Z Gili otočkov sva se podala na več kot 24urno pot z različnimi prevoznimi sredstvi na Flores, vedno bolj proti vzhodu. Tako hitro sicer nisva načrtovala (vsi veste da sva bolj počasne vrste pri premikanju iz kraja v kraj), a se je obrnilo malo drugače in v dobrih 33 ih urah sva stopila spet na trdna tla v Labuan Bajo-tu, pristaniškem mestu na Floresu pri Nacionalnem parku Komodo.
Pot je bila dolga a je v nasprotju s pričakovanji minila dokaj brez zapletov. Kaj se je zgodilo - morda najde kdo kakšen nasvet za svojo pot -.ko sva prišla na Lombok so nama v Mataramu ponudili kot karto, luksuzni nočni bus, trajekt, vse do Floresa. Bila sva močno skeptična, saj še ena stvar v Indoneziji (sploh kar se tiče prevozov), ni bila brez dodatka na belo kožo... Pregovarjala sva se za ceno, se kar v redu zmenila in se prepustila poti. In res je teklo kot bi moralo, celo večerjo sva dobila zastonj, avtobus pa Euro 5, popolnoma nov, s klimo, wc-jem, wi-fijem, sedeži ki gredo nazaj, neverjetno... Pustimo ob strani da smo skoraj tri ure čakali vmes in spet besede maybe we go, maybe not :). Splačalo se je.
Pozno popoldan smo le prispeli s trajektom, se zasidrali, hitro sva pobegnila dol in rabila kar nekaj časa, da se nama je pod nogami in v glavi nehalo gugati :).
Mesto nič kaj posebnega, precenjeno, saj je naval turistov ogromen, kapacitet premalo, in temu primerne cene sob. Morda slikava svojo :).
Večerna zabava na prvem trajektu Lombok - Sumbawa.
Labuan Bajo
Sva se odločila, da greva na bližnjo tržnico - ki žal ni bila tako blizu kot sva mislila, a sva tja in nazaj štopala in obakrat so nama ustavili ful prijazni domačini. Kar sprememba po Lomboku, pozitivna izkušnja!
Komentar ni potreben.
Glavni razlog da prideš sem je seveda potapljanje in pa Komodo dragons!
Možnosti za ogled kolikor hočeš, midva sva se odločila, da te ogromne kuščarje (največji živeči, endemični za to območje) pogledava na otoku Rinca, turo pa smo združili še s snorklanjem na otoku Kanawa in še na enem manjšem.
Pričakovanj nisva imela pretiranih. Šla sva bolj v stilu, če sva že prišla do sem si pa dejva it pogledat še to, je mal dražje a kej čmo... (Opomba za prihodnje potnike : od julija so nove cene za obisk parka, karte veljajo le ne dan in ne več tri...).
Bila sva prijetno presenečena. Ne samo prijetno, mnogo več kot to.
Ob prihodu na Rincu nas je pozdravil mlad 20-letni vodič Emanuel, ki nas je potem peljal na krajšo turo po otoku. Že po desetih minutah smo zagledali prve varane. Trije so se hladili pod senco velikega drevesa, direktno pod vabo... Impresionirana nad njihovo velikostjo a malo razočarana nad načinom, kako smo jih videli (viseča vaba pač ni vrhunec). Vseeno, ko so začeli stegovati jezike ven in se premikati lenobno naokoli, je bilo res hard videti.
Potem smo šli skozi malo naselje v parku, kjer živijo rangerji. Pod kuhinjo se jih je lenobno pretegovalo kakih pet, samci in samica. In mi smo jih z veseljem fotografirali, seveda z varne razdalje. Vodič nam je sicer zagotovil, da nam niso nevarni, a vseeno. To je bilo tisto, kar ti zagotovijo, da vidiš. Kjerkoli drugje po otoku je bolj odvisno od tvoje sreče.
A smo šli poskusiti še našo. In se je splačalo. Čez slabih deset minut hoje je navzdol s hriba prikorakal ogromen samec. Še Emanuel je začel skakati okoli s telefonom in ga slikati. Mene je kar stisnilo pri srcu, stegoval je jezik ven, non-stop. Imela sem občutek, da je zavohal najino kosilo v torbi, saj je šel naravnost proti nam.
Gledala sem že, v katero smer lahko stečem, da bi mi ušla če bi naredil kakšno nepričakovano potezo; Emanuel se je začel smejati - baje lahko leti za teboj do 20 km/h, kar me ni ravno potolažilo. Po moje je imel še enkrat toliko kg kot jaz! Res je bil ogromen. Potem je počasi odkorakal dalje, čez 50 m pa nam je nasproti prišel še en, malo manjši a še hitrejši. Ravno tako z jezikom ven, vohal je hrano...
Na srečo se noben od niju ni odločil, da bomo mi njihovo današnje kosilo :).
Kasneje nismo videli tako prosto v naravi več nobenega, a bilo je več kot dovolj. Oba sva bila navdušena nad tem, kar sva doživela, in po najinem mnenju se jih splača it pogledat, če se potikaš po teh koncih!
Proti Rinci...
Naša mala ekipa.
70+kg...
Če hočejo so lahko zelo hitri!
Emanuel nam je povedal res ogromno, hkrati pa je imel še dober smisel za humor. Nač čas skupaj je minil kot bi trenil, še ena pozitivna izkušnja z ljudmi tu.
Komodove trofeje - ubije lahko tudi velike sesalce z bakterijami v ustih, žival po nekaj dneh zaradi zastrupitve umre.
Malo turistično :).
Za zaključek ture je sledilo snorkalnje : Na Kanawi; mali otoček, obdan s koralnimi grebeni, kristalno čisto vodo in podvodnim svetom da dol padeš ;). Komodo park je eden izmed najboljših mest za potapljanje, a tudi za nas nepotapljače se najde raj na zemlji.
Snorklala sva med morskimi zvezdami, ribami in ribicami vseh oblik in barv, od turkiznih do peščenih... Ene so bile prav napadalne :). In tu nama je bilo res žal, da nimava nekega podvodnega fotoaparata,
Res je bil dober dan, zaključila sva ga s pivom in planiranjem poti naprej... In v upanju na čim več takih doživetij. Trik : ne pričakuj preveč :).
Za lušte :
Ni komentarjev:
Objavite komentar