Medicine Buddha

Kaj naj napišem...

Ravno pravi čas :).

Spet sva tu, v McLeod Ganju. Indija. Dalai Lama. Budizem. Tushita. Potres. Nepal... Nov potres...

Že pred potresom sva načrtovala pot v Indijo. Sama sem čutila, da potrebujem malo odklopa. Po vsemu kar se mi je v glavi dogajalo. Po obračanju na trekingu, po vseh čudnih mislih in občutkih, ki sem jih doživljala. Indija me je spet klicala :-).

Prijavila sem se na Medicine-buddha retreat v Tushiti. Že lanskega oktobra sem razmišljala, da bi se ga udeležila. Že samo ime me je privlačilo, priznam. Je to morda nekaj, kar bi lahko doprineslo k mojemu znanju medicine?
Vendar takrat še ni bil čas zato. Peter je rekel da je za. Mogoče si le ni želel sam ostati v Nepalu :). V četrtek sva se prijavila. V četrtek sva dvignila vizo za Indijo.

V soboto je bil potres...

Ne verjamem več v naključja. Zakaj sem se prijavila na ta course pred potresom?. Zakaj sem se že prej odločila da želim hitro v Indijo? Zakaj sem se obrnila na trekingu? Zakaj...? Skoraj tako kot kaj bi ce bi... :-) 

Budizem.

Verjamem, da se zaradi njega razvijam v boljšo osebo. Pomaga mi najti, kar sem vedno imela v sebi, a nisem tega znala izraziti. 

Uči me. Spoštovanja življenja, vseh živih bitij. Hvaležnosti. Da sem tukaj in zdaj.

Lahko bi pisala se in se.

Na koncu koncev lahko rečem, da me je rešil. Pred smrtjo?

Zakaj se že sedem let vračam med budiste :-). V Nepal. Indijo....

Vesela bom oz bova vsakega direktnega vprašanja, kar se tice tega. Malo več pa bom napisala ob naslednji priložnosti.

Tokrat le o zadnjem retreatu.

V osnovi je namenjen prav vsakemu. Ni vazno ali si budist ali ne, ali verjameš ali ne. Na koncu je pomembno le to, da imaš upanje, da verjameš v tisto, kar ti pravi glava, srce.

Trajal je 9 dni, do sedaj najboljša skupina kar sem kdaj bila. Bilo nas je 20, pod vodstvom Venerable Lobsang Namgyle-a - neverjeten človek. Neverjetna osebnost. Pri njemu sva se ze lani udeležila enega tečaja. In bila je skoraj da šola za zivljenje. Če ne bi on vodil tečaja, se ga verjetno ne bi prijavila.

Urnik podoben kot vedno do sedaj.
6:45-7:30 : jutranja meditacija, 35 Buddhas
7:30 : zajtrk
9:00-11:45 : teachings z odmorom. Ta čas smo v bistvu posvetili predvsem praktičnemu delu - molitvam, mantranju k Medicine Buddham.
11:45 : kosilo + karma joga
14:00-15:00 : diskusijske skupine
15:00 : čaj
15:30-18:00 : teaching z odmorom
18:00 - večerja
19:30 : večerna meditacija, ponavadi Varjasatva practice.

Bistvo tecaja je bilo, saj ne vem kako bi opisala. Del so predstavljale molitve - za vsakega ki ga poznaš, ki trpi, ima hujšo bolezen, tudi za samega sebe, predvsem pa za Nepalcv in vse ostale, ki jih je prizadel potres. 

Vsak vecer smo dan posvetili vsem živim bitjem, ki trpijo, prebrali s posebnega seznama, ki se je z dneva v dan daljšal in daljšal, imena vseh ljudi, vsakega posameznika, ki si ga lahko dodal na listo, napisal kakšno bolezen ima, kaj ga tare, kateremu želiš pomagati...

Vmes je prišla tudi novica o drugem potresu...

Bilo je izredno naporno. V mislih sem obnovila celotno pot po Nepalu, priklicala v spomin čim več ljudi, ki sva jih srečala na poti. Se začela sprasevati, kaj se je zgodilo z njimi. Neverjetno, kaksnih podrobnosti sem se spomnila. In hkrati groza, strah ob spoznanju, kaj bi bilo ce bi bila sedaj tam. Pa obcutek krivde,da sem hvaležna, da sem pobegnila... Da sem živa. Da ŽIVIM. Zakaj jaz?

Hkrati sem molila tudi zase, za svoje bližnje. Da se moje telo resi vsega slabega. Da se sčisti tudi moja glava. Vseh tegob, attachmentov, strahu.... 

Res je bilo naporno. Utrujajoče. Zvečer sem padla v posteljo.

Potem pa vseeno začutiš, da deluje, da se nekaj premika. Da lahko obcutis na samemu sebi. Vendar lahko hkrati le upaš da tvoje sedenje na blazini, meditiranje, koristilo se komu drugemu :-). 

Kot zacaran krog. Kaj narediš dobrega če le sediš na blazini. Ko bi najraje sla, se usedla na prvi bus za Katmandu, in tam naredila nekaj. Ko veš da ne moreš le SEDETI IN MOLITI, UPATI. Na kaj? Na lepsi jutri?

Eno leto poti se je obrnilo. V enem letu ne vem kaj vse sva doživela, preživela. Skoraj tajfun, napad na ulici, potres, osel me je porinil s poti, predvsem pa je bilo veliko psihičnih preizkušenj.
Zelja po temu da bi drugim pomagala. Vendar če si nekdo ne želi pomoči nimaš kaj. Sprejemanje resnice. Odločitve... Joj, spet mi misli bezijo. Ni cudno da ne spim ponoci.

Šele ko je bilo vsega konec, se se zavedla, kaj vse sem pridobila. Skoz vse tegobe, ki smo jih dali skozi. Od neudobnega sedenja, lakote ob jemanju mahayana precepsov, utrujene glave, solz in izbruhov jeze ob novem potresu, zadovoljstva ko ti uspe obrniti eno malo :-) .

Novih prijateljstev, sprejetosti.

Ko ves da je to tvoje mesto tu. Zdaj. Ko je prav.

Hitro se je obrnilo. 

Meni je pomagalo. Vsak dan rastem. Pomagalo mi je procesirati v glavi vs Nepal. Pomaga mi pri zdravljenju telesa. 

Meni pomaga. Me navdihuje.

Zato sem tu. Zato se vračam. 

Karma :-).  

Okoli desnega zapestja se mi se mi sveti živo rdeča zapestnica. Ki jo je posvetila Njegova visokost His Hollines Dalai Lama :-) .

Naša skupina.