za riž, z neverjetno učinkovitim namakalnim sistemom. Tako dobro, da so se do danes skorajda popolnoma ohranile, in so še vedno v vsakdanji uporabi. 

V okolici mesteca Banaue je takih večjih teras kar pet, midva sva si poleg tistih blizu mesta ogledala še ene, in sicer v Batadu, 12km oddaljenemu iz Banaue-ja. Najprej sva razmišljala o večdnevnem trekingu, a sva ob cenah za to idejo kmalu opustila. In pa, roko na srce, v Nepalu sva imela dovolj trekinga med polji riža, po vaseh brez elektrike, kjer sva se tudi že izgubila ter pustila nekaj krvi čisto pravim nepalskim pijavkam. Prišla sva do zaključka da je to ta trenutek dovolj :).

S prevozi naokoli si kar malo omejen, če hočeš kam sam so cene navite, jeepneyi vozijo ob nepraktičnih urah, letalsko karto za na morje sva si že kupila (in saj sva malo nestrpna :)), pa še dež je bil in mraz. Tako sva si šla terase pogledat kar s skupinsko enodnevno  turo.

Po enourni vožnji (zasedla sva prednje sedeže pri vozniku ker je bilo na zadnji vožnji Petru konkretno slabo) smo se peš spustili do vasice Batad. In ja, pogled na kot amfiteater oblikovane riževe terase je bil zanimiv,  nekaj novega, predvsem ker so terase res ogromne, vzdrževane, glavni vir hrane za celo vas. Če pa vidiš prvič riževe terase, potem tega dela Filipinov res ni za izpustiti.

Škoda je bilo samo, ker je riž večinoma požet. Tu in tam so bile na poljih živo zeleni mladi poganjki, večina teras pa je bila praznih. Če se kdo odpravlja na te konce naj pride ko riž zori - aprila, maja. Takrat je pogled na terase mnogo lepši, ko so obarvane živo zeleno.

Potem smo si pogledali še bližnji slap, osvežilno kopanje pa sva izpustila, ker je bila voda ledeno mrzla.

Tura se je kar vlekla, za konec pa smo morali na cesti čakati še debelo uro - jo namreč širijo in zato minirajo.... 

 Mladi poganjki riža, katere potem ročno, enega po enega presadijo na drugo teraso.

 Živo zelena barva, balzam za oči. Pri hoji si moral biti kar previden, drselo je in hitro se lahko znajdeš par metrov nižje v blatu :).

 Vse poteka ročno, z veliko ljubezni in potrpežljivosti. In riž je res okusen in kvaliteten. 

 Tappiya slapovi, 47m.

Prometni zamašek. 

Nekaj utrinkov iz bližnjih vasi okoli Banaue-ja :

 Tipična hišica plemena Ifugao. Spodaj spijo, v desnem kotu ognjišče, prostor na podstrešju pa je namenjen sušenju riža.

 Terase v okolici Banaue-ja.

 Prijazna zgubana ženica naju je povabila, da si ogledava notranjost njene hišice.

 Že od malih nog. Brez komentarja.

 Na poti domov skozi riževe terase.

Jeppney z napisom : I'm proud to be an IFUGAO.

Zdaj pa bus za Manilo in koj na letališče :).