Potosi

Življenje v mestu Potosi je vezano na srebro; ima zanimivo a tragično zgodovino. Okoli leta 1540 naj bi tu lokalni Inka, ki je iskal pobeglo lamo, na vznožju hriba zakuril ogenj; ogenj je bil tako močan, da se je zemlja pod njim začela topiti in se spremenila v sijočo tekočino… To so izvedeli Španci in zasužnjili tisoče domačinov, da bi kopali srebro za njih. Ker jih je ogromno umrlo zaradi nesreč in silikoze, so Španci pripeljali na milijone afriških sužnjev za delo; le nekaj malega jih je preživelo. V treh stoletjih naj bi jih skupaj med delom umrlo okoli osem milijonov.

Mesto je raslo in raslo, in bilo v tistem času eno največjih mest na svetu. Vendar ni trajalo dolgo, količina nakopanega srebra se je zmanjšala, nato pa je padla še cena le-tega, in od takrat si Potosi-ji niso nikoli povsem opomogli. Danes sta glavni kovini predvsem cink in svinec, srebra je manj. 

Kako izgleda delo v rudnikih sva si ogledala tudi sama. Bila je izkušnja, ki jo doživiš le enkrat, in je nikoli ne pozabiš.

Samo delo v rudnikih je res delo kot v peklu. Razmere so grozne, od mraza pod 0stopinj, do vročine nad 40stopinj. Delo traja 8 ur, vmes ne gredo ven iz rovov, le žvečijo kokine liste in pijejo 96% alkohol… In kopljejo, s povsem osnovnimi orodji in eksplozivom, dan za dnem. Mnogi začnejo z delom že pri 13ih, 14ih letih, in delajo v rudnikih tudi 40 let… Nekateri imajo srečo, in si nakopljejo celo bogastvo – eden izmed rudarjev naj bi na teden zaslužil 20,000 dolarjev (vsaj tako nama je povedal mladi fant, bivši rudar, ki naju je peljal okoli); sedaj seveda delajo drugi zanj… Njihov zavetnik je El Tio; vanj verujejo v rudniku, zunaj rudnikov so katoliške vere. Posipavajo ga s kokinimi listi, namesto njega pijejo žganje.

Imela pa sva veliko srečo – na ta dan so imeli rudarji ravno praznik; žrtvovali so lame oz. lamino kri Pacha mami (materi zemlji); ta naj bi tekla namesto njihove, jih obvarovala pred nesrečami in jim naklonila dobro kopanje. Povabili so naju zraven (zato se je najinemu že rahlo opitemu vodiču J kar mudilo, saj je hotel priti čim prej na praznovanje). In kako je to izgledalo – žene rudarjev so lame spretno in urno razkosavale, sami rudarji pa so predvsem pili; ampak so ob tem vedno malo žganja nalili tudi Pacha mami oz. so žganje malo polili po zemlji… Res je bilo noro, opisat z besedami je težko; ampak sva se vseskozi zavedala, da je to res edinstveno, sprejeli so nas med sebe, z nami so želeli deliti veselje, srečo, praznovanje… Naju je zadelo vse – od višine (ok. 4100m), do alkohola,…  Vonj po laminem mesu pa naju je spremljal še naslednjih nekaj dni.