Epilog Nepalu

Zadnji obisk Nepala je bil res nekaj nepričakovanega.
Najin zaključek:

Titina : Moj Nepal...

Verjetno zadnja toliko osebna objava. Kaj naj, to je Nepal. Ko potegne iz tebe najboljše in najslabše. 

Ne bom napisala letošnji Nepal. Ker ne vem več, kaj mi bo prinesel jutrišnji dan :). Ker me lahko v naslednjem trenutku spet prime, da kupim letalsko karto in odletim bogve kam... :). Malo heca.

Nepal mi je toliko dal, da je prav, da napišem še nekaj za zaključek. Bolj v bistvu za svojo dušo, za osebni zaključek.

Vsaka izkušnja šteje. Ni mi žal za minuto življenja, ki sem ga preživela tam. Morda le za 30 sekund potresa... Vendar me je naredil močnejšo. Še bolj trdo kožo sem dobila, hkrati pa sem postala še bolj občutljiva.

Lotila sva se na koncu februarja. Praznovala mojih trideset let. Šla v Kopan. Budizem. Spet. Drugače kot Tushita, a bogatejša veliko novih spoznanj. 

Treking. Jiri - Gokyo - Jiri. Fizično. Psihično. Mraz. Opekline.

Moj najbolj naporen treking do sedaj. Vreden vsake sekunde. Spoznanja o temu, koliko pomeni podpora partnerja, koliko zmorem jaz sama kot oseba, kakšne probleme vse imam, ki izhajajo le iz moje glave... Kaj moram rešiti. Koliko zmore moje telo, koliko je pomembna hrana ob takšnih fizičnih naporih. 

In kaj si želim v življenju.

Vsak najin pogovor.
Iti preko svoje meje...

Osel, ki me je zrinil s poti. Spet skoraj usodno.

Chyalsa

Še eno zaključeno poglavje. Če sem imela prejšnjič malenkost slabo vest, da sva odšla po slabih dveh tednih, ko je Špela morda malo preveč računala na naju, sem sedaj dobila potrditev, da je bilo ok. Da je moja pot tam zaključena. Dala sem kar sem lahko. 

Katmandu

Sreča ko je bilo konec trekinga.

In želja po še.

Že tolikokrat... Spomini na najin prvi poljub. Na Reggae bar :).

Mipsang. Njegova družina.

In spet, ko ti mesto potegne. Je onesnaženo, je hrupno, okoli sva hodila z masko na obrazu (včasih so se mi zdeli smešni vzhodno-azijski narodi z maskami na obrazu, širokimi pokrivali, rokavicami na rokah kot zaščito pred soncem. Sedaj delam isto sama. Predsodki...). Pa vendar je to Katmandu. Nepričakovan nasmeh na ulici, skriti tempelj ki ga odkriješ po naključju... Pitje tongbe in filozofiranje o življenju z mojim možem.

Nakupovanje.Čisti užitek barantanja :). Kar vsak, ki je že bil tu ali v Indiji ve, da ni od muh.

Veselje ob načrtovanju novega trekinga...

Tamang - Langtang - Bolj kot ne poskus trekinga.

Kaj se je dogajalo, sem že napisala. Preveč sem napisala. Preveč je bilo, preveč jih ni razumelo. Tistih par, ki vas je, hvala.

Hvala za podporo, hvala za spodbudo. Če je bilo že vse javno, je zahvala za vse še najbolj potrebna javne objave. 

Preveč je bilo negativnih mnenj na moje pisanje. Toliko, da sem se zavedla, da marsikdo ne more sprejeti resnice, ki se je dogajala v meni. To kar sem delila, ne vem, je verjetno le Nepal. Ni mi žal, da sem napisala vse kar sem. 

Imela sem slab občutek od začetka. Na način, ki ga ne znam opisati. Fizično je šlo. Vse kar je šlo so bile moje noge. Ki so sposobne vse in še več. Glava pa ni in ni šla. 

Moja slutnja o smrti. S katero nisem vedela kaj bi....

Obračanje od tam, kjer ti je najljubše. Ko dihaš. Živiš. Ljubiš. 

Ogromna preizkušnja. Zame. Za Petra. Za naju. Vprašanja v glavi je prav, je narobe, je sploh odgovor na to, zakaj mi zaupa, kje je meja, je preveč, kaj mu delam???? Sem sebična...

Odločitev in zaupanje...

Vmesni čas je nepomemben.

Potres

Ko sploh še naj napišem. 

Zakaj? nikoli ni odgovora na to, ne glede kje se zgodi neka naravna nesreča. Vsak dan. Ko je bil tajfun na Filipinih me pol toliko ni dotolklo. Ko pa se gre za Nepal pa ne vem :). Kot toliko Slovencev :).

Nesreča, ki prizadane narod, ki že tako ali tako nima nič. Samo saj vem, vsak dan se to dogaja. Kaj pa je drugače ko je bil potres v Posočju. Ko se mi zdi da me dogajanja v lastni državi niso tako prizadela, kot me je Nepal.

Ko smo v objemu zunaj na travi čakali da bo konec. Ko začutiš tisto bližino sočloveka. Upanje. Molitev. Sprejetost. 

Vse bi jim dala.

Nato pa udarec. Langtang je odneslo!!!

Peter!!!  Tam sva bila. Tam bi bila. Zakaj sva obrnila. Sva zbežala, sva se izognila smrti???

Kaj naj si mislim?

Naj še verjamem v naključja. Naj še verjamem sploh v kaj. Naj si le še zaupam. Kje je meja koliko si lahko zaupam. Kje naj neham.

To je bila ena težjih odločitev na poti. V življenju. Pa ne dramatiziram. Ko se tepe glava, srce in razum.

Ko sva prišla s trekinga, ko sem pisala o svojih občutkih, mislih. Nekateri najbližji so me označili za sebično, ošabno. Da mislim samo nase in na nobenega drugega. Bolelo je. In še vedno boli. 

Druge je skrbelo. Da sem malo nora.

Podporo pa sem dobila tam, kjer je nisem pričakovala :).

Vseeno je bilo preveč negativnih mnenj, zato sem se že takrat odločila, da ne bom pisala več tako osebnih stvari. 

Ko si že tako dolgo od doma, izgubiš mejo...

Obrnila sva. Zaradi mene. Se rešila. Ne vem. Verjamem, da nekdo pazi na naju! :).

Žal mi je,da so bile moje zle slutnje pravilne.

In potres. 

Sreča, da živiva.

Spoznanje, da nama je bilo prizanešeno.

Ljubezen.

Do Petra.

Do življenja.

Do soljudi.

Hvaležnost.

Kakšna je verjetnost, da sva si prej prej uredila indijsko vizo? Kakšna je verjetnost, da obrneva? Kakšna je verjetnost, da sva bila v času potresa pri Mipsangu in koj slišala, kaj je z Langtangom? Novice od tam, od koder sva obračala.
Kaj bi bilo če... ? Tega se raje ne sprašujem več.

In nato dobesedno pobeg. 

Ne bom se delala, da lahko pomagam. Najprej moram rešiti sebe. Sem sebična v tem smislu. Vsak je. Kdo si to prizna je druga zgodba...

Šele nato lahko pomagam drugim. Brez tega ni nič. 

Da sva si lahko za 150 eurov najela osebni avto, samo za naju dva, do indijske meje. Z denarjem, s katerim bi lahko nahranil celo nepalsko družino za cel teden, ji dal streho nad glavo... Se počutim krivo? Sem se ja, ko sva se peljala ven iz Katmanduja.Nepregledna gneča na letališču, na avtobusni postaji, nešteto oči, ki so zrle vame, ki sedim v avtomobilu in se peljem ven. 

Zakaj se nekateri rodimo pod srečno zvezdo in nekateri ne. Je karma tisto, kar določa. Kaj sem jaz storila slabega v prejšnjem življenju in kaj dobrega. Kaj je moral narediti cel nepalski narod takega, da nosi tako slabo skupinsko karmo? 

Sto vprašanj brez odgovorov. Vera? Budizem?

Krivo sem se počutila. Sedaj ne več.

Razbijala sva si glavo, kako naj pomagava. Kaj je drugače kot doma? Komu pomagati. Zakaj nisem dala vsaj kilograma moke v nakupovalni voziček za blagajno v Mercatorju. ZA tiste ki nimajo? Kaj so Nepalci drugačni? Sem krivična? Zakaj? Je to prav? Ni prav!!! 

Indija. Vlak. New Delhi. Rešitev? 

Potovanje. Katmandu in tragedija v NEpalu le še na naslovnicah časopisov..

Kot da sva svetlobna leta daleč. Drugi svet.

Tushita. Odklop za teden dni. Morava razmisliti, si spočiti glavo. Tu kjer te vsak jemlje sebi enakega. Kjer te noben ne sprašuje kako je bilo med potresom. Ker vsak pozna nekoga ki ga je to osebno prizadelo. 

Ker vem da sem srečna da sem preživela.

Marsikdo sprašuje,

kako lahko pomaga Nepalu, Nepalcem. Tudi midva sva. Denar? Voluntiranje?

Čakava na Mipsangovo sporočilo. Njemu bova namenila denar. Tako sva lahko edino prepričana, da bo šel v dobre roke, direktno. Vse te organizacije... Jaz sem skeptična. Mipsang je napisal, da je vse trenutno pod kontrolo vlade. Kako naj si torej to razlagava?

Nepal ljubim. Želim mu, da je srečen.

Dal mi je mene, dal mi je Petra. 

Več ne potrebujem :).

:) Naju je res nasmejal ta napis. 

 Katmandu. Kdaj si bo opomogel?

Najboljši je z roko!

In meni ljubši zapis,

ki veliko bolj srčno prikaže Nepal : 

Peter :

Zakaj se tja vedno znova vračam? Kaj je tam tako privlačnega, kaj je tisto, kar rabim, kar mi vedno znova napolni baterije? Ne vem, iskreno, ne vem.

Pa vendar sem tam bil že šestkrat; vsakič z drugačno izkušnjo, bogatejši za kakšno spoznanje, novo odkritje. Nepal mi pomeni nekaj več, nekako bolj osebno ga dojemam, upam si trdit, da sem karmično povezan z njim. V prvi vrsti narava, v drugi vrsti ljudje. Kljub masovnemu turizmu je oboje na nek svoj način še vedno dovolj prvinsko; še vedno se najdejo kraji, kjer je narava nedotaknjena in so ljudje nepokvarjeni. Nekakšen mir, svoboda. Ali pa zgolj navezanost na idejo v glavi, na ideal, ki ga poznam iz knjig in ga v resnici nikoli nisem doživel?

Težko sodim, a dejstvo je, da se tudi Nepal vedno bolj razvija, kljub temu, da je ena izmed najrevnejših držav na svetu. Gradijo se ceste, vse več je motorjev in avtov, mobiteli in TV-ji so povsod, prav tako Wi-fi. A ljudje še vedno hodijo peš po več dni do svojih vasi gor in dol s tovorom preko čela. Kljub elektriki in tehničnim igračkam se v samem bistvu življenje na vasi v 100 letih ni kaj dosti spremenilo. Njive se še vedno obdelujejo ročno ali z volovsko vprego, kuha se še vedno v črnih kuhinjah, umiva v potoku ali vodnjaku sredi vasi. Življenje teče počasi in čeprav denar od turistov gradi vedno večji prepad med bogatimi in revnimi, je v osnovi življenje tam ostalo isto. Morda ravno zaradi hribov in divje narave, pa vendar. 

Nepal me tako izpopolnjuje, me navdihuje, daje mi energijo in inspiracijo. In toliko naenkrat, kot mi je dal tokrat, v tako kratkem času nisem prejel še nikjer in nikoli!

Začelo se je v Kopanu, kjer sem uspešno nadaljeval svoje odkrivanje budizma in na koncu odnesel več, kot bi si upal pomisliti. 

Potem je bil trekking. Ultimativni treking, za katerega sva si oba s Titino želela, da bi se ga spominjala po presežkih. In čeprav je prvi plan treh prelazov splaval po vodi (bolje rečeno po snegu), je bil to treking presežkov, ki si jih nisem upal zamisliti. Fizično in psihično najnaporneši do zdaj. Takšen, ki je premaknil meje v glavi in prinesel nova spoznanja ter nove zaključke. Brezkompromisen, peklenski in nebeško čist.

Nato je prišel Katmandu. Umazan, hrupen, kaotičen Katmandu. In hkrati eno izmed najlepših mest na svetu. Mesto z dušo, mesto, ki živi, vsak dan znova, kaor pred 1000 leti. Brez težav te posrka vase, v svoje noro ulično življenje, barve, zvoke in vonjave. Aleluja Katmandu! In midva sva živela v njem. Debatirala, se pogovarjala, odkrivala nova spozanja o sebi, o naju, o življenju. Posrkal naju je vase in neverjetno obogatil.

Drug treking v Langtang regijo je prinesel novo pošiljko presenečenj. Pričakovanja so hudič, že večkrat sem pogruntal to in vedno znova me presenetijo. Tudi tokrat sem pričakoval preveč, zato je bilo razočaranje neizbežno. In pika na i še Titinina slutnja smrti. Tisti trenutek se niti nisem ukvarjal pretirano s tem, a ko pomislim nazaj, me spreleti srh... Kaj bi bilo, če bi se držala plana, če ne bi obračala? Bila bi tam nekje, zagotovo bi bila tam, v Langtangu... 

"Langtang village is gone, along with many locals dead..." nama je po potresu napisal Mipsang. Kakšna je verjetnost? Kakšno srečo sva imela, da sva bila tisti trenutek pri njemu doma in ne v eni izmed hiš starega dela Katmanduja, ki so se sesule v prah... Ali pa celo v Langtangu??? Kakšno naklučje, usoda, karma, sreča? Še danes ne dojamem in še nekaj časa ne bom. Bilo je preveč. Vsega. Dobrega, slabega, krutega in resničnega. Preprosto preveč naenkrat...

Nepal bom vedno imel v srcu, on bo vedno del mene. Izredno hudo mi je, ko vidim, kaj se je zgodilo in ne morem verjet, ne dojamem, da sem bil tam... A vem, da se bom spet vrnil. Enkrat, ko bo pravi čas, ko se stvari pomirijo, ko si glava in srce odpočijeta...

V Indiji!

Najini sotrpini :)

"Chai Chai, garam chaiii" 

NEw DELHI. Končno. Po 30h iz Katmanduja.