Titina & Peter: Obisk pri Mipsangu

Mipsang Lama, dr. med., je entuziastičen internist, Tibetanec, katerega sva spoznala preko dr. Kristanove, in pri kateremu sva hranila nekaj robe za naslendji obisk Nepala.

Ko sva se vrnila v Kahmandu je bila ena prvih nalog, da pokličeva Mipsanga - je hranil kar nekaj toplih oblačil. Vesel, da sva se vrnila prej kot sva načrtovala, naju je povabil k sebi domov na večerjo. Priznam, kar malo živčna sva bila, saj res nisva vedela kaj naj pričakujeva, kaj se spodobi prinesti s seboj, poleg tega je bilo še ravno tibetansko novo leto pred dvema dnevoma.... Vendar je bila vsaka skrb odveč- cela družina naju je sprejela odprtih rok, toliko topline od neznancev že dolgo nisva prejela.

Živijo v malo lepšem, bolj modernem predelu Katmanduja, v veliki tri-nadstropni hiši, katere streho krasijo molilne zastavice in prelep razgled na eni strani nad mesto, na drugi na opičji tempelj, tretji seže preko hribov, posejanih s samostani… Nikoli si ne bi mislila, da obstaja tako lep kraj ne daleč stran od hrupnega Thamela.

kot sem omenila nama je bilo najprej malo nerodno, nelagodno; trema, pričakovanje, cel dopoldan sva googlala in spraševala, kaj prinesti na večerjo s seboj tu v Nepalu. A ko naju je Mipsang pripeljal do doma (v pravem avtomobilu sva se peljala!) in sva se povzpela po stopnicah v dnevni prostor, sva se takoj sprostila. V zraku je bilo čutiti nekaj dobrega. Pozdravila naju je Mipsangova mama, prijazna ženica, stara 59 let, toplih oči in potez na obrazu. Njej je sledila še ostala družina, obe sestri, svaka ter nečaki in nečakinje. Stene sobe in hodnikov so krasile fotografije Mipsanga in njegovega očeta z Dalai Lamo, pa njihovega lodga v Langtangu, diplome Mipsanga in njegovega brata…. S stropa so viseli okraski za Losar, ki je bil ravno pred dvema dnevoma, a praznovanje še vedno traja.

Takoj so nama ponudili dober mlečni čaj in praznični kruh (zelo vesela sva bila da ga nisva kupila midva za poleg, ker je bil ta neštetokrat boljši kot tisti z ulice). Mipsang si je vzel čas in nama povedal nekaj več besed o sebi in celi družini. Prihajajo iz Tibeta, od koder so pribežali v dolino Langtanga, kjer se je rodil tudi Mipsang. Očetu je uspelo iz malega tea-shopa tam ustvariti cel lodge, drugi v vasi, že leta 1988/89. Poleg tega so imeli tudi ogromno čredo jakov, za meso, sir,…

Steklo jim je, počasi so začeli otroci hoditi v šolo – Mipsang šele pri 12ih, nato je delal po dva razreda skupaj. Danes je priznan internist, del izobraževanja je opravljal na Filipinih. Sestra se je izučila za kuharico (njena sponzorica je bila tudi dr. Kristanova), brat se je izučil za inžinirja.

Ko potegneš črto in pomisliš, kako daleč so prišli od črede jakov do osebnih poznanstev z Dalai Lamo, moderne hiše v Kathmanduju… zgodba o uspehu. In predvsem pa o dobrih ljudeh. To sva začutila predvsem ob njegovi mami in očetu. Kljub temu, da imata ogromno, kako daleč sta spravila otroke, vse sta preskrbela, a hkrati ni bilo zaznati nobene prevzetnosti, ničesar niti malo podobnega temu. Vse kar sva začutila ob njih je bila toplina in sprejemanje. Sprejemanje naju takih kot sva.

In to je tisto kar šteje.

Da ne pozabim - večerja je bila odlična. Pravi dhal bhat, družbo pa sta nam delali še dve nuni iz bližnjega samostana, ki sta prinesli vabilo za neko pomembno praznovanje. Vedno najdejo prostor še za enega, gostoljubnost je brez meja.

Še ena malenkost :) – Mipsang je bil del ekipe, ki je sodelovala ob reševanju Tomaža Humarja. A to je že zgodba zase. Res, svet je majhen, a očitno je naša Slovenija velika.

Najpomembenjše vprašanje zame pa je padlo na koncu. Zakaj budizem? je vprašal Mipsang. In sam dal odgovor naj - it inspires you; you find your inspiration with in. in to je vse. Morda pa se zato vedno znova vračava v Nepal. In to je samo še ena dodatna potrditev, kako naju je tokrat sprejel odprtih rok.

Velik dnevni prostor s tipičnimi nizkimi lesenimi mizami, zadaj je prehod v kuhinjo in jedilnico.

Okusen "praznični kruh". Z njim postrežejo ob posebnih priložnostih, kot je npr. novo leto. Mipsang nama je povedal, da ga praznujejo najmanj deset dni, skupaj se zbere cela družina.