Potres

Vlak naju pelje proti Delhiju. Indija. 

V dobrih 27 urah sva prišla iz porušenega Katmanduja v Delhi. Kot da sem se preteleportirala na drug planet. Kot da nisva bila v Nepalu, kot da potresa ni bilo. Življenje tu gre dalje.

Tu je najina izkušnja potresa. Ampak midva sva jo srečno odnesla. Kaj pa si ostali; koliko ljudi je ostalo brez svojcev, svojih najbližjih, brez doma... In to v državi ki je že tako ali tako ena najrevnejših na svetu? Kjer že tako ali tako nimajo ničesar...

V soboto zjutraj naju je poklical Mipsang, da se se enkrat oglasiva pri njemu, preden odrineva dalje. Najin nacrt je bila pot do Pokhare, postanek v Lumbiniju, rojstnemu kraju Buddhe, nato pa dalje proti Indiji. 

Okoli enajstih naju je pobral pred hotelom in hitro smo prišli do njega domov. Ceste so bile povečini prazne prometa, bila je sobota, na ulicah Katmanduja je potekal velik festival. 

Mipsangova družina naju je spet toplo sprejela, sedeli smo pri v dnevni sobi, malo kramljali in pili čaj. Živahna nečakinja je skakala naokrog in se igrala z balonom. Opazila sva, kako utrujen je Mipsang, zato ga nisva ga hotela obremenjevati še s kosilom, zato sva prijazno odklonila povabilo na momo-te, se mu iskreno zahvalila za vse in rekla, da bova jedla kasneje. Strinjal se je.
"Takoj vaju bom odpeljal do hotela, le še pod hiter tuš skočim."

Čakala sva ga v dnevni sobi, ko se je nenadoma začelo vse tresti. Sploh nisem dojela, kaj se dogaja. In nato vedno močneje in močneje in ni nehalo. Peter je stekel pod obok, bili smo v prvem nadstropju. 

Potres. 

Svakinja je pograbila hci, pritekla iz kuhinje in me porinila skozi železna vrata navzdol, jaz pa pred seboj Petra. Hisa se je cela nagibala levo-desno, po stopnicah sem zaradi lovljenja ravnotežja močno padla, se komaj pobrala, ter stekla ven. Hvala bogu niso bila nobena vrata zaklenjena, pred hišo pa je bil velik travnik, odmaknjen od preostalih stavb. Ko sem stopila ven je le pol metra od mene padel tegelc z rozami iz tretjega nadstropja. In se razbil. Tla so se pa se kar tresla in tresla. S svakinjo smo stali na travniku, se objeli, in cakali. Zdelo se mi je da traja celo večnost, preden je iz hiše pritekel se Mipsang, gol izpod tuša. Ni in ni nehalo tresti, tla so se zibala. Počutila sem se popolnoma nemočno. Kar si lahko storil je le da čakaš. In gledas. Kako se maje hiša, kako se delajo razpoke. Bo zdržala ali nebo. Bo nehalo ali ne.

Koncno je glavni sunek minil. Meni se je zdelo kot 10 min, trajal naj bi med 90 in 120 sekundami.

Sesedli smo se na tla in spet čakali. Skupaj z vsemi sosedi. Kaj bo. Da pride popotresni sunek. 

Peter : Tekel sem navzdol, ko me je odbijalo od stene do ograje, kakor na ladji sredi razburkanega morja. Odrinil sem rešetke na vhodu, nato še ograjna vrata garaže, ter odtekel preko ceste na sredo travnika. Vse se je treslo, hiše so se zibale, tla so valovila. Obrnil sem se in zagledal Titino pred hišo, z vrha katere so začeli padati lonci z rožami. Eden premera 30 cm se je raztreščil kakšen meter zraven Titine. Zavpil sem ji, naj se ne obotavlja, saj se nisem zavedal da bosa teče po grobi gruščnati cesti. Končno je prišla do mene in me objela, takoj za njo pa mipsangova svakinja z deklico v naročju. Skupaj smo gledali, kje je Mipsang, ki je v tistem gol pritekel po stopnicah.

Sedela sem na travi, zeblo me je, in čakala kaj bo. Zemlja se je kar tresla in tresla. Skos po malo. Malo bolj, malo manj. Nisem vedela kaj bi. Gledali smo se med seboj, eden  bolj prestrašen kot drugi. Dovolj mi je bilo vsega. Po takem tednu, po trekingu, obračanju zaradi slabega občutka, negativnih pogledov na mojo odločitev in vzrokov zanjo s preveč strani. Kaj pri božji volji sem naredila narobe, da sem sedaj doživela se potres. Po vsem temu. Kdo naju preizkusa koliko lahko zdrživa. Ni bil tajfun na Filipinih cisto dovolj, dovolj strahu pred naravnimi nesrečami. Kakšna je verjetnost?

In potem je prišel čez eno uro se en. Močan skoraj tako kot prvi. Kaj lahko naredim. Samo sedeli smo, se objemali in molili naj bo čim prej konec. Grozno je bilo videti strah v očeh vseh okoli mene, molila sem naj bo čim prej konec, da se ne zruši hiša, solze so mi tiho tekle po licih, nisem mogla več. Prevec je že bilo. Vsega. Nisem si želela umreti. Spet se mi je zdelo da traja vsaj pol ure. Sekunde so se vlekle in vlekle, dokler ni ponehalo.

Peter : Po dobri uri od začetka je prišel nov precej močan sunek, ki je kar trajal in trajal... Gledal sem hišo, ki se je zibala kot poceni omara, zgornji rob dobrega pol metra levo in desno... Razpoke na stenah so se širile, a hiša je zdržala, nič se ni odlomilo. Nato se je nekoliko pomirilo. Sunki so bili vse redkejši, tudi po več kot pol ure je bilo med močnejšimi. Odtekel sem 3 metre v hišo po čevlje in bil v sekundi spet zunaj. Tako sva se vsaj malo lažje sprehajala okoli.

In smo spet obsedeli. In se gledali. Kaj naj. Kaj se dogaja. So vsi v redu, kje je varno biti, kje ni. Tako smo sedeli na travniku in čakali. Sunki so se kar prihajali in ti dajali vedeti, da se lahko tla spet ponovno močno zatresejo. Kadarkoli. 

S Petrom sva gledala na uro in stela minute med popotresnimi sunki, njihovimi razmaki. 15 min, 25 min, že 40 min, potem pa spet čez 10 min. Kaj naj. Naj tam sedim, gledam ostale, en bolj izgubljen kot drugi. Zebe me, bosa sem. Upam da ne bo začelo deževati. Žejna sem, tišči me lulat. Kam naj grem. Kje je varno. Naj samo sedim na tleh.... Počasi smo se vseeno zaceli malo sprehajati naokoli. Sunki so bili hvala bogu vedno bolj blagi.

Z grozo sem štela razpoke na Mipsangovi hiši. Bila sva v dobrem predelu Katmanduja, med dobro grajenimi hišami, bogat predel. Če je potres tako močno prizadel ta del, kaj se je šele zgodilo drugje. Kaj bi se zgodilo če bi bila midva v Thamelu, med tistimi ozkimi visoki stavbami, slabo grajenimi. Kaj sva imela srečo da sva ravno tu, da sva se imela možnost kam umakniti?

Ljudje so se zbrali zunaj, si prinesli odeje, oblačila, instant juhce in piškote in jih žulili. več časa kot je minilo od potresa, bolj se je dvigovala morala. Po mobilnih telefonih so vsi poskušali priklicati svoje najbližje. 

Po treh urah in pol sem imela dovolj. Dovolj čakanja na to, kaj se bo zgodilo. Nič ne moreš storiti. kje je sedaj bolj varno da sva. tu, v thamelu? kje naj preživiva noč?  Kaj se bo zgodilo? Zunaj na prostem pri mipsangu, greva nazaj v hotel? Kje je sploh varno? Razmišljala sem in razmišljala. Kaj naj. Kam naj grem. Popolnoma nemočna. Kaj sva pustila v hiši? telefon. Dovolj. Odločila sem se in rekla Petru da grem v hišo po telefon, da se lahko javiva, da sva ok. Ne morem več tu samo gledati in čakati. Kot da bi čakal na smrt. Ne se hecat no...

Peter je neodločno rekel da gre on, samo da zbira pogum. Videla sem, kako je prestrašen in da me zeli zavarovati, da ne bi jaz hodila v hišo. Jaz sem se odločila in rekla da grem. Mipsang je opazil da stojiva pred hišo in zbirava pogum. Prišel je poleg. In stekel notri. Za njim se Peter in jaz. V moji glavi le hitro po stopnicah gor, pograbi telefon, vodo in nekaj za jesti in hitro ven. Kuhinja je bila popolnoma razdejana, steklo po tleh, razbita pečica. Grozno. Kaj bi se zgodilo ce bi ostala v hisi....

Hitro not, se hitreje ven. Telefon nama ni delal, Mipsang pa je uspel poklicati mamo in očeta v Langtang. Iz njegovega izraza in reakcij njegovih sester ob besedah nama je bilo jasno, da je zelo hudo... Ženske okoli naju so planile v jok, Mipsang je odhitel še enkrat v hišo in se usedel v avto. Uspel sem ga še vprašat, kaj se je zgodilo, pa je na kratko odvrnil:

"Langtang... Whole village whiped... Helicopter rescue..."

Zapeljal je avto iz garaže. Nekaj lokalcem sem pomagal s ceste za silo odstranit opeke od ograje, ki se je zrušila na cesto. V avto se je usedel še njegov svak in še en moški in hitro so se odpeljali.

Jaz več nisem imela volje čakati. Na kaj? Rekla sem Petru, da grem, proti hotelu, proti tamelu. Peš. Bom že prišla. Vmes je odprta cesta in bo ok. Samo ne morem biti več tu in čakati.

Poslovila sva se od družine, jim zaželela srečo, in pes odšla proti hotelu. Na glavni cesti je bilo polno ljudi, niso se mi zdeli nič kaj prestrašeni. Škoda ni zgledala prevelika. Tu in tam kak porušen steber, daljnovod...

Varno sva prišla do hotela, ki je bil brez zunanjih večjih posledic. V sobi ki sva jo imela v drugem nadstropju je bila prevrnjena le prazna plastenka. Nič v primerjavi z Mipsangovo hišo....

Ko sva hodila sem razmišljala. Je vse le naključje, da sva bila pri Mipsangu, ko se je zgodilo. Da sva slišala za Langtang. Da je zasulo celo vas. Da sem tam imela skos slab občutek. Da sem imela čudne nerazumljive misli o smrti. Ko vas je že vse skrbelo zame. Ko sem slišala očitke da sem sebična in nora in kaj še vse. Samo sem si zaupala. Štela sva dneve. Kje bi bila midva, če bi vztrajala na trekingu. Bi se ravno vračala iz Langtanga, kaj če bi naju zasulo? Ne vem.

Ne vem več. Vem le da si zaupam. Hvaležna sem da mi je zaupal Peter. Da sva živa.
Nekdo pazi na naju. Ne vem če še verjamem v naključja. Ali pač?

 Na travniku pred hišo po prvem sunku.

 Mipsangova hiša.

 Dober predel, dobro grajene hiše. Ampak lahko sva le štela razpoke...