ponedeljek, 22. december 2014

El Nido

Po rajskem oddihu sva se odpeljala na sever Palawana, v El Nido. Kar nekako sva odlašala z odhodom, kakor da bi slutila, da nama ne bo najbolj všeč. Pa vendar sva na koncu po skoraj dveh tednih (kljub prigovarjanju prijateljev, naj še vendar ostaneva kak dan) Port Barton pustila za sabo. Pot do tja sva si delila s simpatično slovensko družino Tonkli, skupaj smo se stiskali najprej na jeepneyu, nato še v kombiju, in po napornih urah končno prispeli na cilj. 

Stiskanje na zadnjih sedežih v kombiju proti El Nidu. 

Mesto nama že na prvi pogled ni bilo prav nič všeč. Ozke ulice so bile prepolne motorjev in triciklov, ki so vsi povprek prav zoprno po indijsko hupali (česar na Filipinih res nisva vajena), glede hrupa motorjev pa ne gre izgubljati besed. Tlačili so se celo na mestno plažo, ki tudi brez njih sicer ne bi bila omembe vredna in nama ni bilo niti, da bi se na kratko skopala. 

Mestna plaža v El Nidu, z veličastno kuliso

Edino dve stvari sta nama bili takoj všeč:
1. svetovna kulisa z apnenčastimi skalami in otočki v okolici El Nida,
2. informacija, da so kokosi ob sredah in sobotah na marketu po 10 pesotov (slabih 20 centov), kar je absolutno najceneje na svetu (po najinih izkušnjah). (ja, res sva malo nora na kokose :) ). 

Glavni razlog za obisk je seveda island hopping po izredno lepih lagunah, pa tudi za snorklanje in potapljanje naj bi bilo tu eno najlepših mest na svetu. Tako smo si skupaj z družino Tonkli najeli kar privat ladjico za celodnevni izlet po lagunah (tura A). Noč prej je bil  močan veter, ki se je nadaljeval tudi zjutraj, in s seboj je prinesel rahlo slabo razpoloženje  in dvom, če bi morda odpovedali izlet (turo C naprimer, ki je v celoti na odprtem morju, je bila odpovedana s strani obalne straže). Kavcije nam kljub pregovarjanju seveda ni uspelo dobiti nazaj, največ kar smo dosegli je bil dodaten popust. In smo vseeno šli.

Oblaki in veter niso napovedovali mirne vožnje...

Na "slovenski" ladjici z družino Tonkli (od leve): Enja, Alex, Davorin in Karmen

Morje je bilo precej razburkano, bambusovi stabilizatorji na ladjici so ječali in pokali, da je bilo veselje. Morje nas je zalivalo iz vseh strani in hvaležni smo bili, da je bila voda prijetno topla. Kaj bi šele bilo če bi bila mrzla….  Če pustimo ob strani dejstvo, da je en rešilni jopič manjkal (in to, kako bi se padec med 3-metrske valove lahko končal), smo uspešno prispeli v Malo laguno pred večino ladjic, ki so nam hitro sledile. Vidljivost pod vodo je bila seveda nična, kar je najbolj oteževalo dostop do lagune, kamor smo morali delno odplavat, delno se sprehodit čez korale. Če bi imeli na voljo kajake (kot nekateri turisti) in če se ne bi za nami vsulo novih ladjic, ki so skoraj blokirale ves zaliv, potem bi bilo vse skupaj precej lepo doživetje, saj so strme apnenčaste stene tvorile čudovite lagune in prehode med njimi. Borba s plavanjem proti toku, hoja po ostrih koralah in na koncu še valovi, pa so precej zameglili prijetno izkušnjo. 

Trenutek, ko valovi niso bili največji...

Naslednja postaja je bila Velika laguna, v katero naša ladjica zaradi oseke ni mogla zaplut, zato smo se do vhoda kar sprehodili po plitvini (in po koralah…). Laguna je bila sigurno večja od prejšnje, lepoto le-te pa težko primerjava, saj se je od tam videlo premalo, nihče od nas pa se ni hotel ponovno podati v borbo z morskimi tokovi. 

 Pogled ven iz velike lagune.

Zaradi oseke nismo mogli z ladjico globje v laguno, tako da smo šli peš in se trudili izogibati koralam.

Plaže, ki naj bi sledila, si po »nasvetu« vodiča nismo ogledali, baje da zaradi prevelike gužve. Zato smo se ustavili ob robu majhnega zalivčka, kakšnih 100 m pred neko drugo plažo in pred vhodom v Skrito laguno. Valovi in veter kljub zalivu niso bili bistveno manjši kot na odprtem morju in nikomur od nas ni bilo všeč dejstvo, da bomo imeli kosilo kar na ladjici. Tistih 100 m do lagune pa se nama je zdelo skoraj prenevarnih, da bi po neravni plitvini med valovi lovila ravnotežje in se izogibala bližnjemu srečanju s koralami. Tako smo se 2 uri prezibali in uspešno pojedli kosilo (z ne preveč raztresenega riža po tleh :-)).
Morje na poti nazaj je bilo še bolj razburkano kot na poti do tja, vožnja pa počasna in mučna. Pred koncem smo se ustavili še na eni lepi peščeni plaži, kjer sva spila precej zasoljen kokos in jabolčno pivo, ki smo ga prinesli s sabo. Vsi smo bili že precej utrujeni in res nam je bilo žal, da nam je vreme precej pokvarilo izkušnjo izleta. 

 Kosilo smo imeli kar na ladjici. Se ti je kar malo začelo guncati v glavi ko si pojedel.

 Še zadnji postanek za kopanje.

 S kokosi dobro služijo - 5x dražje kot na tržnici. Pa še vedno ceneje kot euro.


Naslednji dan sva se s triciklom odpeljala do bližnje plaže Las Cabanas, ki je tukaj edina primerna za kopanje, čeprav ni tako rajska kot White Beach v Port Bartonu. Še isti dan sva spakirala in se z naslednjim jutranjim busom odpravila v Puerto Princeso.

Žalostno je bilo videti, kaj je prinesel turizem kraju, kot je El Nido. V resnici pa smo za to krivi mi, turisti. Pogovarjala sva se z nemško-filipinskim parom, ki sem prihaja že deset let. Letos verjetno zadnjič. Potožila sta, kako se vse prehitro spreminja; na plažo so speljali kanalizacijo, vedno več je turistov, okolje pa trpi. 
Ladjice te sproščeno zapeljejo kamorkoli, vržejo sidro kjer je pač prostor med 30+ že zasidranih, ne glede na to ali so korale spodaj ali ne. In hop cop, pejt v vodo samo obuj se, lahko zelo boli če stopiš na korale?!? Seveda zaračunajo nekakšno okoljevarstveno takso – kam gre ta denar ne vem? Namesto da bi recimo zgradili vsaj nek pomol pred katero izmed lagun, na katerega bi se lahko privezale ladjice, mi pa ne bi imeli dostopa do lagun le preko hoje po koralah?? Kaj se bo zgodilo v roku par let?

El Nido sva zapustila z mešanimi občutki; sami smo krivi, kaj se dogaja z okoljem okoli nas. Kaj prinesemo kot turisti. Saj vem, vedno sta dve plati zgodbe; po eni strani prinesemo vseeno malo napredka vasem, mestom, mogoče je zato kje boljša zdravstvena oskrba, nekje celo gre naprej v smeri ločevanja odpadkov (kar sva doživela na severu Filipinov); drugje zavije v popolnoma nasprotno smer. Kot začaran krog. Brez epiloga.

Ni komentarjev:

Objavite komentar