Celodnevna hoja zadnjih nekaj dni se nama je že kar poznala, na hrbtu je nastala nova odrgnina, hvala bogu so se žulji na Petrovih petah kolikor toliko zacelili. Jabolka so naju držala pokonci, da sva prišla do Jumbesija, kjer sva si nabrala novih moči, se fajn najedla, naspala, spočila, oprala polno cunj - nič več čistega ali suhega nisva imela, ker se v vsej vlagi in megli ni nič posušilo. Le še bolj je vse zasmrdelo, z ruzaki vred.
Spet v Jumbesiju
In končno je prišel prvi dan v skoraj treh tednih, ko ni deževalo oz. vsaj nisva vlekla ven dežnikov. Počivala sva, uživala, in se s težkim srcem poslovila od družine Pasanga Lame z obljubo, da se naslednjič zopet ustaviva pri njih, ko bova pohajala po teh krajih. Budisti so res nekaj posebnega, tako ta družina, kot menihi v Chylasi. Pri njih se takoj počutiš bolje, se spet zaveš stvari, ki so edine pomembne.
Super chapatiji za zajtrk - iz polnozrnate (!) moke, na ognju
Peter s kato okoli vratu, v ozadju prvi jutranji žarki
Otroci v šoli
Vreme se je počasi začelo obračati na bolje, v naslednjih dneh sva imela pravo srečo. Ko sva odrinila naprej iz Jumbesija, naju je čakal zelo naporen dan - združila sva dva normalna treking dneva. Ves dopoldan naju je grelo sonce, ko sva se preko prelaza spuščala navzdol, skupaj za več kot 2000 m. Po kosilu pa sva imela prijetno oblačno vreme, da naju pri ponovnem vzponu sonce ni preveč kurilo. Podobno je bilo tudi zadnji dan trekkinga. Sproščeno sva hodila naprej, polna nove energije, nisva se več ukvarjala z nepomembnimi malenkostmi.
Obešanje zastavic za srečno pot naprej...
Nasproti nama je prihajalo vedno več ljudi, nad nama je proti Lukli letelo vedno več letal. Vesela sva bila, da greva naprej, saj se je meni zdelo, da če naju še enkrat kdo vpršaša, če prihajava iz Everest Base campa, da bom začela kar kričati - kot da bi ta pot vodila samo tja...
Brez skrbi, da bi slučajno zgrešil pot do Everesta; četudi skoraj 150 km prej...
Morava dodati, da je kar razlika v primerjavi s trekingom po tej poti pred dvema letoma. Takrat nas je bilo mnogo manj, večinoma vsi sami, brez vodičev in nosačev. Skupaj smo z užitkom delili pot, ki ni vodila le pod Everest, ampak predvsem v doline poleg le-te, ki so mnogo lepše. Lansko leto turizma v Nepalu je očitno prineslo velik razcvet, število turistov je naraslo, treking z začetkom v Jiriju je postal moderen. Ampak le v smeri baznega tabora pod Everestom (EBC). Res, sedaj ko sva se vračala sva poleg vseh vprašanj o naletela tudi na narisane puščice na tleh, kjer je poleg pisalo tudi Everest. Teh pred dvema tednoma še ni bilo....
Tudi tokrat nama je Nepal dal, kar sva potrebovala, in to sva začutila še pravi čas. Ni bilo pomembno, da gledava hribe, ki sva jih že videla, da hodiva po starih poteh in po istih vaseh. Pomembno je, da sva ponovno srečala stare spoznala nove prijazne ljudi, da sva obiskala tistih nekaj novih krajev, ki so nama dali pravo energijo. In pa da sva se spomnila naukov iz Južne Amerike, da je potrebno iti naprej, če nekaj ne štima, ter zaživeti s polno močjo.
Med postankom...
Ni komentarjev:
Objavite komentar