Lama Zopa Rinpoche

Še en dogodek, ki se nama bo za vedno vtisnil v spomin :
Nekje na sredi tečaja je prišla novica: na obisk pride Lama Zopa Rimpoche, eden izmed ustanoviteljev Tushite in centra FPMT.

V svoji hiši tukaj v Tushiti naj bi stanoval 5 dni, med tem ko bo obiskoval puje in ceremonije ob 80. rojstnem dnevu Dalai Lame. 

Kot za večino ostalih je tudi za naju to bila vznemirljiva novica, ki pa je pomenila še več dela. Še ne dva tedna nazaj sva Mayi pomagala pakirati Rimpochejeve stvari v škatle: posodo, pribor, kuhinjske aparate, posteljnino, brisače, preproge in predpražnike. Ko njega ni tukaj, se njegovih stvari ne sme uporabljati, za ostale učitleje je na voljo 'navadna' oprema. Zdaj pa je bilo njegove stvari potrebno ponovno razpakirat. Si lahko misliš... Od kuhalnika za riž, posod za momote, posebnih skodelic, pribora, vaz, posteljnine, brisač, predpražnikov, pogrinjkov za mize,... Naju je kar malo zadelo, saj sva vedela, da naju čaka za par dni dela; poleg tega je njegov obisk sovpadal s predavanji še enega Rinppocheja, hkrati pa sva morala poskrbeti tudi za to, da smo pospravili vse sobe in pripravili vse potrebno za naslednja dva tečaja (in okoli 110 ljudi)...

Ravno smo vse skup spravili, zaščitili pred monsunom, potem pa to. Dela ni bilo malo, še dobro, da sva za večino vedela kako in kaj. Ob pomoči nekaj pridnih prostovoljcev nam je uspelo hišo še prebarvat, očistit in pospravit v rekordnem času, tako da nam je ostal še dan viška. To ni uspelo še nikoli, vedno se je zadnjo noč garalo do konca in noben ni spal. Tokrat pa sva bila prijetno presenečena in pohvaljena :-). Priznava, paše biti pohvaljen za svoje delo. Vsakemu.

Nato je prišel. 
Lama Zopa Rimpoche. 
Vznemirjenje in napetost sta naraščala do zadnjega in okoli pol enajstih zvečer ga je na dovozu v Tushito pričakala množica ljudi. 
Nisem točno vedel, kaj naj pričakujem. Gospod, okoli 70 let, 4 leta po možganski kapi, precej utrujen, brez spremljvalca skoraj ne more hodit. Zasmilil se mi je, takoj se mi je prebudilo sočutje... Sočutje... Compassion... Nekaj, kar stric poudarja v vseh svojih knjigah, na vseh svojih predavanjih, kot bistvo budizma. Neverjetno! Še spregovoril ni, pa me že uči! 
Pravijo, da je bila kap le njegova manifestacija, da bi ljudi naučil sočutja. Da bi ljudem, ki so začeli izgubljati vero, upanje, le to spet povrnil. Da bi jim pokazal, kaj vse lahko človek prebrodi. Čeprav tega sam ne verjamem, pa takšno razmišljanje popolnoma razumem.

Že naslednje jutro je bil v boljši koži, iz njega je sevala neverjetna energija, karizma. Nič sledu o utrujenosti prejšnjega večera.

Žal si ni uspel vzeti časa za daljše predavanje (čeprav smo vsi do zadnjega navijali zato), si pa je vzel trenutek za vsakega, predvsem ob svojih odhodih in prihodih v center - druge priložnosti za srečanje z njim žal nisva imela. Ne midva ne ostali zaposleni.
Vedno pa smo poslušali kakšno kratko lekcijo in vedno je bilo nadvse prijetno vzdušje. Kot nekakšno tiho vznemirjenje,vsak dan znova. Vse osebje je bilo boljše volje, vse je laufalo, nobenih problemov.

Sploh zadnji dan; odhajal je ravno v času, ko poteka vsakodnevna meditacija, na kateri je bilo skoraj da sto ljudi. Sprehodil se je od hiše do avta, razdeljeval orehe, bonbone, blagoslovil vsakega ki si je to želel. Še posebej si je vzel čas za eno izmed deklet, katera je imela na licih res grozne akne. Pihnil ji je treikrat na vsako lice in zraven malo pomantral. Me zanima če bo delovalo :) .Na koncu je skoraj da zamudil letalo :-),

Za naju je bila vse skupaj neverjetna izkušnja, zapisana v spominu do konca. S svojimi plusi in minusi. 
Kaj vse te nekdo uči, kako sva ironično po dveh tednih vse morala prepakirati.... Kako lahko že prvič, ko nekoga zagledaš, začutiš nekaj več, nekaj kar se ne da opisati, nekaj dobrega v človeku. Ki je posvetil svoje življenje ostalim. Samo sočutje do soljudi. 

Ne bova pa zanikala, vse ni tako lepo in prav. Budizem oh in sploh. Vmes sva se nemalokrat spraševala ; kaj ne uči budizem da smo si vsi enaki... Zakaj ima potem res vse ločeno, še toaster, kavni aparat, predpražnike? Si ne zaslužimo vsi enako? Eno je znak spoštovanja, malo lepši servis morda (saj ima prav vsak doma nekaj lepega za posebne priložnosti ane :), ampak na trenutke pa gredo ti budisti tudi v ekstreme. :).

Se sprašujeva, kaj se naju je trudil naučiti Lama Zopa. Potrpežljivosti ob ironiji pakiranja, sočutja (ne samo do sočloveka, celo do opic - anekdota : ponoci jim je nastavil celo goro hrane, tako da so bile naslednji dan še bolj odpaljene, napadalne, ni se dalo pocistit njihovega bazena; med drugim nam je rekel tudi, da bo predaval le če pridejo tudi opice :) ), dejstva da vsi potrebujemo dobro hrano, drugace ne moremo meditirati :).

 Priprave na prihod Lame Zope.

 Vrsta čakajočih s katami v rokah, v upanju na blagoslov.

 Neverjetna oseba. Energija, karizma,...

 Za vsakega si je vzel trenutek. Tu sta prejela blagosolov naša najmlajša kuharja. S kratko lekcijo o kuhanju dobre hrane, sam Rinpoche brez nje ne more meditirati :).

 Množica pred njegovim odhodom.

Ne veva, mogoce pa sva zato morala priti malo nazaj. Da spoznava Lamo Zopo, da vidiva budizem skozi realne oci, da delava v Dharma centru in vse skupaj vidiva se iz ozadja.... 

Vec v naslednjem postu.

Lama Zopa je odletel v Moskvo, midva pa pocasi proti Jakarti. Beziva pred monsunom na morje :).