Pot nazaj v Namche se je kar vlekla in vlekla. Vmes je rosilo, deževalo, pihal je veter, na koncu ovinkov ni in ni hotelo zmanjkati. Ustavila sva se v istem lodgu kot prejšnjič, se umila, najedla in takoj počutila malo bolje. Zunaj se je celo začelo jasniti (predvsem v smeri najinega odhoda nazaj v Jiri), celo okolišnji hribi so se malo odprli. Vsi so govorili, da bo že drugi dan lepše vreme. Utrujena od vsega sva se odločila, da bova že drugo jutro videla kaj bova. Zjutraj se vstaneva, pogledava ven in seveda - jasno.
Oba nejevoljna, tečna, nisva vedela ali naj greva nazaj ali ne. Na koncu sva se odločila, da ostaneva še en dan v Namcheju, se malo spočijeva, in potem vidiva kaj bo.
Dopoldne je bilo lepo, šla sva na sprehod do sosednje vasi in bila vmes celo nagrajena s pogledom na Lhotse. Nisva mogla verjeti. Takrat sva se že odločila, da greva naslednji dan naprej ne glede na vreme; tudi za pot do Jirija bi bilo fajn, če ne bi deževalo. Misliva, da je bil ta pogled nagrada za vse nazaj. Zjutraj sva spakirala in z dobrim občutkom odšla iz Namcheja. Med potjo sva celo videla srne, ki so tu sicer zaščitene in redke (predvidevava ker sva bila dovolj zgodnja in še nikjer ni bilo ljudi, ki bi jih splašili).
Zadnji pogledi na Namche
Hodila sva hitro, vmes srečala precej nosačev in nekaj turistov in hitro sva prišla v Luklo. Seveda sva odšla na dober kapučino :).
Pot sva sedaj že dobro poznala, verjetno se je zato še toliko bolj vlekla, malo je k temu pomagalo tudi vreme, ki je bilo oblačno in megleno, vsak dan je deževalo. Sva pa naredila ovinek na poti, in sicer sva obiskala vas Chylaso. To je mala vas nad Phaplujem, kjer so slovenska zdravnica dr. Kristanova in prostovoljci iz Pivke pomagali pri gradnji bolnišnice. Vas sama sicer ima ambulanto in zdravnika, vendar vse skupaj razpada, nimajo več ne zdravil ne opreme.
Bolnišnica v Chylasi
Deležna sva bila prisrčnega sprejema, najprej s strani učiteljice angleščine v tamkajšnji šoli, nato pa še s strani budističnega meniha Geshe Yontena. Le ta nama je razkazal bolnico, kjer trenutno še potekajo dela; končana naj bi bila do spomladi, ko bo steklo tudi delo v sami ambulanti. Pokazal nama je prostor za ambulanto, kuhinjo, stranišče, kje so zunaj posadili jablane in nekaj iglavcev, kaj vse še morajo dokončati.
Ob strani se vidi napis Občina Pivka - Bejž če vejdš
Menihi pri lupljenju jabolk za sušenje
Nato naju je odpeljal do samostana nad bolnico. Magičen kraj, naokoli je plapolalo v vetru vse polno takšnih in drugačnih molilnih zastavic, pisanih rož, sploh nisva vedela, kam naj se obrneva. Žal se je menih, ki skrbi za samostan, ravno odpravil na bazar.
Pekoča juha
Sprejela sva povabilo na čaj, se najedla dobrih jabolk, menili smo se o njihovem in najinem življenju, kaj delajo v samostanu, o budizmu,.. Ponudil nama je prenočišče če želiva ostati tam in pri tem dodal, da imajo tudi "nudle" za jesti. Bil je zelo prisrčen, ampak nekako se nama je zdelo da bi jim naredila več dela kot koristi če bi ostala tam. Pri gradnji bolnice ni bilo kaj za pomagati, saj trenutno odgovornega tam ni bilo, lahko bi le pomagala lupiti jabolka za sušenje.
Najin gostitelj naju seveda ni pustil oditi brez kosila, zato so nama hitro pripravili zelo bogato juho z rezanci, zelenjavo in jajci - rara noodle soup. Bala sem se je in povsem opravičeno - pekla je kot ne vem kaj. Pogoltnila sem na hitro nekaj rezancev doli in ostalo dala Petru, ki nad tem tudi ni bil preveč navdušen. Vse skupaj sva zalila s sladkim čajem in na hitro pojedla še eno jabolko.
Obisk bolnice in ljudi tam je bilo ravno to, kar sva potrebovala. Sama pot do tja je vodila skozi Phaplu, vas z letališčem, do katere pelje tudi cesta - to se žal že pozna pri njenih prebivalcih - nič več ni bilo prijaznih pogledov, bilo je le polno Indijcev, ki so prišli sem trgovati. Takoj pa, ko sva zavila po hribu navzgor, stran z glavne poti, so ljudje postali prijazni, nasmejani, toplih pogledov in pozdravov. Še bolje pa sva vse skupaj začutila v sami Chylasi; kot da bi celo vas in samostan obdajala nekakšna plast sproščenosti in miru. Takoj sem razumela dr. Kristanovo ki je rekla, da bi se tja kar preselila. Res je bilo spokojno, oba sva takoj začutila dobro in pozitivno energijo vsega, kar naju je obdajalo.
Za slovo so nama napolnili nahrbtnike z jabolki, nama zaželeli srečno pot in nama podarili kate (bele šale, kot blagoslov). Bila sva napolnjena z novo energijo, mirom, sproščenostjo in močjo. Hitro sva pustila Phaplu za seboj in odšla v Jumbesi na zaslužen počitek in dobro hrano :)
S kato okoli vratu
Obrazi otrok na poti
Med kupovanjem jabolk
Ni komentarjev:
Objavite komentar