Ne moreš reči, da si bil na Floresu, če nisi obiskal njegove največje naravne znamenitosti - vulkana Kelimutu. S svojimi tremi kraterskimi jezerci, ki spreminjajo barvo, si ta naziv najbrž kar zasluži. Seveda ga nisva izpustila tudi midva.
V Endeju sva ujela udoben bus, ki naju je dve uri kasneje odložil v vasici Moni, izhodišču za vzpon. Sama vas je na žalost tipično 'turistična'. Cene prenočišč so navite, otroci prosijo kulice in knjige (prvič tako očitno v Indoneziji), nekateri celo denar, čeprav jim ne gre slabo.
Midva sva se relativno udobno in poceni uspela namestiti v bungalovu v naslednji vasici, kjer so lastniki bili precej prijazni, pogled s terase na domač vrtiček pa je dajal občitek stika z naravo. Popoldan sva se sprehodila še do bližnjega slapu, ki dopolnjuje tukajšnjo 'turistično ponudbo'.
Naslednje jutro sva nekaj pred peto po uspešnem bujenju le dobila dva motorja z voznikoma, ki sta naju odpeljala na vulkan. Od parkirišča sva nato peš krenila po lepo urejeni grebenski poti proti najvišji razgledni točki. Zarja je postajala vedno svetlejša in počasi so se prikazali obrisi prvega jezera. Nora scena!
Na vrhu se je zbirala skupina kakih 50 turistov v nestrpnem pričakovanju vzhoda. Seveda niso manjkale prodajalke čaja in kave (po normalni ceni!), ki je se je v hladnem vetrovnem jutru kar prilegla.
Končno so prvi žarki obsijali Kelimutu v vsej njegovi lepoti. Prvo jezero je žarelo v intenzivno gosti turkizni barvi, skoraj malo nenaravno. Za njim je bilo temnozeleno, skoraj črno, tretje jezerce pa je bilo na drugi strani hriba in ga na žalost ni bilo mogoče videti hkrati z ostalima dvema. A tudi brez tega je bil razgled vrhunski! Le sonce je grelo prepočasi, zato na neprijetnem vetru nisva vztrajala predolgo in sva se raje spustila do roba kraterja, kjer je scena bila še bolj divja. Najino idejo o zajtrku z razgledom pa so tam razblinili žvepleni hlapi, ki so naju preveč dušili, tako da sva po nekaj fotkah obupala in se umaknila.
Spusta z vulkana sva se po priporočilih lotila peš, čeprav prva polovica poti po asfaltni cesti ni bila preveč spodbudna. A kmalu sva uspešno našla bližnjico, kjer sva se med nasadi banan in kakava elegantno spustila v dolino na zaslužen zajtrk :-)
Za nama je bil še en resnično lep izlet, ki je samo še dodatno potrdil, kako čudovita je narava v Indoneziji. In Kelimutu s svojo edinstveno lepoto prav gotovo sodi v njen vrh.
Sončni vzhodi na poti so nekaj, zaradi česar se prav vedno splača zjutraj vstati, pa če je ura še tako ne človeška.
Zasluženo kosilo s rdečim rižem, lokalno specialiteto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar