Drugi del trekinga : Namche – dolina Gokyo – Namche
Šest dni, vzpon 4484m, spust : 4552, max. Višina okoli 5000 m, pr. 30 ur hoje.
Namche Bazar sva z jasnim vremenom pustila za seboj že naslednje jutro, in odšla prespati malo višje, v vas Kuhmjung nad Namchejem. Sopihanje v hrib so nagradili fenomenalni razgledi na Ama Dablam in ostalo himalajsko panoramo, vključno z Everestom, Lhotsejom,… Noro. Takih lepih razgledov še nikoli nisva imela. Dogajalo nama je v glavah in v nogah. Preveč kisika ;).
Prvi sončni žarki so naju pozdravili na hribu nad Namchejem.
Tako vreme je redko, zato izkoristi priložnost.
Poiskala sva si prenočišče, in dobila zelo zelo toplo in lepo sobico; lastniki malo manj prijazni, cene hrane pa astronomske,, zato sva se za dobro aklimatizacijo in rekreacijo (in iskreno malo zaradi požrešnosti) odpravila nazaj čez hrib v Namche na momote. Če si pri miru te samo zazebe; telo pa potrebuje gibanje.
Popoldan se je dolina zavila v meglo, midva pa v tople spalke in preživela popoldan ob prebiranju Dalai Lame.
Pot skozi Khumjung, v ozadju Ama Dablam. Ne vidi se samo kako mrzlo je bilo :).
Zajtrk na poti do Dole-ja.
Najprej led in sneg, malo naprej plundra, nato blato do kolen...
Naslednje jutro sva se odpravila do Dole-ta, dobre štiri ure oddaljeni vasi, že kar na višini okoli 4200m. Dan spet jasen, ko je sonce zjutraj pritisnilo sva si že za prvimi skalami slačila dolge gate in pulovorje, se vneto mazala s kremo in vrtela glavo vse naokoli, ker takega vremena in takih razgledov ne doživiš prav pogosto. Če poleg šteješ še logistiko umikanja jakom, gledanja pod noge da se ne skotališ po ozkih potkah navzdol, pomanjkanju kisika ;) je kombinacija kar zanimiva :).
Na bližnjem prelazu zajtrk (ja, tsampini kruhki z bananami zmagajo; kot sem že napisala, veliko se vrti okoli hrane ;)), nato pa dalje. Do Doleja sva kar hitro prišla; vas s petimi lodgi, to je to. Zgrajeno z namenom služenja turistom.
To je tista bistvena razlika poti trekinga, ki te vodi lahko ali že z Jirija, ali pa z Namcheja. NA poti iz Jirija se še vedno ustavljaš med domovi ljudi, spiješ čaj v lokalni gostilni, sprehajaš med polji žita, opazuješ oranje zemlje, sajenje krompirja,… Višje gori pa tega ni, vse služi le turizmu, zato nimaš priložnosti spoznati del nepalskega vsakdana. Zato se splača iti na pot z Jirija.
Kakorkoli, po dal bhatu (za 5,5eura) sva šla na bližnji hrib nad vasjo. Počasen korak in dihanje sta se spremenila v navdušenje in skorajda tek nad 400m, ko sva zagledala pred nama Cho Oyu, kako se je mogočno dvigal in lesketal v soncu. Ker tu nisva bila prvič sva vedela, da je tako vreme redko. Zato sva pohajala po hribu gor in dol, se slikala. In preprosto uživala v trenutku. Taki trenutki so redki in to je dalo piko na i najinemu dnevu.
Sprehod nad Dole-jem.
Najine zastavice, midva in Cho Oyu.
Občutek svobode; kot da ti cel svet leži pod nogami.
Težko otovorjeni jaki na poti. Se jim je bilo kar težko umikati, saj je bil sneg in led na vse strani.
Naslednje jutro sva odšla do Macherma, oddaljen le dobre tri ure. Pomembno je, da se zavedaš, da si sedaj pa res že visoko, in višina je zahrbtna stvar. Zato se ne moreš vsak dan dvigniti toliko, kot bi si želel, ko pa se ti zdi da imaš cel dan čas ane. Pazi, ne smeš. Na poti sva srečala kar nekaj trekingašev, obnemoglih zaradi napora in višine, ki so hoteli prehitro preveč.
Na soncku pot prijetna, v senci ledeno mrzla. Dobesedno. Preko snega, leda in blata sva le prišla do Macherma. Dan se nama je hitro obrnil, popoldan sva šla ob treh poslušati na bližnjo reševalno postajo krajše predavanje o višinski bolezni. Zanimivo, poučno. Na postaji so štrije prostovoljci, od tega trije mladi zdravniki; temelji na donacijah, njeno bistvo pa je predvsem nudenje zatočišča in prve pomoči nosačem. Lahko sva si izmerila tudi nasičenost krvi s kisikom preko merjenja na prst; Peter okoli 91% (noro), pulza okoli 72, Titina nasičenost 88%, pulz 60/min.
Tudi instant juhica je bila kdaj na sporedu za kosilo.
Pred reševalno postajo v Machermu. IIPG _ International Porters Protection Group.
Kratko predavanje o višinski bolezni, aklimatizaciji, skrbi za nosače. Super. Ko bi le bilo več obiska.
Višina se je začela poznati tudi pri malo slabšem apetitu in prebavljanju hrane. Tudi utrujenost od dolge poti naju je že malo načela, mraz pa je dodal piko na i. Naslendje jutro sva imela namen oditi do Gokyota, tam prespati, se vzpeti na Gokyo Ri, pa na sprehod do bližnji jezer v sami dolini, mogoče celo do baznega tabora pod Cho Oyu. Vendar nama je mraz prišel do živega. Ogreti se nisva mogla več normalno, zato je padla odločitev, da naslendje jutro stisneva zobe,in greva brez ruzakov na dnevni izlet do Gokyota, če bo vreme lepo stisneva še na Gokyo Ri, nato pa po hitrem postopku obrneva nazaj do Macherma. Bilo bi naporno, veliko vzpona, a bi še vedno spala dovolj nizko da načeloma višina ne bi smela biti problem. Pa še – kar je najbolj bistveno – bil bi manjši mraz!!! Meni so prsti vedno bolj in bolj otekali, na prvih členkih je bila mešanica poškodb med opeklinami in omrzlinami.
Vstala sva v jasno in ledeno jutro, zalaufala gorilnik, spila vsaj saj liter sladkega čaja in odhitela po dolini navzgor. Vreme jasno, lepo, a ledeno. Veter je začel zavijati okoli vsakega vogala, hodila sva po snegu, ledu, ni da ni bilo. Pa naj še kdo reče da sva pobegnila v tople kraje.
Pot je bila kar dolga, dobre tri ure sva rabila do Gokyota. Sonce je nažigalo tako močno, da so te bolele oči kljub sončnim očalom zaradi močnega odseva, nisi vedel ali bi se slekel ali oblekel, ali te zebe ali ti je vroče… Ne-zmrznjeno je bilo žal le prvo jezero, vse ostalo pod ledom in vsaj metrom snega. Tako je tudi najina ideja o sprehodu do baznega tabora in razglednih točk splavala po vodi.
Res je bilo mrzlo.
Sonce je kmalu razgnalo tistih par oblakov na nebu.
Prvo jezero je bilo edino nezmrznjeno.
Na poti so bile prave zimske razmere.
Še zadnji koraki do vasi Gokyo.
Vedela pa sva tudi, da naju čaka še dolga pot nazaj, po snegu in mrazu, zato nisva hotela izgubljati preveč časa. Prišla sva nekje do polovice hriba navzgor, potem pa tudi kopno ni bilo več naprej, polno snega, ki se je topil, mešal z ledom in plundro. Sama sem se odločila da nekej na tričetrt poti navzgor obrnem, Peter mi je kmalu sledil. Ne splača se riniti gor za vsako ceno, nad hribi so se basal oblaki. Tu sva že bila, imela dvakrat srečo z razgledi na vse strani; zakaj bi rinila dalje. Čevlji so bili že premočeni, še tri ure hoje nazaj ni pomenilo nič dobrega. Spustila sva se nazaj dol, mimo mladih Američanov ki so kričali in se kotalili navzdol po snegu,… Pomalicala in hitro odbrzela nazaj proti Machermu (karkoli hitro tu že pomeni ;)).
Pogled na vas z Gokyo-Rija. Žal je večje jezero pod ledom in snegom. Jeseni so razgledi in razmere mnogo boljše.
Pogled v sosednjo dolino, z mogočnim ledenikom pod Everestom.
Nazaj pa po blatu do kolen. Tu je še sijalo sonce, a ne več dolgo...
Odločitev, da se obrnem, je bila težka. Ampak enostavno ni vredno za vsako ceno. Vsak ima svoje meje. Fizične in psihične. In vem da sem se prav odločila. Pot nazaj se je vlekla, zeblo me je v vsak del telesa, nogavice premočene, že davno sem odkrila da ekstremitete niso le nos, ušesa ter prsti, pač pa tudi prsa… Neprijetna ugotovitev. Hitela sva nazaj kolikor se je dalo, kmalu se je pooblačilo in veter je začel vleči kot kaka huda burja. Zeblo me je od zunaj navznot in še nazaj. Ne vem, ne znam opisati. Premražena sva prišla nazaj in vedela, da sva sprejela pravo odločitev in da poskušava naslednji dan priti kolikor htro se da nazaj do Namcheja in na topleje. Če se bo le dalo.
Prišla sva, vendar res utrujena. Vmes sem še postala neznansko lačna in tečna, pot se je vlekla okoli vseh ovinkov in vogalov in kaj vem še vsega. Psiha je naporna reč na poti – mislim v primeru ko hodiš nekje ko si bil že prej, pa potem pričakuješ ta ovinek, a oni lodge, pa ta hrib; pol pa ni pa ni pa se vmes pojavi petg drugih in nikamor ne prideš. Dovolj sem mela vsega, prebava mi je stala, apetita nisem imela, hkrati sem bila lačna in vedela da moram jesti. Edina rešitev je bil torej spust na nižjo nadmorsko višino. In na topleje. Na koncu nisva hodila prav dolgo, le nekih pet ur, ki pa se jih je zdelo kot deset. A sva vseeno prišla. Na momote in v toplo sobo nazaj v Namche. Zadovoljna s preteklimi dnevi, zadovoljna in mirna z najinimi odločitvami. In brez obžalovanj, da bi storila karkoli manj, kot sva od sebe pričakovala. Vedela sva sama pri sebi, kaj naju je spet vleklo v te kraje, in dobila sva kar sva rabila… Vsak zase in drug z drugim. In to je to.
In dobri momoti v Namcheju ;).
Malica na poti.
In dobro kosilo za nagrado po napornem dnevu.
In dober tek :). Pekoče, malo bolj pekoče, pekoooooče :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar