Titina & Peter: Na jug Indije z vlakom

Potovati z vlakom po Indiji je doživetje samo po sebi. Že pred leti je bil moj prvi stik z glavno železniško postajo v New Delhiju nekaj posebnega - mešanica vonjav, hrupa, kričanja, potnih indijskih teles, ki te kot val odnese s seboj. Ljudje se drenjajo na peronih, wc-jih, pred štanti, na trenutke ne veš kam bi stopil, saj je vsak prosti kotiček tal lahko zaseden z veliko družino ki se je ravno spravila h kosilu, brezdomcem ki si je prenočišče našel pod klopco na postaji, potepuškimi psi…

Ko posedaš, pred tvojimi očmi pa se odvija življenje na visokih obratih; ljudje jejo, pijejo, nakupujejo, spijo, prodajajo ali kupujejo…. In potem zaslišiš tisti znani chaii chaii, garam chaii. In se mu ne moreš upreti, čeprav veš da te bodo od cukra začeli že zobje boleti.

Vlaki so vseh velikosti, oblik in razredov. Najbolj udoben in poceni način je definitivno sleeper – razred. Po tri postelje na vsaki strani, dovolj komot, dovolj prostora… s tem sva vedno do sedaj potovala tudi midva.

Letos pa sva si za pr. 45ur in skoraj 3000km dolgo pot na jug vseeno privoščila malo več; Rajani Express, AC-2 chair oz po domače – vagon s klimo, na vsako stran le po dva ležišča, v ceno karte pa je všteta tudi hrana, dobiš celo dve sveži rjuhi, odejo in pa brisačo. Karta je stala po osebi skoraj 5000 rupij (kar je petkrat dražje kot če bi potovala v sleeper razredu), ampak vseeno, malo več udobja pa vseeno je, pa še na vsaki postaji ne rabiš skakati dol za hrano :). Upoštevala sva priporočila prijateljev in nisva bila razočarana.

Ena noč na busu in nato dve na vlaku; dolga pot iz Tushite na jug Indije. Ampak tu na vlaku sva si končno lahko malo oddahnila od zadnjih dni. Odkar sva zaključila s tečajem sva vse dni pomagala pri pospravljanju in pripravljanju Tushite na pomemben obisk njihovih sponzorjev iz Singapurja. Ti so prišli ravno dan pred tremi dnevi predavanj HHDL v McLeod ganju, zato so bili vsi precej vznemirjeni. Ker sva imela čas sva jim z veseljem priskočila na pomoč, v zameno pa sva vsak dan dobila dobro kosilo (še posebej zadnji dan so se potrudili; tako dobrega paneerja v Indiji še nisva jedla). Vendar pa naju je kar utrudilo; v bistvu odkar sva zaključila s tečajem nisva imela časa vsega iti skozi v mislih, procesirati stvari, niti 15min na dan si nisva vzela da bi meditirala. Sva pa namesto tega hodila vsaj teči; izkoristila sva dobro vreme in ugodne temperature. Vsega pač ne gre.

Najina družba pred odhodom iz Tushite. Spoznala sva res nekaj neverjetnih ljudi.

Na luksuznem busu, kjer je celo nekaj časa delal wifi.

Ko sva se včeraj zvečer usedla na avtobus (cel luksuz, še wifi je imel; sicer ne skos ampak malo pa), sva spet začutila tisto željo po potovanju, vznemirjenje. Pravi čas sva odšla, nabrala sva si kar nekaj življenjskih izkušenj. Načela, kakršna upava da jih bova lahko v čim večji meri prenesla na svoje otroke. O temu govoriva.

Kakorkoli, zjutraj so naju ven vrgli z busa nekje na severu Delhija (seveda ne tam kjer so nama obljubili) in spet je prišlo na vrsto pogajanje za prevoz do postaje. Pa nama ni bilo hudega. Po malo jutranje tečnobe dokler nisva spila pravega sladkega čaja, je bilo super. Topel veter, armafleks na tleh na postaji, za zajtrk čapatiji z banano in papaja. Nato pa kmalu vkrcanje na vlak (najprej sva seveda falila vagon); se razkomotila, uporabila grelec vode za žitno kavo, in se prepustila dogajanju. Kmalu je prišlo na vrsto kosilo, paradižnikova juha, grisini, jeera riž, dal, kari s panerjem, jogurt, rotiji, še sladoled za posladek. In čez dve uri že večerni čaj oz. evening tea s sendvičem, pakoro, nekim sladkih pecivom in čajem. Ni nama hudega, hrana je solidna, vsak leži na svoji postelji, bere knjigo, ima čas samo zase, da se malo odklopi od budizma ;) spočije in načrtuje pot dalje.

Pa še naprosila sva da malo zmanjšajo klimo, ker dve majci, pulover in odeja pa te še vedno zebe… to je res malo preveč.

Grelec za vodo nama res marsikdaj naredi pot bolj udobno.

2 AC vagon; na vsaki strani po dve ležišči, mizica na sredi, za malo zasebnosti zavese, tudi bralna lučka nad vsako posteljo. Res na komot za daljšo pot, edino za klimo nimajo ravno občutka.

Meni na Radjhani expressu; je skoraj v celoti držal, Celo sladoled sva dobila prvi dan. Dvakrat :)

V pričakovanju prvega kosila na vlaku. Večerja je bila podobna.

Riž, dal, kari s panirjem, jogurt, dva čapatija, sladoled, prej pa sva dobila še juho in grisine. Se precej naješ, lahko pa prosiš za še...

Zajtrk, naj bi bil južno-indijski; dva tosta, maslo, čaj, oranžno sladko, belo slano; kot gres podobno. Kar ok.

Na celi poti smo se ustavili mislim da le 6krat, kar je zelo zelo malo. Tako smo enkrat prišli celo tričetrt ure pred planom na postajo. Nisva mogla verjeti, da se to lahko zgodi na indijskih vlakih.