Verjetno se mesec dni pogovarjava malo bolj intenzivno o hrani :) - že od Filipinov dalje, saj tako več kot polovico dneva diši iz vseh koncev po sveže pečenem na oglju (sicer je meso ampak vseeno), da se nama v spomin že skoraj preveč pogosto prikrade vonj po domačem pikniku, domači hrani,...
Včeraj popoldan pa je za spremembo zadišalo po nečem drugem. Najprej sva mislila da sva malo čez les, po čemu, ampak se nisva zmotila...
Med vožnjo s kolesom po rdeči peščeni cesti, nekje na podeželju Kambodže, se nama je v nos prikradel vonj po kokosu in piškotih. Saj ločeno še gre, je že dišalo, samo skupaj nama ni peljalo - ampak - ustavila sva se, kjer je najbolj dišalo, in ob strani zagledala prijaznega gospoda, s širokim nasmeškom na ustih, ko sva mu s kretnjami kazala, kako nama diši. Ribal je kokose za moko, midva pa sva pogledala za njegove rame v temen prostor in zagledala kaj - domačo proizvodnjo kokosovih piškotov!!! :) in to iz riževe moke, pečeni pa nikjer drugje kot v pravi zidani krušni peči!
Niso naju pustili oditi lačna :) še enkrat več se je pokazalo, kako prijazni s(m)o lahko ljudje, in da se še vedno najdejo taki, ki te ne vidijo samo kot vir zaslužka.
Zelo so iznajdljivi in praktični - polovico kokosove oreha nasloni na sredino tiste narave, ki elegantno ven nastrga kokosovo meso.
Vse na roke, pri izdelavi sodeluje cela razširjena družina.
Vzorec naredijo kar z glavnikom.
Dišalo je v radiju petsto metrov naokoli :) Res so bili taboljši, le poglej kje se pečejo, in pomisli, kako so narejeni; vsi ročno, z občutkom. In ne strojno kot pri nas....
Res lepo popoldne. Doživetje ki te spomni zakaj si odšel na pot :).
Ni komentarjev:
Objavite komentar