Še zadnjih šest dni, od tega trije dnevi v Chyalsi. Skupaj s sprehodi vzpona 5455m gor, 6267 m dol, pr. 30 ur hoje (od tega od Cyalse nazaj do Jrija 23 ur).
V Chyalso sva se spet vrnila. Čeprav sem si ob zadnjem obisku rekla, da vsaj eno leto ne. Pa ne vem zakaj, ne vem kaj naju je vleklo tja. Dobro, zdaj veva, a prej nisva.
Iz Phapluja sva se odpravila počasi v hrib, sopihat do Chyalse. Kot prejšnjič, so dežne kaplje pospremile najin prihod. ( Res ne vem kaj je s tem vremenom in Chyalso ;)). Doživela sva topel, prijazen sprejem, podkrepljen s sladkim mlečnim čajem. Sobica naju je čakala, slika Dalai Lame na njeni steni prav tako . Gele (glavnega meniha) ravno ni bilo, zato sva kosilo pojedla le z ravnateljem, popoldan pa (spet) preživela zavia v tople spalke. Spet je deževalo. Spet je bil mraz. Najina psiha pa na dnu. Utrujena, premražena, sva se spraševala, kaj nama je spet tega treba. Naju ni že ob zadnjem obisku dež pregnal. Zakaj sva sploh rinila sem. Ne vem, ali sva bila res že preutrujena, prezebla, prenavelična, prelačna. Saj ne veš več. Vsega maš pač dovolj. Pa sva vseeno pričakala Gelo, ki naju je bil iskreno vesel. Po večerji nama je navdušeno razlagal, kako je bil januarja v Sloveniji pri Špeli, pa nato v Švici, na Češkem, o svojih izkušnjah potovanja z vlakom… Da je bil na meji z Italijo, pa gledal slovenske narodne noše in plese. Prav zanimivo je bilo to poslišati iz ust budističnega meniha…
Pot do Chyalse so nama polepšali rododendroni.
Ni konca ne kraja slik najinih prehranjevalnih navad. Zajtrk v Phapluju.
V roku enega leta so letališče čisto obnovili, ostalo pa jim je še nekaj asfalta za kilometer lokalne ceste.
Prijazna dobrodošlica v Chyalsi.
Po večerji sva zaspala kot ubita in se zbudila v jasno! Jutro. Seveda sva ostala na koncu dlje kot sva pričakovala (hotela sva namreč oditi že naslednji dan, saj nama vreme ni bilo pisano na kožo). Hodila sva naokoli na sprehode, se vsaj malo spočila, najedla in napila. Peter je na željo Gele poslikal šolo in star hostel, vmesni čas sva preživljala ob pisanju mailov, prebiranju novic z doma. Nič nama ni manjkalo, a hkrati sva ugotovila kmalu, da je čas, da greva dalje. V šoli so imeli izpite, s katerimi so po treh dneh zaključili in so se začele počitnice. V ambulanti kaj dosti dela, da bi lahko pomagala, ni bilo. Midva pa sva dobila svoj zaključek. Videla sva, da ne obžalujeva ničesar, da sva prejšnjič tako hitro odšla z bolnice. Videla sva, da vse skupaj teče kot ulito, in da najine pomoči, vsaj trenutno, ne potrebujejo. Tako sva zaključila še eno odprto poglavje. Morda tudi malo slabe vesti, ki sva jo imela od prejšnjega obiska. A je bilo prav da sva prišla še enkrat. In odšla ob pravem času.
Pogled na glavno gompo.
Otroška jedilnica med večerjo; živ žav, mantranje,...
Na zadnji dan v mesecu si tibetanski menih i pobrijejo glavo.
V lokalni gostilni - desno dela chaang iz prosa.
Ko te zebe je edina rešitev spalka. Chyalsa je vseeno na višini našega Triglava.
Prijazni 30-letni Nepalec s svojo hčerko. Sanja da bi lahko odšel delat v eno izmed arabskih držav.
Najina družba na chaangu.
Po štirih dneh sva pustila Chyalso za seboj in se odpravila nazaj proti Jiriju. Pot je bila težja kot sva pričakovala. Petra je sesulo prvi dan, mene tretji dan (od treh dni do Jirija). Pot je bila vseeno naporna, dolga, midva pa utrujena. V Chylasi se nisva prav spočila, vsak dan sva letala naokrog, po bližnjih hribih, uživala v miru in svežem zraku.
Dolg dan nazaj do Jumbesija. A energije ne zmanjka... Dokler ne zapiha oster veter in padejo prve dežne kaplje.
Spet med rododendroni.
KONEC :)
Nazaj do Jirija sva potrebovala le tri dni. Tri dolge dni. Prvi dan sva hodila le slabih šest ur. A že prvi dan naju je zadnjo uro skorajda pral dež, veter tako močan da mi je odpihnil in polomil dežnik, psiha na psu. Ko sva prišla do lodga, se usedla v sobico, je bil Peter čisto adijo. Dosegel je svoj low na trekingu. Dovolj je imel mraza, hladne vode, slabega vremena, vsega skupaj. Kot kup nesreče je sedel na postelji, zavit v toplo spalko, a od njega ni bilo ničesar. Ne predstavljam is , kaj se mu je pletlo po glavi. Vedela sem le, da če ne bom sama migala in pustila, da se nejgova utrujenost preseli še name, da bo hudo. Na računalniku sem vrtela glasbo (ki mislim da je naredila le še slabše, saj je bilo vmes veliko domačih), se trudila poplesavatih v rimtu, a mi ni ratovalo. Nisem imela energije, da bi držala še njega pokonci. Brez večerje je odšel v posteljo in takrat me je resno zaskrbelo.
Hvala bogu zaskrbljensot ni trajala dolgo. Naslednje jutro se je zbudil svež in spočit. Zagrizla sva v strm hrib nad Jumbesijem, se vmes trikrat skregala; no, niti ne skregala, kriva je bila moja tečnoba, ki je trajala vse do kosila. Bila sem lačna, hkrati mi ni pasalo jesti. Ne moreš se najesti če greš v hrib. Poleg je pihal mrzel veter, ko ne veš ali bi bil slečen ali oblečen. Ali naj vlačim nase topel trak ali tanko kapco s šiltom. Ali naj bom v kratkih ali v flisu. Kot začaran krog. Že tri tedne. Dovolj…
No, po kosilu sva bila oba boljša. Hitro sva se spustila navzdol do Kinje, kjer je bilo prijetno toplo, spila čaj in zagrizla v zadnji hrib tisti dan. Hodila sva že od pol sedmih zjutraj. Res sva se vmes ustavila na kosilu a vseeno. Moje meje so bile dosežene. Ni se mi več dalo, hrib gor se mi je vlekel in vlekel. Nič mi ni pasalo jesti, vedela pa sem da moram. Kosilo sem slabo prebavljala, vsa kri je bila v nogah in rokah. Ni mi bilo nikamor za iti, spet je začel pihati mrzel veter, nebo so zakrili temni oblaki. Pa kaj naju more spet prati? Peter je že hotel vzeti ven dežnik, sama pa sem optimistično vztrajala da ne bo deževalo… In hvala bogu in buddhi, sem imela prav. Vlekolo se mi je in vleklo, dokler nisva prišla do zadnjega vzpona. Energija se je malo dvignila in pohitela sem naprej. Lastnik lodga se naju je spomnil še od prejšnjega obiska, me napotil v notranjost in mi rekel, naj si kar sama izberem kje bi spala. Petru, ki je hitro prišel za mano, je prijazno stisnil roke in ga ravno tako še bolj toplo pozdrvil nazaj. Taki trenutki so redki. Take obdržiš v spominu.
Noč kratka, sladka in topla. Še zadnji dan. Še zadnja sva vzpona. Še zadnji koraki. Fizično in psihično utrujena. A je šlo. Vse do zadnjega spusta. Tam sem se zlomila jaz. Po zadnjem vzponu in le slabo uro od Jirija sem se sesedla za molilnimi kamni na tla in začela jokati. Spet je pihalo, dovolj sem imela vsega. V roke me je zeblo, nisem vedela ali naj imam rokoavice gor ali dol, kje mi manj zatekajo prsti. Bolele so me rame in pa cela desna polovica prsnega koša, zdi se mi da sem si med padcem malo nalomila rebro… Peter se je usedel poleg mene, nivedel kako bi mi pomagal. Ampak v takem ne moreš storiti prav ničesar. Jokala sem kot dež, vmes pa sem si s prstanca s hudo težavo in pomočjo kreme vlekla dol poročni prstan. Preveč so me bolel roke, vsi členki, da bi ga zmogla meti gori še minuto dlje.
In ko sem se konkretno zjokala, je vse minilo. Vse kar je šlo skozi mene v treh tednih, od psihe do fizičnega napora. Vse je minilo. V trenutku. Včasih se pač paše dobro zjokati in nekomu pač potarnati nad svojo nesrečo. Biti sebičen. Gledati smo nase in na nobenega drugega. Taki pač smo ljudje.
In paše. Tako meni kot vsakemu drugemu bitju na tem svetu.
In gre skozi.
Ko ne morem reči ničesardrugega kot Petru hvala.
V Jiriju sva bila v manj kot uri, noge so letele same od sebe, kupila sva karte za bus, se usedla na praženih rezancih in changu, ter nazdravila najinemu trekingu.
Kaj naj rečem. Konec dober vse dobro . Ta treking mi je dal več kot sem si mislila, da mi bo. Ne znam opisati, kaj je tista sila, ki me vedno znova in znova vleče v Nepal. Nekaj je dokazovanje mej samemu sebi, nekaj je narava, gibanje. Nekaj so hribi (samo da pišeš o Nepalu pa je na blogu koj več ogledov . Slovenci smo res narod, zapisan goram.), nekaj je očitno karmična povezanost. Ne vem. Vem da sva tu našla drug drugega. Vem da sva tu našla samega sebe. Vem da sva tu odkrila budizem. Vem da se vedno vračava. Zakaj, ne vem. Enkrat. Mogoče.
Zdaj sva Kathmanduju. Piševa za blog, leživa, jeva, pijeva. In nakupujeva hrano za naslendji treking. Ko bi še. Kot zasvojensot. Ko dobiš vse in še več. Stvari ki jih nisi nikoli pričakoval. Našla sem svoj mir s fizičnim naporom, našla sem svoj mir s hribi v Nepalu. Dopolnila sem delček ki mi je manjkal pri Chyalsi, pri Špeli. Odkrivam sebe. Odkrivam naju. Odkrivam Petra. Skupaj rasteva. In veva zakaj se vračava.
(p.s. ampak rekla sva si, v Gokyo greva le še ob dvajseti obletnici poroke, skupaj z otroci ;)).
Ni komentarjev:
Objavite komentar