Cuenca

S težkim srcem sva se poslovila od najinega »doma« v Vilcabambi, in se odpeljala naprej. Pot naju je vodila do Cuence, mesta ki naj bi bilo oh in sploh lepo, najlepše v Ekvadorju. Prvi občutki so bili mešani; mesto se nama je zdelo zanimivo, kolonialno, ogromno cerkva in parkov. V bistvu zelo lepo, ampak nekako mrtvo. Kakorkoli, čisti center je fajn, nasproti čez park si stojita stara in nova katedrala, po katerikoli ulici pogledaš gori ali doli, se kje skriva kakšna cerkev, ali pa vidiš vsaj zvonik.

In parkov je ogromno – zjutraj, ko sva šla tečt malo bolj zgodaj, sva videla, zakaj se vse tako pozno odpre – ker polovica mesta telovadi po bližnjih parkih. In to ponekod celo vodeno, ob glasbi. To se nama je res zdelo kul, tu je bila duša mesta, pozitivna energija.

Seveda mimo obiska tržnice ni šlo. Od sadja so imeli kar hočeš, celo češnje, pa neko mešanico med marelicami in breskvami, ananase, papaje takih in drugačnih oblik, jagode, lubenice, hruške, kivije, rdeče, zelene in rumene banane,....

 Ogledala sva si tudi muzej in izdelavo panamskih klobukov.  Zdi se mi, da so zelo univerzalni; ni važno kdo si jih da gor in kateri koli model, skoraj sigurno ti paše :). Bi si kupila kakega, če bi ga le lahko domov lepo prinesla. 

No, kot sem omenila, mesto nama nekako ni potegnilo…Bila sva v resni dilemi; ali naj se vrneva nazaj na jug, preživiva tam še en mesec, in je to to, ali naj greva naprej, upava da bova višje našla nekaj več. Tam sva našla nekaj, kar sploh nisva vedela, da iščeva. Popolnoma sva se odklopila, živela, pasala nama je klima, vse je štimalo. Za naju skoraj raj. Ampak sva našla pot. Ko sva to najmanj pričakovala. In zdaj greva naprej, v pričakovanju novih dogodivščin. Vseeno kam, važno da se ustaviva, kjer je občutek dober, in da greva naprej, kjer tega ni.