… kar tako. O potovanjih, ljudeh, odnosih… Priznam, na trenutke je res naporno. Ko se voziš na avtobusu že 14 ur, ko so ovinki in ne veš ali ti je slabo, ali boš bruhal, kaj bo prineslo naslednjih pet minut. In potem prideš dol z avtobusa, pa ti koj začnejo težiti, kam greš, kolk boš plačal, da ne moreš tja ko si želiš, ker naj bi bilo preveč razburkano morje, da bi šel loh v nacionalni park. In vse kar si zaželiš je ena dobra kava… In te tvoj mož naredi še bolj utrujenega in živčnega ko je še bolj zmeden kot ti… In potem so trenutki, ko se zaveš, kje dejansko si, ko si v glavi narišeš zemljevid sveta, kaj delaš, in s kom si vse to deliš. Z edino osebo, ki ji popolnoma zaupaš, za katero veš, da bo naredila vse za tebe, tudi če si tečen (ne le njemu ampak predvsem samemu sebi), tudi kadar imaš slab dan. Ko te objame, se ti nasmehne, in zadrži tisti trenutek v sebi pripombe, za katere oba vesta, da bi prinesle še več slabe volje.
Potem pa vsemu skupaj sledijo dnevi uživanja, dobre hrane, razvajanja samega sebe oz. obeh. Ko se ustaviš, ko ti postane jasno, da na trenutke preveč hitiš in ne moreš dojemati več stvari, ki se dogajajo okoli tebe, ko se vse odvija prehitro. Ko gledaš slike za nazaj in ne verjameš da si tam dejansko bil. Ko ti vse res postane preveč samoumevno. Takrat sva si vzela par dni fraj, in samo uživala, brez razmišljanja o prihodnosti, ampak sva se trudila dojemati sedanjost.
Hvaležna sem svojemu možu, ki mi vedno stoji ob strani in me podpira pri mojih idejah; in zato, da se je dejansko odločil deliti to pot z menoj. In me prenaša v dobrem in v slabem…
Ni komentarjev:
Objavite komentar