Šola v Chyalsi

Morda samo branje ni tako napeto, kot prejšnji odlomki s trekinga. Je pa vseeno tema, ki nama je dala močno misliti.
Kaj vse jemljemo za samoumevno. Kaj vse nam je dano v naši državi, mi pa se vseeno nenehno pritožujemo nad tem ali onim. Ko sva se zamislila, če sva res postala tako nepozorna na okolico. Preveč navajena. Preveč dolgo na poti, preveč časa v res revnih državah.

Drugi dan najinega postanka v Chyalsi, me je Gela (glavni menih) prosil, če lahko malo fotografiram kompleks samostana, stari in novi hostel ter šolo. Predvsem pa naj zajamem detajle poškodb na vseh stavbah. Nalogo sem z veseljem sprejel. 

Polno opremljen s svojim kanonom sem se odpravil do starega hostla. Učenci so ravno opravljali zaključne izpite, zato tam ni bilo nobenega. Hitro sem se lotil dela, slikal z vseh razdalj in zornih kotov, ter iskal poškodbe na zidovih. Počasi sem slike začel procesirat tudi v mislih. Kako, da tega prej nisem opazil? Uboga stavba je v najboljšem primeru spominjala na kak star hlev pri nas, popolnoma neprimerna za bivanje otrok. 

Šolarji med opravljanjem zaključnih izpitov

Še huje je bilo s šolo. Že na daleč se je videlo, da jo je zob časa pošteno načel, ko pa sem vstopil v nekaj praznih razredov, me je dobesedno stisnilo. Neravna, polomljena lesena tla, odpadajoč omet in ogromne razpoke na vseh vogalih, okna brez šip, za silo zabita z deskami… To je šola? Sem prihaja dnevno več kot sto otrok? Zmrazilo me je. 

Osrednja stavba šole, ki že na daleč kaže svoje ubogo stanje. 

Učilnica za četrti razred je v najslabšem stanju. 

Notranjost četrtega razreda 

Nekatera okna imajo na mesto šip za silo zabite deske.

In najhujše je dejstvo, da se prej za to sploh nisem zavzel. Stavba, mimo katere sva hodila večkrat na dan, izgleda kakor najbolj revna kmetija v Halozah nekje bogu za hrbtom. 

Ampak to je njihova realnost. To je Nepal.

In midva, kaj tega res več ne opaziva. Zakaj je to postalo del vsakdana za naju. Zakaj več včasih niti ne trzneva, ko greva mimo razcapanih otrok, mimo berača na cesti,...? Morda ker je večina ljudi tu še vedno bolj srečnih kot marsikdo, ki ga poznava, čeprav ima mogoče le za desetino (materialnega) kar imamo mi?

Grozen občutek. Kar mravljinci ti gredo lahko po hrbtu.
Hkrati pa se zaveš kaj imaš doma. V naši državi, v Sloveniji.
Tega nisva in ne bova nikoli pozabila.