Sva v bungalovu, 20m stran od peščene plaže na Filipinih. Filipinih. Ko je že zven samega imena države eksotičen. Pogled seže skozi kokosove palme, mimo viseče mreže, naprej čez mirno morje, takih barv ko vidiš le v katalogu. Plavava, tečeva, malo snorklava, pijeva sveže kokose z drevesa, sklepava nova prijateljstva, smejeva in veseliva.
Doma v Sloveniji je mraz. In midva sva tu. Sredi raja po najinih merilih.In tudi po merilih večine ostalih. Med neizmerno gostoljubnimi ljudmi - Filipinci so neverjetni. Za njih je prijatelj ali gost kralj. Pravijo, da če imaš prijatelja tu, nisi nikoli lačen :). Če kolega ujame ribo je samoumevno, da jih ti ne rabiš več, saj jo bo delil s teboj.
Port Barton je mala vas na Palawanu, kjer sva že en teden. Prvih par dni sva rabila, da sva se sploh navadila na idejo, da sva na končno na morju. Da ne rabiva nič razmišljati, da lahko uživava.
Preživela sva tajfun. No, Pretiravam. Tu ni bilo hujšega kot močan veter in valovi. A sva vsak trenutek hvaležna, da ni prizadel huje ne Filipinov ne Japonske.
Zjutraj greva na sveže nabran kokos - prijazni Jerom ima za hišo palmo, kjer nama jih sproti naberee. Tako naju vsako jutro naju že čaka kozarček s slamicama, žlicama ter (najmanj) dva kokosa. Malo poklepetamo, pozdravit naju pride njegova mama. Potem se sprehodiva nazaj na zajtrk, kar koli bi si zanj zmislila. Sveže skuhan rižek in kuhane banane, čaj v velikih belih skodelicah, narezano sadje z zataknjenim dežničkom. Tako sva bila nazadnje postrežena ko sva bila up-grade-ana v business class na letalu :). Vse skupaj za pol manj, kot če bi šla s šotorom k našim sosedom.
Doma v Sloveniji je mraz. In midva sva tu. Sredi raja po najinih merilih.In tudi po merilih večine ostalih. Med neizmerno gostoljubnimi ljudmi - Filipinci so neverjetni. Za njih je prijatelj ali gost kralj. Pravijo, da če imaš prijatelja tu, nisi nikoli lačen :). Če kolega ujame ribo je samoumevno, da jih ti ne rabiš več, saj jo bo delil s teboj.
Odstopili ti bodo najboljše kar imajo. Ker takšni pač so. Ne vem, ne znam opisati. Pač moraš doživeti. Podobno kot pri Sihkih v Indiji.
Vse imava, in tega se zavedava. Veva, kako hvaležna sva lahko za vsak nov podarjeni dan, za vsak nov nasmeh, za nova prijateljstva, ki jih tu skleneva. Saj so vmes slabi trenutki, razočaranje nad ljudmi, samim sabo, življenjem; okoli te ravno tako prenesejo, ni važno koliko kilometrine že imaš za seboj. Vendar vse skupaj lažje prenašava. In prav je da poveva, da sva za večino tega hvaležna Tushiti, budizmu in meditaciji.
To je tudi vzrok, da že ves čas potujeva bolj počasi. Imava trenutke zagona, intenzivno doživljava vse, vsako minuto. To traja morda deset dni, nato pa se morava ustaviti. Da procesirava, razmisliva, dihava. In živiva. Ne moreš letati od kraja do kraja, pogledati ravno vsake stupe, vsake jame, vsakega jezera, muzeja... Vmes živeti od toastov in marmelade ter praženega riža z zelenjavo. Poskrbeti moraš za kvaliteto, drugače se skuriš.
Morda malo nepovezano vse skupaj. A takšne so najine misli sedaj.
Živiva tukaj in zdaj. Ne iščeva ničesar. Ko pride tisto kar rabiva se ustaviva. Preveč sva pustila za seboj.
Hvala da ste z nama v mislih, ko je hudo, napeto, in hvala da z nama delite vse lepe trenutke, ki jih doživljava.
Morda malo nepovezano vse skupaj. A takšne so najine misli sedaj.
Živiva tukaj in zdaj. Ne iščeva ničesar. Ko pride tisto kar rabiva se ustaviva. Preveč sva pustila za seboj.
Hvala da ste z nama v mislih, ko je hudo, napeto, in hvala da z nama delite vse lepe trenutke, ki jih doživljava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar