Poslovila sva se od Mipsangove družine in odšla.
Pot nazaj do hotela po široki glavni cesti je hitro minila. Skorajda nisva opazila na zunaj, da je bil potres - nekaj podrtih daljnovodov, tu pa tam kaj razbitega, porušen del stavbe. Problem in v bistvu ironično je bilo, ker tu v resnici nikoli ne veš, ali je to že od prej, ali so to posledice potresa?
Neprenehoma sva sicer slišala sirene reševalnih avtomobilov, po zraku pa so letali helikopterji.
Na ulicah je bilo polno ljudi, za katere se mi je zdelo, da niso nič kaj prestrašeni. Kot da se ni nič zgodilo.
Brez problemov sva prišla do hotela. Ta je bil brez vidnih razpok, turisti so sedeli zunaj in klepetali. Najina soba v drugem nadstropju - nisva vedela, kaj naj pričakujeva. Je sploh še kaj ostalo ali nič. Sva ostala brez vsega?
Prevrnjena je bila le prazna plastenka.
Kaj pa zdaj, kaj bova, kje sva varna. Tu, zunaj, ali bi bilo bolje ostati pri Mipsangu? Je bilo prav da sva odšla? Kaj bova naredila, če/ko se začne spet tresti? Kam naj se skrijeva, kam naj beživa? Nimava kam.
V Nepalu sva...
Hitro sva si spakirala nahrbtnika, blizu nastavila nekaj denarja in dokumente; pripravila sva si vse potrebno, če bi morala slučajno hitro zapustiti sobo.
Greva malo ven sva si rekla. Da vidiva kaj se dogaja. Tu nihče nič ne ve.
Sprehod po ulici kjer sva vsak dan hodila - porušene stavbe. Cela hiša podrta na vogalu, kjer sva vsak dan kupovala sadje. Ceste prazne. Na vsakem večjem odprtem prostoru so bili zbrani ljudje, ki so si delali zasilna prenočišča, pili čaj, kartali... Iskreno, na trenutke nisva vedela, če slučajno ne uživajo - pri njih je to način preživljanja prostega časa. Posedanje s prijatelji, klepet, smeh.
Počasi so začele prihajati novice. 500 mrtvih v Katmanduju, zrušila naj bi se cela veleblagovnica,....
Kaj se dogaja?
Elektriko so zaradi varnosti izklopili po celi državi, internet je še delal nekaj časa, potem ne več. Ravno dovolj da sva se uspela javiti domov. In pogledati na splet, kaj se dogaja. Novice o potresu so bile že po vseh svetovnih medijih. Šele tu sva videla slike Katmanduja, hribov, vse posledice potresa... Zmrazilo naju je.
Je to vse res? So to res posnetki potresa v Nepalu? Pa saj sva tu, v središču dogajanja. In nihče nič ne ve??? Midva nič ne veva. 7,8?
Kaj naj narediva? Naj spiva v hotelu, na koga naj se obrneva, če bova potrebovala pomoč?
Nekaj sva na hitro brez apetita pojedla in se oblečena spravila v posteljo. Odločila sva se, da bova noč preživela v hotelu. Če jo je tako dobro odneslo med prvim sunkom, potem bo že.
Dilema, ali naj zaprem oči ali ne, kaj če bova pretrdo spala, če se ne bova pravočasno zbudila?
Popotresni sunki so še kar prihajali. Trajalo je, da sva se navadila, in začela par sekund čakati, preden bi hotela teči ven. Ker drugače ne gre.Adrenalin je vsakič butnil ven, ko se je zatreslo. Tako ne moreš živeti...
Zaspala sva, utrujenost naju je izčrpala...
Okoli petih zjutraj sva se zbudila. Hvaležna, da živiva. Čez petnajst minut pa še en, močan. Pa kaj še ne bo konec????
Elektrike ni, interneta ni. Voda hvala bogu še je. Od trekinga nama je ostala še polna plinska bombula. Vsaj to imava. Nisva odvisna od drugih. Naredila sva si čaj, nato pa ven na sprehod. Optimizem prejšnjega dne naju je počasi začel zapuščati. Thamel zapuščen, vse zaprto. Ob glavnih cestah pod šotorišči nešteto ljudi, ki so noč preživeli na prostem. V čakanju da mine prvih 24 ur.
Izvedela sva, da lahko pričakujemo močan sunek med 12h in 13h uro....
Kaj naj sedaj. Najin načrt je bila pot v Pokharo. Danes. Se sploh kaj dogaja, kako naj greva? S čim. Je cesta ok, ni ok? Epicenter naj bi bil ravno na pol poti med Pokharo in Katmandujem. Naj tvegava ali ne?
V hotelu ni nama noben znal povedati nič pametnega. Časopis je zjutraj izšel s svežimi novicami o potresu a tudi nič kaj konkretnega. En ti reče eno, drugi drugo. Nič kaj drugače kot vsak dan tu...
Nato je prišel. Ravno okoli 13h. Peter je bral na recepciji knjigo, jaz pa sem bila v sobi. Spet je začelo tresti. Vedno bolj in bolj. Toliko, da sem stekla tudi jaz ven iz sobe. Seveda v tistem nisem prav nič pograbila, kar naj bi imela pripravljeno za seboj. Kdo ima pa čas razmišljati. Po stopnicah hitro dol. Še se trese. Kje je Peter? Še kar se trese. Zakaj ne neha??? Zakaj?
6,8!!!
Stisnila sva se pod obok in molila. Počasi je ponehalo. Počasi.
Zdelo se nama je, da se zibava kot na ladji.
Sto vprašanj se nama je začelo poditi po glavi. Jasno nama je postalo, da je najbolje, da se spraviva čim prej ven iz Katmanduja. Tako ali tako sva hotela oditi. Torej greva po hitrem postopku ven. Ampak kako, KAKO?
V hotelu so nama poskušali pomagati kupiti prvo letalsko karto za Indijo. Telefoni niso delali, omrežje sesuto. Ni šlo. Neta ni. Elektrike ni. Kako dolgo bomo še imeli vodo? To je Katmandu. Smeti se bodo začele kopičiti, ljudje že tako nimajo ravno visokih higienskih standardov. Kaj bo šele sedaj? Kako hitro bo kaj izbruhnilo?
Greva ven. Kakorkoli že, ni važno koliko stane. Samo da greva.
Odločila sva se da greva kar zjutraj kar sama direktno na letališče, poskusit najino srečo. Morda pa uspe.
Na tresenje tal sva se navadila...
Kupila sva si buteljko vina in si zvečer na terasi ob sončnem zahodu nazdravila.V upanju da je to najin zadnji večer v Katmanduju.
Zjutraj brez težav na letališče, še taksist ni postavil prevelike cene. Celo noč sva poslušala letanje letal, tako da sva vedela, da je letališče odprto.
Prihod tja naju je streznil. Nepregledna množica ljudi, taborili so na travniku pred letališčem. Gneča, vsi v upanju. Čakanju.... Nikamor nisva uspela priti. Leti v nedeljo so bili vsi odpovedani, tako da so ljudje čakali še od prejšnjega dne.
Jasno nama je bilo, da ne bo nič s karto. Zaneseva se lahko samo nase, se bova že znašla. Obrnila sva se in šla proti domačemu terminalu. Morda pa nama uspe dobiti karto za notranji let do meje z Indijo?
Hahaha, v sanjah... Kaj sva mislila da sva edina ki tako razmišljata?
Tudi tam sva se obrnila. In se skoraj zaletela v Mipsanga. Z dvema prijateljema je ravno priletel z reševanja. Vdrte neprespane oči. Zdelo se mi je, da vidim smrt, ne pretiravam... Po licih so se mi spet ulile solze. Kako sva ga lahko srečala. Tu, med tisočimi? Je to le še eno potrdilo, da je prav, da sva se obrnila. Od tam, koder je priletel Mipsang??
Dovolj vsega. Spokajva ven. Dokler še lahko.
Zaneseš se v takih trenutkih lahko le nase, in na nobenega drugega.
Pa saj v bistvu, zakaj bi se? Sama dva sva več kot dovolj sposobna. Znajdeva se. V teh trenutkih si res nisva želela obremenjevati še kogarkoli drugega.
Popoldan sva preživela v tuhtanju najinih opcij. Letalske karte so odpadle. Dobro, greva po kopnem, po najinem načrtu. Ampak kako? So ceste odprte ali ne? Plazovi, razpoke? Kaj ti pravi razum? Ostati v Katmanduju, čakati da se stvari izboljšajo? Naj greva na ambasado? Kdo je sploh pristojen za nas? Kdaj bo elektrika, kaj bo z vodo, se bo še treslo ali ne?
Prihajale so novice o številu mrtvih, že več tisoč. Vasi odrezane od sveta, zasute, pod Everestom plaz zasul trekerje, ...
Sto vprašanj brez odgovorov.
Ne, nima smisla tu čakati. Pomagati ne moreva. Kar bi lahko naredil kot turist je le, da daruješ kri. Bolnice polne, neorganizirano vse, po cesti vojaki, policaji, za katere se ti zdi da še sami ne vedo kaj bi.
Nič ne veva!!!
Naj predstavljava tu le še ena lačna usta več? Potencial, da tudi midva zboliva za čem in predstavljava dodatno breme?
Ne. Ne smeva. Tega ne smeva. Nepalci potrebujejo pomoč, ne midva. Midva sva jo dobro odnesla. Midva bova našla rešitev. Midva imava denar... Ne bova lačna... Ne sredi Thamela...
Morda grdo razmišljanje a vseeno - rešiva se. To je Nepal. Kako dolgo bo sploh trajalo sploh vse
skupaj. Kaj vse se bo zgodilo, ko se bodo začele kopičiti smeti, ko bo zmanjkalo vode, hrane?
Našla sva rešitev v obliki najetega avta. Samo za naju dva. Vseeno nama je že bilo za ceno, samo da poskusiva ven, greva dokler lahko. Nič nama ni zagotovljeno.
Od enih informacije, da so ceste ok, od drugih ne. Nič, plačala sva in upala na najboljše.
Med tem sva pri enemu hotelu uspela dobiti wi-fi. Kako so ga imeli še sedaj ne vem. Ni važno. Javila sva se domov, pogledala novice in še enkrat bolj nama je bilo jasno, da morava stran. Tu nimava več kaj.
Jutro. Avto zamuja. 45 min. Grozno. Potem se pripeljeta dva mulota v nekem indijski Tati (Toyota-like). Jaz sem bila že na robu z živci, Peter me je miril. Vse bo ok; glej taki mali vozijo avtobuse :). Najbolj grozno je bilo, ko sta se prismejala... Kot da se nič ni zgodilo...
Kaj pa naj, usedla sva se in odpeljala.
Da smo prišli iz Katmanduja, smo rabili več kot pol ure. Ceste polne ljudi. Nabito polni avtobusi pred nami. Včeraj naj bi Katmandu zapustilo več kot 70 tisoč ljudi. Ki so šli na jug.... Kaj bo na meji, bova prišla danes čez ali ne? Nasproti so nam stalno vozili prazni avtobusi. Iz Indije. (Dan kasneje sva izvedela, da so bili ti avtobusi oblika pomoči... Vendar so prišli pozno - na avtobusni postaji so izbruhnili nemiri. Policija. Ker ljudje niso prišli več niti do vode.... Rešila sva se.)
Ko smo bili ven iz doline Katmanduja, je bila vožnja enostavna. Avto je bil dober in z lahkoto smo varno prehitevali posamezne kamione in prepolne buse ljudi. Cesta je bila normalna, tu in tam kakšen kamen več, a še to ne veš, če je zaradi potresa ali kar tako, ker smo pač v Nepalu. Ko smo se po dolinah pripeljali preko gorske verige na jug, se je pred nami odprla čista ravnica. Nobenega prometa, nobenega sledu od potresa, čisto drug svet... Slabih 7 ur smo potrebovali za dobrih 300 km do meje.
Tudi na meji ni bilo nobene gneče, par turistov. Štampiljka v potni list, štiri urni avtobus do Gorakphurja.
Kupovanje karte za vlak za Delhi. Vse polno razen general class - prevod: trije vagoni in na stotine Indijcev, natlačenih v njih. Tipična slika, ki jo dobi vsak v glavo, ko pomisli na indijske vlake.
Jeb* ga, kupiva karto, se bova že poskusila prebiti v kaki sleeper.
Ko sem zagledala tiste vagone, mi je šlo hkrati na bruhanje in na jok. Ljudje zbiti skupaj, niti stopiti dobesedno nisem mogla nikamor.
Nekako sva našla svoj kvadratni meter čisto na koncu kilometrskega vlaka v prostoru za invalide, pa tudi tam smo bili precej natlačeni (samo trije invalidi so bili od 25 ljudi). Ponoči sva celo uspela malo spati po obrokih. In sva zdržala.
Najhujše je bilo, ko se je vlak tresel. Spet se je treslo. Res še ni dovolj? Pomiri se, dihaj, nič ni...
Še vedno sva si rekla - ni primerljivo s potresom. Na varnem sva :).
15 ur kasneje: New Delhi. Najin cilj za danes. Dovolj vsega.
Pobegnila sva. Se počutiva krivo?
Ko sva odhajala s Katmanduja - ja. Midva imava možnosti, imava denar, ne bova lačna. Kam pa naj gredo vsi ti ljudje. Ki so ostali brez družine, brez doma? Brez vsega. Kaj naj naredijo? Lačni bodo...
Kaj vse se je zgodilo - sploh se nisva zavedala. Pa sva tam....
Sedaj se ne počutiva več krivo.
Tam ne bi mogla nič pomagati. Ne v tem trenutku. Dobesedno bi delala gnečo in predstavljala še ena lačna usta več... Poskrbela sva zase, tako da sva spravila tudi čim manj ostalih v slab položaj zaradi naju.
Ja, pobegnila sva. A sva živa. Zdrava.
In kaj lahko storiva za Nepal?
Kako lahko pomagava?
Pot nazaj do hotela po široki glavni cesti je hitro minila. Skorajda nisva opazila na zunaj, da je bil potres - nekaj podrtih daljnovodov, tu pa tam kaj razbitega, porušen del stavbe. Problem in v bistvu ironično je bilo, ker tu v resnici nikoli ne veš, ali je to že od prej, ali so to posledice potresa?
Neprenehoma sva sicer slišala sirene reševalnih avtomobilov, po zraku pa so letali helikopterji.
Na ulicah je bilo polno ljudi, za katere se mi je zdelo, da niso nič kaj prestrašeni. Kot da se ni nič zgodilo.
Brez problemov sva prišla do hotela. Ta je bil brez vidnih razpok, turisti so sedeli zunaj in klepetali. Najina soba v drugem nadstropju - nisva vedela, kaj naj pričakujeva. Je sploh še kaj ostalo ali nič. Sva ostala brez vsega?
Prevrnjena je bila le prazna plastenka.
Kaj pa zdaj, kaj bova, kje sva varna. Tu, zunaj, ali bi bilo bolje ostati pri Mipsangu? Je bilo prav da sva odšla? Kaj bova naredila, če/ko se začne spet tresti? Kam naj se skrijeva, kam naj beživa? Nimava kam.
V Nepalu sva...
Hitro sva si spakirala nahrbtnika, blizu nastavila nekaj denarja in dokumente; pripravila sva si vse potrebno, če bi morala slučajno hitro zapustiti sobo.
Greva malo ven sva si rekla. Da vidiva kaj se dogaja. Tu nihče nič ne ve.
Sprehod po ulici kjer sva vsak dan hodila - porušene stavbe. Cela hiša podrta na vogalu, kjer sva vsak dan kupovala sadje. Ceste prazne. Na vsakem večjem odprtem prostoru so bili zbrani ljudje, ki so si delali zasilna prenočišča, pili čaj, kartali... Iskreno, na trenutke nisva vedela, če slučajno ne uživajo - pri njih je to način preživljanja prostega časa. Posedanje s prijatelji, klepet, smeh.
Mimo tega vogala sva hodila vsak dan...
V najini sobici. Tu sva se v resnici počutila varno.
Počasi so začele prihajati novice. 500 mrtvih v Katmanduju, zrušila naj bi se cela veleblagovnica,....
Kaj se dogaja?
Elektriko so zaradi varnosti izklopili po celi državi, internet je še delal nekaj časa, potem ne več. Ravno dovolj da sva se uspela javiti domov. In pogledati na splet, kaj se dogaja. Novice o potresu so bile že po vseh svetovnih medijih. Šele tu sva videla slike Katmanduja, hribov, vse posledice potresa... Zmrazilo naju je.
Je to vse res? So to res posnetki potresa v Nepalu? Pa saj sva tu, v središču dogajanja. In nihče nič ne ve??? Midva nič ne veva. 7,8?
Kaj naj narediva? Naj spiva v hotelu, na koga naj se obrneva, če bova potrebovala pomoč?
Nekaj sva na hitro brez apetita pojedla in se oblečena spravila v posteljo. Odločila sva se, da bova noč preživela v hotelu. Če jo je tako dobro odneslo med prvim sunkom, potem bo že.
Dilema, ali naj zaprem oči ali ne, kaj če bova pretrdo spala, če se ne bova pravočasno zbudila?
Popotresni sunki so še kar prihajali. Trajalo je, da sva se navadila, in začela par sekund čakati, preden bi hotela teči ven. Ker drugače ne gre.Adrenalin je vsakič butnil ven, ko se je zatreslo. Tako ne moreš živeti...
Zaspala sva, utrujenost naju je izčrpala...
Okoli petih zjutraj sva se zbudila. Hvaležna, da živiva. Čez petnajst minut pa še en, močan. Pa kaj še ne bo konec????
Elektrike ni, interneta ni. Voda hvala bogu še je. Od trekinga nama je ostala še polna plinska bombula. Vsaj to imava. Nisva odvisna od drugih. Naredila sva si čaj, nato pa ven na sprehod. Optimizem prejšnjega dne naju je počasi začel zapuščati. Thamel zapuščen, vse zaprto. Ob glavnih cestah pod šotorišči nešteto ljudi, ki so noč preživeli na prostem. V čakanju da mine prvih 24 ur.
Izvedela sva, da lahko pričakujemo močan sunek med 12h in 13h uro....
Kaj naj sedaj. Najin načrt je bila pot v Pokharo. Danes. Se sploh kaj dogaja, kako naj greva? S čim. Je cesta ok, ni ok? Epicenter naj bi bil ravno na pol poti med Pokharo in Katmandujem. Naj tvegava ali ne?
V hotelu ni nama noben znal povedati nič pametnega. Časopis je zjutraj izšel s svežimi novicami o potresu a tudi nič kaj konkretnega. En ti reče eno, drugi drugo. Nič kaj drugače kot vsak dan tu...
Nato je prišel. Ravno okoli 13h. Peter je bral na recepciji knjigo, jaz pa sem bila v sobi. Spet je začelo tresti. Vedno bolj in bolj. Toliko, da sem stekla tudi jaz ven iz sobe. Seveda v tistem nisem prav nič pograbila, kar naj bi imela pripravljeno za seboj. Kdo ima pa čas razmišljati. Po stopnicah hitro dol. Še se trese. Kje je Peter? Še kar se trese. Zakaj ne neha??? Zakaj?
6,8!!!
Stisnila sva se pod obok in molila. Počasi je ponehalo. Počasi.
Zdelo se nama je, da se zibava kot na ladji.
Sto vprašanj se nama je začelo poditi po glavi. Jasno nama je postalo, da je najbolje, da se spraviva čim prej ven iz Katmanduja. Tako ali tako sva hotela oditi. Torej greva po hitrem postopku ven. Ampak kako, KAKO?
V hotelu so nama poskušali pomagati kupiti prvo letalsko karto za Indijo. Telefoni niso delali, omrežje sesuto. Ni šlo. Neta ni. Elektrike ni. Kako dolgo bomo še imeli vodo? To je Katmandu. Smeti se bodo začele kopičiti, ljudje že tako nimajo ravno visokih higienskih standardov. Kaj bo šele sedaj? Kako hitro bo kaj izbruhnilo?
Greva ven. Kakorkoli že, ni važno koliko stane. Samo da greva.
Odločila sva se da greva kar zjutraj kar sama direktno na letališče, poskusit najino srečo. Morda pa uspe.
Na tresenje tal sva se navadila...
Kupila sva si buteljko vina in si zvečer na terasi ob sončnem zahodu nazdravila.V upanju da je to najin zadnji večer v Katmanduju.
Kozarček nepalskega vina. Za zdravje. Za življenje :).
V upanju na zadnji sončni zahod v Nepalu...
Prihod tja naju je streznil. Nepregledna množica ljudi, taborili so na travniku pred letališčem. Gneča, vsi v upanju. Čakanju.... Nikamor nisva uspela priti. Leti v nedeljo so bili vsi odpovedani, tako da so ljudje čakali še od prejšnjega dne.
Jasno nama je bilo, da ne bo nič s karto. Zaneseva se lahko samo nase, se bova že znašla. Obrnila sva se in šla proti domačemu terminalu. Morda pa nama uspe dobiti karto za notranji let do meje z Indijo?
Hahaha, v sanjah... Kaj sva mislila da sva edina ki tako razmišljata?
Tudi tam sva se obrnila. In se skoraj zaletela v Mipsanga. Z dvema prijateljema je ravno priletel z reševanja. Vdrte neprespane oči. Zdelo se mi je, da vidim smrt, ne pretiravam... Po licih so se mi spet ulile solze. Kako sva ga lahko srečala. Tu, med tisočimi? Je to le še eno potrdilo, da je prav, da sva se obrnila. Od tam, koder je priletel Mipsang??
Dovolj vsega. Spokajva ven. Dokler še lahko.
Zaneseš se v takih trenutkih lahko le nase, in na nobenega drugega.
Pa saj v bistvu, zakaj bi se? Sama dva sva več kot dovolj sposobna. Znajdeva se. V teh trenutkih si res nisva želela obremenjevati še kogarkoli drugega.
Popoldan sva preživela v tuhtanju najinih opcij. Letalske karte so odpadle. Dobro, greva po kopnem, po najinem načrtu. Ampak kako? So ceste odprte ali ne? Plazovi, razpoke? Kaj ti pravi razum? Ostati v Katmanduju, čakati da se stvari izboljšajo? Naj greva na ambasado? Kdo je sploh pristojen za nas? Kdaj bo elektrika, kaj bo z vodo, se bo še treslo ali ne?
Prihajale so novice o številu mrtvih, že več tisoč. Vasi odrezane od sveta, zasute, pod Everestom plaz zasul trekerje, ...
Sto vprašanj brez odgovorov.
Ne, nima smisla tu čakati. Pomagati ne moreva. Kar bi lahko naredil kot turist je le, da daruješ kri. Bolnice polne, neorganizirano vse, po cesti vojaki, policaji, za katere se ti zdi da še sami ne vedo kaj bi.
Nič ne veva!!!
Naj predstavljava tu le še ena lačna usta več? Potencial, da tudi midva zboliva za čem in predstavljava dodatno breme?
Ne. Ne smeva. Tega ne smeva. Nepalci potrebujejo pomoč, ne midva. Midva sva jo dobro odnesla. Midva bova našla rešitev. Midva imava denar... Ne bova lačna... Ne sredi Thamela...
Morda grdo razmišljanje a vseeno - rešiva se. To je Nepal. Kako dolgo bo sploh trajalo sploh vse
skupaj. Kaj vse se bo zgodilo, ko se bodo začele kopičiti smeti, ko bo zmanjkalo vode, hrane?
Našla sva rešitev v obliki najetega avta. Samo za naju dva. Vseeno nama je že bilo za ceno, samo da poskusiva ven, greva dokler lahko. Nič nama ni zagotovljeno.
Od enih informacije, da so ceste ok, od drugih ne. Nič, plačala sva in upala na najboljše.
Med tem sva pri enemu hotelu uspela dobiti wi-fi. Kako so ga imeli še sedaj ne vem. Ni važno. Javila sva se domov, pogledala novice in še enkrat bolj nama je bilo jasno, da morava stran. Tu nimava več kaj.
Jutro. Avto zamuja. 45 min. Grozno. Potem se pripeljeta dva mulota v nekem indijski Tati (Toyota-like). Jaz sem bila že na robu z živci, Peter me je miril. Vse bo ok; glej taki mali vozijo avtobuse :). Najbolj grozno je bilo, ko sta se prismejala... Kot da se nič ni zgodilo...
Kaj pa naj, usedla sva se in odpeljala.
Da smo prišli iz Katmanduja, smo rabili več kot pol ure. Ceste polne ljudi. Nabito polni avtobusi pred nami. Včeraj naj bi Katmandu zapustilo več kot 70 tisoč ljudi. Ki so šli na jug.... Kaj bo na meji, bova prišla danes čez ali ne? Nasproti so nam stalno vozili prazni avtobusi. Iz Indije. (Dan kasneje sva izvedela, da so bili ti avtobusi oblika pomoči... Vendar so prišli pozno - na avtobusni postaji so izbruhnili nemiri. Policija. Ker ljudje niso prišli več niti do vode.... Rešila sva se.)
Ko smo bili ven iz doline Katmanduja, je bila vožnja enostavna. Avto je bil dober in z lahkoto smo varno prehitevali posamezne kamione in prepolne buse ljudi. Cesta je bila normalna, tu in tam kakšen kamen več, a še to ne veš, če je zaradi potresa ali kar tako, ker smo pač v Nepalu. Ko smo se po dolinah pripeljali preko gorske verige na jug, se je pred nami odprla čista ravnica. Nobenega prometa, nobenega sledu od potresa, čisto drug svet... Slabih 7 ur smo potrebovali za dobrih 300 km do meje.
Tudi na meji ni bilo nobene gneče, par turistov. Štampiljka v potni list, štiri urni avtobus do Gorakphurja.
Med čakanjem na kosilo. Vidi se, da vseeno nisva dobro spala.
Najin prevoz do nepalsko-indijske meje.
Jeb* ga, kupiva karto, se bova že poskusila prebiti v kaki sleeper.
Ko sem zagledala tiste vagone, mi je šlo hkrati na bruhanje in na jok. Ljudje zbiti skupaj, niti stopiti dobesedno nisem mogla nikamor.
Nekako sva našla svoj kvadratni meter čisto na koncu kilometrskega vlaka v prostoru za invalide, pa tudi tam smo bili precej natlačeni (samo trije invalidi so bili od 25 ljudi). Ponoči sva celo uspela malo spati po obrokih. In sva zdržala.
Najhujše je bilo, ko se je vlak tresel. Spet se je treslo. Res še ni dovolj? Pomiri se, dihaj, nič ni...
Še vedno sva si rekla - ni primerljivo s potresom. Na varnem sva :).
15 ur kasneje: New Delhi. Najin cilj za danes. Dovolj vsega.
Na avtobusu do Gorakhpurja.
Pobegnila sva. Se počutiva krivo?
Ko sva odhajala s Katmanduja - ja. Midva imava možnosti, imava denar, ne bova lačna. Kam pa naj gredo vsi ti ljudje. Ki so ostali brez družine, brez doma? Brez vsega. Kaj naj naredijo? Lačni bodo...
Kaj vse se je zgodilo - sploh se nisva zavedala. Pa sva tam....
Sedaj se ne počutiva več krivo.
Tam ne bi mogla nič pomagati. Ne v tem trenutku. Dobesedno bi delala gnečo in predstavljala še ena lačna usta več... Poskrbela sva zase, tako da sva spravila tudi čim manj ostalih v slab položaj zaradi naju.
Ja, pobegnila sva. A sva živa. Zdrava.
In kaj lahko storiva za Nepal?
Kako lahko pomagava?
Ni komentarjev:
Objavite komentar