Ob Mekongu, Kampong Cham

Moderno Malezijo sva po treh dneh hitro pustila za seboj, AirAsia naju je tokrat zapeljala v Phnom Penh, prestolnico Kambodže. Od zadnjega obiska se ni kaj dosti spremenil, še vedno je utrip tiste prave backpack JV Azije. Nisva izgubljala kaj dosti časa, počasi sva se spomnila znanih ulic, dobrih restavracij in prijetnega vzdušja ob reki. Spomnila sva se, zakaj sva sem ponovno prišla in zakaj si želiva tukaj nadaljevati najino pot. Počutiva se sproščeno, dobrodošlo in s polno novega potovalnega zagona :-)  

Potem pa zgodaj zjutraj na avtobus proti vzhodu, do Kampong Chama.

Happy new year v Phnom Penhu.

Pečena svinjina ;) hec - končno nekaj za naju, pečeni seitan, riž, malo zelenjave in omaka s čilijem. Ko končno ne rabiš kriliti z rokami da dosežeš obrok brez vsaj ribje paste :).

Tu sva navdušena nad ananasi. Tako okusnih že dolgo nisva jedla. Cel olupljen stane manj kot 0,3eura... Jej lokalno!

Ponavadi že od daleč zadišijo :)

Večerna aerobika v Phnom Penhu.

Sveži spomladanski zavitki. Ko le ne bi bili vsi polnjeni s takšnim ali drugačnim mesom.

Pitaya - dragon fruit. trenutno drugi najljubši sadež.

Zaspano mesto ob Mekongu, kjer je pravo dogajanje na tržnici, ob nabrežju reke in v okolici mesta. S kolesi sva se odpeljala do bližnjih vasi, začutila utrip podeželja, do watov, malo meditirala - po krščanskih Filipinih in muslimanski Maleziji sva končno spet med budisti. To sva pogrešala. To potrebujeva.

Zahod nad Mekongom, Kampong Cham.

Prijazni obrazi Bude.

Le 10 min s kolesom ven iz centra se odkrije pravo življenje.

Otroci še vedno vpijejo za teboj Hello Hello!

Spravljanje riža. 

Tkanje krame - šal s tipičnim karirastim vzorcem, ponavadi rdeče-belo.

Večere pa sva preživljala na nabrežju Mekonga; na eni strani aerobika oz. telovadba po kamboško :), v pižamah (še vedno skrivnostne pižame :)), na drugi strani moški del populacije igra neke vrste mini nogomet. Pogled na bambusov most, debata. Kaj bi si želel še več. Morda le morje :).

 Bambusov most, ki ga vsako leto po monsunu zgradijo na novo. Dolg je približno kilometer in pol in vodi na mali otoček sredi mekonga.

 Na prvi pogled izgleda precej nezanesljivo, ko se pelješ ti pod kolesi vse ropota. Ampak je super. Kar malo adrenalinsko ko mimo tebe pripelje motor, in se ti zazdi da se bo pod teboj vse vdrlo...

 Staro in novo.