sreda, 4. julij 2012

Salkantay trek - prvi del

Machu Picchu – za marsikoga vrhunec potovanja po južni Ameriki. Možnosti, da prideš tja, je kar nekaj. Pri vsaki imaš sicer občutek, da si bankomat na dveh nogah. Ampak kaj češ, to pač moraš videt. Pa sva razmišljala, poceni ravno ni v nobenem primeru. Malo spraševala naokoli, gledala karte za vlak, vstopnino… In se na koncu odločila za 5-dnevni treking, ki te pripelje do tega svetega kraja. Joj, kako skeptična sva bila… Ponujali so ga za ceno med 200 – 500 dolarjev. In se začneš spraševati, kaj je narobe pri 200 dolarjih, kje te okoli prinesejo…  Ampak sva si rekla, da veva kaj plačava, da ne smeva pričakovati preveč, pa kar bo bo. In sva šla na Salkantay-trek, pet dni, 4 noči..

PRVI DAN : zbujanje ob 3:30, tolko da sem nama naredila še toplo kavico, se na hitro spakirava in greva na dogovorjeno mesto na glavnem trgu (naju pač niso pobrali pred hostlom, ker sva spala v bolj umetniški (in zato poceni) četrti Cuscota, kamor niti s taxijem ne gre). In nato zmrzovanje (še vedno smo na 3300mnm) zunaj pred kombijem, zbegani pogledi ostalih udeležencev, kaj se dogaja. Slab začetek, dober konec… Potem smo se le odpeljali… Zaspani in zasedeni smo prišli do izhodišča trekinga, kjer je bilo že vse pripravljeno za zajtrk. Najprej sva se obotavljala, ali bi kaj spila ali ne, ker sva vedla, da bodo spet vlekli denar od naju. Seveda, ko sem hotla plačat, mi je postavil tako ceno za čaj in kavo, da sem ga kar grdo pogledala in mu rekla, naj še enkrat zračuna; in je koj postavil nižjo ceno… Pa pustmo to. Ko so se ostali razpakirali, pripravili prtljago za konje (na udeleženca naj bi konj lahko nesel 5kg), smo se odpravili... Midva kot midva, sva sama nosila razuake, brez pomoči konjev…

Najprej počasi, hitr, vodič je bil malo brez občutka, kar se je potem kazalo skozi cel treking. Vem, skupina je bila ful velka (17 ljudi) in je težko vsem ugoditi, sam vseeno. Pot nas je vodila malo po cesti, malo po bližnjicah. Vse do kosila; napeto sva gledala kaj nam bodo naštimal za jest; poleg mene še dve punci v skupini nista jedli mesa; Pero je bil že kar lačen – je dobil kurje bedro v omaki; se mi zdi da ga je tko prestavljal in mrcvaril po krožniku da je blo groza; najedel se ravno ni. Ugotovila sva, kje šprajao pri ceni trekinga – med drugim tudi pri malih porcijah hrane. Po siesti smo se odpravili naprej, vsak v svojem tempu, do prvega prostora za kampiranje, najbolj hladnega, na višini okoli 3900m. Postavili so šotore, spili smo topel čaj, po večerji pa hitro vsi popadali v postelje oz. spalne vreče.  Vsi smo vedeli, da bo jutri naporen dan.

DRUGI DAN
»Señor, te!« V posteljo smo dobili topel kokin čaj, ki nam je pomagal pri zgodnjem vstajanju. Hitro sva se spravila k sebi, vse spakirala in odšla na zajtrk. Čakal nas je najtežji dan, prečkanje prelaza na okoli 4600m. Jaz sem bila smo srečna, da ni bil tolk hud mraz. Po skoraj mesecu dni Bolivije mislim, da me je malo podhladilo. Skos sem bila najbolj oblečena… In smo šli, korak za korakom; in se pogosto ustavljali… Na koncu sva mela že dosti in rekla da greva počasi naprej. Sej se ne moreš ustavljat na 500 m, ker se sam ohladiš. In tko sva hitro prišla do prelaza (poznala se nama je aklimatizacija); Peter je prišel malo za mano izza ovinka; ko sem mu rekla, daje to to, tudi sam ni mogle verjeti. Na vrhu smo meli kratko predavanje o Peruju, Inkih, svetih gorah, vse malo mešano… Ampak je bilo res lepo. Zahvali smo se Materi zemlji, da nas je pustila na ta sveti kraj, in se odpravili v dolino.





Pokrajina se je počasi spremenila, zrak pa je postajal toplejši – poznala se je višina. Pusto travo so zamenjala drevesa džungle, pojavili pa so se seveda tudi komarji, kar nas ob slastni večerji ni preveč motilo. Najtežje je bilo za nami.

Ni komentarjev:

Objavite komentar