Langtang, poskus?

Zbudila sva se v oblačno jutro. Bi deževalo, ne bi… Ne vem. Mencala sem. Skos. Bi šla, ne bi šla… Občutek, da bi šla do Tatopanija, nadaljevala s Tamang-om, ni bil pravi. Joj, spet ta bedni občutek. Kaj si bo mislil in rekel Peter. Da me ma že poln kufr, naj se neham zmišljevati… 

Zaupala sem mu svoje dvome, skupaj sva se pogovorila in odločila. Obrnila sva se. Rekla sva si, da kar naju še vleče so hribi, obisk Mispsangove družine in Humarjevega groba, in to je zaključek.

In sva odkorakala nazaj so Syabrubesija, nakupila še nekaj jabolk ;) in zavila v res lepo dolino Langtanga. 

Pot se je začela počasi vzpenjati navzgr ob reki, občutek je bil pravi, noge so šle same od sebe, sijalo je sonce. Hkrati pa sva bila tako pozna, da sva se izognila vsem množicam, skupinam, ki so se valile v dolino (dejstvo je, da gre za tretji najbolj popularni treking v Nepalu).

Dobre volje, nasmejana, sva brez problemov premagovala tako višinske kot daljinske metre in se po naključju ustavila na super kosilu – iz ene izmed hišic v vasi Domen je tako omamno dišalo, potem pa sploh, ko sva zagledala še vrsto zloženih tovorov nosačev v pletenih košarah, sva vedela da se kuha nekaj dobrega. Kaj pa druga, kot dal bhat. Tu sva se pri prijazni ženici tibetanskih potez dobro najedla in napila (svežega ječmenovega chaanga), in odbrzela naprej. Začelo se je oblačiti, a pot je bila tako lepa kot po kakem iškem vintgarju, da vsega skupaj niti nisva opazila. Menila sva se, obujala spomine izpred šestih letih. Dokler naju niso zaustavile prve dežne kaplje. Odločila sva se da bova noč preživela v skromni vasici Rimche; sobica najmanjša na celem trekingu; zunaj je vlivalo kot iz škafa, zazeblo naju je in spet sem si mogla obleči dvoje nogavice in dolge gate. In deževalo je cel popoldan in celo noč. Nič kaj perspektivno.

Jutro – super. Nehalo je deževati, dobro sva se naspala in ob kavici kovala načrte za pohajanje po Indiji. Hitro sva spakirala in s počasnim himalajskim korakom in trdimi nogami zagrizla v hrib nad vasjo. Naproti so nama že hitro začeli prihajati nosači, nato pa vedno več trekerjev, ki so se vračali nazaj. Eni so tako hiteli, zatopljenih pogledov v tla, da sem mislila, da me bodo oni izrinili iz poti in ne osli. In ja, osli – tu so bili brez zvončkov okoli vratu. Dokaj neugodno. Priznam, na trenutke me je bilo kar strah, saj so prikazali kot strela z jasnega.

Noge so se hitro ogrele, ramena so se tudi že navadila spet na težo na hrbtu. Bolel me je edino stopalni lok, pa moje roke tudi še niso bile ok. Glava pa…. Borila sem se sama s seboj. Bi šla, ne bi šla. Bi naredila še en korak, bi obrnila. Počutila sem se kot zadeta, nekje izven tega sveta; misli so mi begale sem in tja, med njimi tudi neprijetne, črne misli, o smrti. Zakaj sem tu, kaj me žene, kaj bi rada naredila s svojim življenjem, v svojem življenju. Ga je lahko že konec, sem se potrudila in dala s svoje strani vsem najboljše kar jim lahko? Sem se spet izčrpala? Me je prejšnji treking tako fizično in psihično izčrpal, da se sploh ne zavedam. Da niti deset dni počitka v Katmanduju ni bilo dovolj, ali sem vmes zaradi pisanja sporočil najbljižjim, bloga, med dolgimi pogovori o smislu življenja ;), filozofiranju s Petrom, preveč »izpraznila«… Ker noge so šle. Edino noge. Vse ostalo ni šlo. Kaj se dogaja z mano? Peter mi je prejšnji dan rekel, kaj bi brez mene… Da sem ga jaz pripeljala sem, v Nepalu sva se res spoznala, zaljubila; sedaj potujeva, deliva slabo in dobro, jaz sem ga pripeljala do budizma je rekel. Do stvari, spoznanj, ki mu sedaj toliko pomenijo. 

Meni pa je šlo po glavi gor in dol, sem njemu dala vse, za kar sem bila namenjena. Moja dva sta bila na obisku, ki je bilo tudi poglavje zase; njima sem se trudila dati vse kar sem doživela, spoznala. 

Tekom potovanja sem se zbližala s parimi osebami, nekaterimi na novo, z nekaterimi sem obnovila stike. Se njim trudila predati čim več. 

Ne me razumeti narobe, nobenemu nikoli nisem želela soliti pameti, želela sem si samo najboljše za vse. Za vse ki jih poznam.

Sem torej pri tridesetih izpolnila za kaj sem tu; kaj ima vsak svoje poslanstvo na tem svetu…

Kaj sem zadeta od svežega zraka? Preveč sladkega in močnega čaja? Dobrega changa?

Če sem prej vedno pazila na svoje korake, me je sedaj na trenutke zamikalo, da bi preskusila svojo srečo; verjamem da mi je zaenkrat še vedno zapisan konec z nekim zdrsom – verjetnost da se to zgodi je ravno sedaj, med trekingom, velika - koliko te slabe karme sem uspela izničiti z budizmom. 

Naj stopim malo na stran pot, tam izgleda prav dovolj blatno in izpostavljeno… Naj poskusim če bom srečno prehodila tistih par korakov ali ne. Mi bo uspelo ali bom zdrsnila.

Kaj se mi dogaja v glavi, kaj sem nora? 

Pri naslednji vasi sva se ustavila. Pila in jedla. V tišini. Peter je čutil da nisem ok (res sem se prej še zdrla nanj, kaj ne najde nekega prostora na soncu??), mislil je le da moram jesti. In sem jedla. Pa mi ni pomagalo. 

Za piko na i me je še zazeblo. Oblekla sem si dolgo majco, flis. Ni pomagalo. Začela sem postajati vedno bolj nervozna. Grem sem rekla. 

Pot se je vila naprej, med cvetočimi rododendroni, sonce je sijalo, mene pa je še vedno zeblo. Glava še vedno kot da ni moja. Zdelo se mi je, da mi vpije kaj delaš? Zakaj rineš naprej?. Melo me je le še da bi obiskala Humarjev grob, se tam ulegla na armafleks, in spala. Zaspala… Grozno. Kaj se mi dogaja.

Nisem več mogla. Povedala sem Petru. Da ne gre. Da glava ne gre že od začetka. Da razmišljam o smrti, da bi zaspala, za skos. Ne vem zakaj. Samo spala bi. Sem mu dala vse kar sem lahko?

Ne vem,  kaj se je dogajalo v njegovi glavi. Vendar ni dolgo razmišljal. Rekel je le še, naj obrnem. Da greva nazaj. In konec.

In sva šla. Tretji dan trekinga, za katerega sva mislila da bo trajal skoraj tri tedne; pa sva že drugič obračala. Zaradi mene. Zaradi mojih občutkov. Kje pa piše, da to kar mislim, da je prav? Je to prava odločitev? Zakaj se je Peter odločil enako? Kaj se mu dogaja? Ga je strah zame, da res ne bom kje na stran stopila?

Zakaj spet obračava zaradi mene? Njegovo mnenje šteje! Zakaj ne nadaljuje brez mene. Zakaj, zakaj, zakaj?

Mislim da ni ne pravih ne napačnih odločitev. So kot so, le za njimi moraš stati. (Hvala Vesna!). Ampak tu sem čutila, da je prav.

Ni mi bilo žal niti za sekundo; črne misli so v trenutku izpuhtele in že sva šibala nazaj.

Zakaj, kaj bi se zgodilo, če bi nadaljevala s trekingom, ne vem. Ne vem zakaj se mi je vse to dogajalo. Ampak ja, vem da je bilo prav. Občutek je bil dober, pravi. 

Kaj so bili alarmi v moji glavi… nimam pojma. Edina stvar ki me je skrbela in me še vedno, je Peter. Kaj si je moral misliti, kaj če sem njega preveč prizadela s svojimi mislimi?.

Težko mi je to deliti z vsemi, samo se mi zdi prav. Vsakdo ima sigurno kdaj podobno izkušnjo, morda bo komu pomagalo če mu delim svojo.

Ko sem hodila nazaj, sem razmišljala, če sem nora. Kaj le lahko sem mislila, da bi končala tako butasto to svoje dragoceno življenje, ki ga imam sedaj. Kaj mi je bilo????

Ne vem razloga, nikoli ga ne bom. 

Mislim, da je bila kriva verjetno prevelika izčrpanost, predvsem psihična, pa tudi fizična. In še en tak treking bi me skuril, bi si naredila preveč škode. Glavi in telesu. 

Že po prvih korakih sem se počutila bolje. Dan je bil sončen, spet sva se smejala. Vesela nad dejstvom, da imava drug drugega, ta dan, samega sebe, in vse vas...

Pripis:

Če se kdo odpravlja na ta konec Nepala, naj ne okleva. Jaz oziroma midva imava nanj lepe spomine, dolina sama je prelepa. Tako da brez oklevanja. Res na lep način lahko združiš tri super trekinge, ki ti bodo za ziher za vedno ostali v spominu!

PETER:

Kaj vse se mi je tiste dni motalo po glavi, težko združim v par odstavkov. Dejstvo je, da sem si želel novih krajev in fizične aktivnosti. Po tem ko sva obrnila v Gatlangu, sem po tihem odpisal tudi že Tatopani, saj vreme ni obljubljalo lepega dneva za kopanje, nadaljevanje Tamang poti pa tudi spremljajo lepi razgledi, ki seveda potrebujejo lepo vreme. In tako sem se spontano odločil, da greva nazaj in še isti dan naprej v dolino Langtanga. 

Čutil sem, da je odločitev dobra. In pot nazaj sva kar pogoltnila, v trenutku je minila. Še nekaj svežega sadja, kozarec changa, in gremo proti Langtangu. Čudovita dolina, ravno pravi timing sva imela, da ni bilo ostalih ljudi. Piknik prostori, ki spominjajo na tiste v Iškem vintgarju, kaktusi kot v puščavi, drevesa z rdečimi listi kot jeseni, cvetoči spomladanski rododendroni ter šumeča reka kot Soča. Čudovito. In dejansko sva uživala, dobro kosilo in ječmenov chang sta počutje samo še izboljšala. 

Pa so se ponovno pojavili oblaki, ki so kmalu prinesli tudi dež. Z odprtim dežnikom sem sopihal in grizel v strmino, pa nikamor ni šlo, Titina zadaj me je kar priganjala… Pohodil sem »gas« skoraj do konca in začutil precejšnjo utrujenost nog. Ruzak ni bil težek, sicer sva danes že prehodila precej poti, pa tudi prejšnji dan, vendar na začetku prejšnjega trekinga so noge bile precej boljše. So še vedno toliko utrujene? Vedel sem, da popolne regeneracije v Katmanduju ni bilo, a takšne fizične utrujenosti nisem pričakoval…

Prilezla sva v Rimche, kjer je bil prvi lodge odmaknjen od ostalih, precej majhen in razpadajoč. Vendar dež ni bil usmiljen in vedno bolj je vlivalo. Po 8 urah hoje ta dan res ni bilo nobene potrebe, da nadaljujeva, zato sva se naselila v majhni sobici, absolutno najmanjši sobici do zdaj (kjerkoli nasploh), si skuhala večerjo in se odšla gret k peči v jedilnico ob kozarcu changa. 

Deževalo je še celo noč in malo me je skrbelo, kako bo višje gori, da ne bo spet preveč novega snega. Najin plan za prihodnje dni do konca doline Langtanga ter do Humarjevega groba mi je v glavi nekako še šel skozi, nadaljevanje do jezer Gosainkund, kjer spiš nad 4000m in se povzpneš preko prelaza čez 4600m, pa me je precej skrbelo. V spominu na treking izpred 6 let mi ni ostalo veliko slik, spomnil pa sem se hudega mraza tam gori. In glede na najino slabo izkušnjo z mrazom v zadnjem času, se tega pač nisem nič veselil…

Zjutraj je vreme kazalo dobro in hitro sva nadaljevala pot navzgor. Ta dan pa so se šele pokazale vse razsežnosti turizma v dolini. Ker sva hojo začela skoraj istočasno kot ostali, je bila gužva na poti neizbežna. Nekateri turisti so res bili hujši kot osli in komaj sva se jim umikala… Pa niti toliko miru ni bilo, da bi lahko v miru šel »scat«…

Titina je bila čudna, čutil sem, da ni OK. Po uri in pol hoje sva začela iskat prostor za počitek in komaj sva našla nek primeren kraj, da sva bila vsaj na soncu. V senci je mraz namreč tudi med hojo precej pritiskal in nisva se hotela dodatno ohladiti med počitkom. Nato mi je zaupala svoje temne misli in takoj mi je bilo jasno, da z njo v glavi ni vse OK. Ali je bila kriva utrujenost, ali ponovna grožnja mraza, morda lakota, morda hormoni. Nisem bil prepričan, vendar sem vedel, da če se stanje hitro ne izboljša, ni govora, da bi nadaljevala pot. 

Po malici sva bila oba malenkost bolje, zato sva vseeno nadaljevala. S soncem obsijani cnetoči rododendroni so vlivali upanje, svež sneg kakšnih 200m višje pač ne. Še enkrat sem vprašal Titino, kako je. Ni bila OK. Odgovor je bil jasen: greva nazaj. Nima smisla mučit svojega telesa in glave, če na to ni pripravljena. Nisva osvajala Everesta, ne lovila drugih rekordov. Tukaj sva že bila, nič ne bova zamudila. Bila sva na Humarjevem obeležju v Kamniški bistrici, ali res morava rinit za vsako ceno še na »pravi« grob? Ne, greva nazaj. Tukaj nimava več kaj iskati. Dovolj je bilo, dovolj vsega. Preveč. Greva nazaj. 

In sva šla. In je bilo kmalu bolje. Pogovarjala sva se o planih za prihodnost, o nadaljevanju poti, o vsemu. Dolina je postala spet lepa, svet je bil lepši, midva sva bila boljša. Ni imelo smisla isti dan rinit nazaj do Syabrubesija, zato sva se pozno popoldan ustavila v prijetnem lodgu in počivala ter gledala naprej. Niti za trenutek nazaj. Brez obžalovanj. 

Naslednji dan sva bila v treh urah na izhodišču. Topel tuš, juha in riž z zelenjavnim currijem. Nekaj malega changa in dober občutek. Dober občutek ob dobri odločitvi. 

Ne vem, kaj bi bilo, če bi pot nadaljevala, a zagotovo nič kaj dobrega. Zato je včasih potrebno sprejeti takšne odločitve. Pa čeprav le na podlagi slutnje, slabega občutka ali dvoma. Včasih je tem občutkom potrebno zaupat. Ne vem zakaj, a glede tega Titini popolnoma zaupam. Če občutek ni pravi, zakaj bi tvegal?

Piknik ob poti :).

Konec.

:).