Titina & Peter: Tamang Heritage trail, treking

Zdi se mi, da ta blog postaja že bolj osebni dnevnik. Delim stvari, ki jih drugače ne bi. Ne vem, kaj je vzrok temu. Morda je to le Nepal in njegova energija. Na trenutke je vse skupaj že preveč osebno. Omenjam stvari, ki bi jih pisala le najboljšemu prijatelju. Zakaj jih delim na svetovnem spletu ne vem. Mogoče je krivo dejstvo že skoraj leto dni potepanja po svetu. Zavor (v večini primerov) ni več, vse je eno.

S kar veliko tremo se lotevam pisanja o najinem drugem trekingu, saj se mi zdi, da vsi pričakujete veliko po prvem…

Super sva. Po več kot tednu dni v Kathmanduju sva se spet začela premikati. Saj je pasalo pohajati tako dolgo po Kth, ful. V mali sobici sva si vse »poštimala« po najino; teden dni sva spet živela, se ne premikala (predaleč ;)) vsak dan ni bilo potrebno na novo posoda ven, posoda not, bombula ven, bombula not, sadje ven, sadje not, spalka ven, spalka not ;), topla voda,… Vse udobje ki si ga človek lahko želi po skoraj letu dni ;).

Pa so postale noge nemirne. Ko začutiš da se moraš spet premikati, je čas, da čim prej greš. Odločila sva se da obiščeva regijo Langtang; tu sva sicer bila že leta 2008, vendar pa naju je tokrat potegnila želja, da bi združila Tamang heritage trail, Langtang in Gosaikund treking. Prvi del naju je zanimal, saj naj bi pot vodila skozi del Nepala, ki je bil dolgo časa zaprt za turiste zaradi bližine s tibetansko mejo; kjer naj bi bilo zelo malo turstov, super razgledi, ohranjanje kulturne dediščine. Drugi del – Langtang – hotel sva obiskati Mipsangovo družino, predvsem pa se pokloniti Tomažu Humarju na njegovemu grobu. Tretji del – lepi razgledi, jezera, in pa hoja skorajda nazaj do Kathmanduja, brez zoprne vožnje z busom. Skupaj sva računala okoli dva tedna in pol.

Nahrbtnike sva napolnila s hrano ;), novo bombulo za plin, in se zjutraj peš sprehodila do busne postaje. Aja, prej sva vzela še tabletko proti slabosti (Nepalska verzija nekih uspavalnih tbl); kljub temu da nama je slabe (BERI POBRUHANE) spomine na vožnjo z lokalnim avtobusom izpred šestih letih do Syabru Bhesija pregnal Mirko (hvala!!), ki je povedal, da obstaja »super express« do izhodišča za treking. Slabo nama res ni bilo, sva se pa še cel dan počutila kot zadeta, zaspana, in ven iz tega sveta .

Prispeli smo že po dobrih šestih urah; Syabrubesi nič posebnega; komaj sva že čakala da se drugi dan lotiva s hojo.

Zjutraj sva hitro zapustila Syabrubesi, in se lotila hoje po cesti. Hupanje motorjev sva hitro pustila za seboj in pred mostom zavila na levo (če se bo kdo lotil te poti nama je dal Mirko fajn napotke, hvala še enkrat!).

Najin cilj za ta dan je bila vasica Gatlang, ki naj bi bila še nekaj unikatnega – po opisih sodeč je obljubljala eno najlepših vasic na svetu ;) vse hiše naj bi bile leseno-kamnite, ljudje prijazni, super lokalna sirova piza ;) (jakov sir na tibetanskem kruhu ;) )… Počasi sva se vzpenjala navzgor, med skoraj da nasadi indijske konoplje, stupami in prijaznimi nasmehi domačinov. Noge še malo nenavajene, a je šlo.

Začetni kažipot, ko zapustiš Syabrubesi.

Gospe v tipičnih oblačilih, obvezno s kurijem okoli pasu. Ena je imela celo ščipalec za nohte ;).

...

Vendar občutek ni bil pravi. Ne vem, nekaj mi ni peljalo. Kljub temu, da sva se na poti do tja sprehodila ob enemu izmed najdaljših mani wallov v Nepalu, kljub temu, da so nama nasproti prihajale ženice, oprtane preko čela s težkimi tovori suhega lasa, popolnoma novih potez na obrazu za naju v Nepalu, … Nekaj mi ni peljalo. In v takih trenutkih težko najdeš motivacijo…

Do vasi sva hitro prišla. Sredi hriba sva že na daleč zagledala dolgi vzporedni koloni kamnitih hiš. Prvi stik je bil zelo prijeten; res je bila to vas, kjer so za vsako hišo ob strani imeli hlev, (sicer vse potke okoli pokakane a vseeno), statve, otroci so tekali naokoli s hlačami z razporkom na riti ;), prijazni nasmehi, tipična pokrivala in oblačila za to regijo...

Ker naj bi bila v vasi le dva lodga za turiste sva zavila do prvega in v njemu povprašala za prenočišče. Prijazni lastnik nama je povedal, da ima polno za to noč, in je poklical prijatelja, ki ima home-stay, če lahko prespiva pri njemu.

Z veseljem sva pričakovala, kaj bo nastalo iz tega . Prišel je mlad moški, okoli štirideset, s kurijem okoli pasu, ki je odbrzel po stopnicah skozi celo vas (midva seveda bolj počasi) do svojega doma. Kamnita hišica v vrsti, pred hišo statve (skoraj da nastavljene za turiste); mala sobica (z električno vtičnico!) pred črno kuhinjo; Peter je šel naprej, povprašal za ceno sobe in pogledal meni. Moj občutek ni bil pravi. Ne vem, nekaj ko ti pravi ko v gut.

Preveč je bilo vse že skomercializirano. Preveč lepa sobica. In na novo sprintan in v folijo ovit meni ( s cenami ki se jih ne bi sramovali niti pod Everestom) .

Na kosilu v Gatlangu.

Okenske rezbarije na hišah v Gatlangu.

Dekle se je samo želelo slikati; okoli vratu ima ogrlico z nakitom pravih tibetanskih barv :).

Kaj pa vem, kaj je bilo krivo. Sem bila lačna, žejna, utrujena, kolikšen davek je vzel prejšnji treking, občutek kaj mi hočejo spet prodati… Je to izkušnja ki si jo še želim doživeti v Nepalu, da mi obljubljajo kulturni program po naročilu; ali sva v zadnjem tednu pohajanja po Kathmanduju doživela med pitjem chaanga, posedanja po čistih beznicah po naše, momotih za 0,5 eura, kjer se nihče nič ne pretvarja, med obiskom pri Mipsangu, nekaj več???

Peter mi je zaupal.

Odločila sva se. Naročila sva kuhan krompir za kosilo, iz usmiljenja dobila še enega za povrh ;), in spokala nazaj v dolino. Do prve vasi na poti je bilo le dobro uro. Tu sva se odločila da bova prespala in naslednji dan nadaljevala do vasi Tatopani– vročih vrelcev.

Soba takšne kot v Nepalu še nisva imela, cene navite do konca, do vasi je vodila cesta, pred hotelom hupanje kamiona,… Dovolj. Je to to?

Ja, luksuz je pasal. Drugega kot sobe s svojo kopalnico nisva imogla dobiti. Soba večja kot najina dnevna soba. Umila sva si noge in s stisnjenimi zobmi celo rit ;), še celo pod pazduho je šlo z zadrževanjem sape. Paše.

In šla na sprehod po vasi. Čez petdeset metrov pa pri stupi prava veselica. :)

Tu sva doživela najino lokalno izkušnjo ;). Praznovali so kot nekakšno nepalsko zaroko – ne poroko, ampak kot so nama uspeli razložiti bolj kot prijateljstvo.

Cel dan se je pilo raksi (lokalno vino oz. bolj žganje) in jedlo dhal bhat, plesalo, pelo, veselilo. Pod obokom sta sedela dva para, moška ločena od žensk, ovešena s katami. Na sredini dvorišča par preveč opitih starešin, okoli njih pa najprej moški del, nato pa še ženski; plesali in peli, kot nekakšno bosansko kolo  Ena izmed deklet je skrbela, da kozarčki niso ostali prazni.

Ni minilo dolgo časa, ko so nama že ponudili poln krožnik (ki sva ga tokrat odklonila; sta pa bili na voljo DVE vrsti mesa! ) in poln kozarček raksija.

Nazdravila sva ženinu in nevesti, dekleta pa so me povabila med sebe. Kmalu sem uspela ujeti korak z njimi, plesala sem in pela in se veselila.