Machu Picchu

V soju blede svetlobe čelnih svetilk smo prehodili že kakšnih 1000 stopnic, ki so se v ključih zažirale v strmo pobočje, preden nas je zarja dosegla kratko pod vrhom. Skozi glavni vhod sva se zapodila med prvimi in komaj sem lovil fotoaparat, ki mi je bingljal okrog vratu, ko sem tekel po zadnjih stopnicah do prve razgledne točke. Značilni kamniti zidovi niso mogli skriti svojega porekla in naenkrat se pred nama prikaže znana slika, kot da bi nekdo postavil plakat pred naju…

»Pejd tja gor slikat, hitro,« me je priganjala Titina in spet sem zagrizel v stopnice in dihal kot stara lokomotiva, da bi med prvimi ujel deviški jutranji pogled iz najboljšega razgledišča. Res sem že videl to na slikah, a ti slike ne prikažejo mističnosti in veličastnosti tega kraja.

Jutranji mraz so presekali prvi žarki, ki so se sramežljivo dvigali izza svetih gora in vodič je kmalu končal svoja pripovedovanja o pomembnih točkah mesta.

Hitro sva se po novih stopnicah odpravila na najvišji vrh v okolici – Machu Picchu mountain. Ura izredno strme poti je prinesla najboljši razgled, ki si ga tukaj lahko privoščiš. Bilo je veličastno, opazovala sva okoliške s snegom pobeljene vrhove, navpične porasle hribe in pot prejšnjih dni, ki je vijugala po dolini. Globoko pod nama je izgubljeno mesto dodalo posebno energijo celotni pokrajini. Na vrhu nas je bilo vsega 5, 6 ljudi naenkrat, sami kulski, nobenih »I did that« turistov. Bil je mir in oba sva bila zelo vesela, da sva prišla sem…